Verdijev Nabucco na Kongresnem trgu


Obiskovalci prireditev 68. Ljubljana Festivala se bodo strinjali, da je letošnje vreme še bolj muhasto, kot je bilo sicer zadnja leta. Napovedi niso več zanesljive; vreme se nenehno spreminja. Na koncertu z Ano Netrebko in Jusifom Ejvazovom je bilo deževno in hladno, na sinočnji predstavi Verdijeve opere Nabucco brez padavin in precej topleje, a je bilo ljudi, vsaj za ograjo, manj. Ostaja problem različnih interpretacij zdravstvenih ukrepov in omejitev števila gledalcev na največ 50 v zaprtih in 500 v odprtih prostorih z vso varnostno razdaljo, v dvoranah pa ves čas še z maskami.

Na 1 DSCN1444

Marko Kobal kot Nabucco, vse fotografije Marijan Zlobec

Gostovanje Ljubljanske Opere in baleta SNG na poletnem festivalu je logično nadaljevanje vseh vezi, ki segajo že v petdeseta leta ali na sam začetek Festivala Ljubljana. Ansambel, tako kot vsi drugi v času pandemije koronavirusa, ni ime sreče z nastopanjem, a se je vendarle izkazal kot zelo dobro pripravljen, v orkestru smo opazili veliko mladih, nasploh je bilo več godal, tako da so orkestraši v celoti zapolnili prostor pred odrom. Že takojšen uvod s pozavnami je pokazal, da bo orkester dober, profesionalen, zavzet za javmo predstavitev tako na festivalu kot v javnosti sploh. Težko je biti kot glasbenik zaprt v svoj prostor in vaditi brez informacij, kaj se bo dogajalo, ne le danes ali jutri, ampak celo mesec, dva, tri zatem.

Na 2 DSCN1435.jpg

Branko Robinšak in Dragana Radaković

Žal je bila to usoda vseh ansamblov v Evropi, saj so koncertne dvorane in gledališča ter festivali zaprli svoja vrata že marca. Težko si je predstavljati, da so odpadli tako renomirani festivali, kot so Wagnerjev v Bayreuthu, Velikonočni in Binkoštni v Salzburgu, da je Scala zaprla vrata že marca, podobno dunajska Državna opera ali Musikverein…

Na 3 DSCN1399

Riccardo Zanellato

Problem ni sedaj toliko “za nazaj”, ampak v vprašanju, kaj pa bo v prihodnje ? Na to ne zna odgovoriti nihče. Kot vidimo, je turistično gibanje (še posebej po Hrvaški) prineslo skokovito naraščanje števila okužb, kar pomeni, da je bilo letalsko razglašanje konca pandemije v Sloveniji groteska brez primerjave v svetu, saj se je od tedanjih 1450 okuženih državljanov številka že skoraj podvojila, predvsem pa ni jasno, kaj bosta prinesla prihodnja dva tedna (čas, ko se okužba najkasneje pokaže).

Na 3 DSCN1483.jpg

Zoran Potočan

Pravilno sta na tiskovni konferenci poudarila tako direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, kot umetniški vodja Ljubljanske opere Branko Robinšak, da ukrepi najbolj prizadevajo slovensko kulturo in njeno kulturno krajino. Iz programov več festivalov, od Pirana do Maribora, Ptuja, Brežic, Radovljice in seveda Ljubljane…je razvidno, koliko volje je, tako kot moči in sposobnosti, v slovenski kulturi, kar nas navdaja z velikim optimizmom.

Na 3 DSCN1492

Dragana Radaković

Predstava na Kongresnem trgu je bila v celoti zelo solidna, kompaktna ali strnjena, brez kakih spodrsljajev ali nihanj v intenzivnosti in logičnem poteku. Verdijev melos je tu že zelo izrazit, z mnogimi karakterističnimi arijami, za zbor pa je seveda Nabucco s svojim zaključnim Va, pensiero svetoven.

Na 3 DSCN1412.jpg

Elena Dobravec in Branko Robinšak

Nabucco je presenetljivo moderen, čeprav je sam libreto precej kompliciran, a pokaže, da se zgodovina ponavlja skozi tisočletja, bi lahko rekli. Si na oblasti in nisi, si častihlepen in oblastiželjen, si razpet med dvema ženskama in še bolj med bogovi in ideologijami, med željo po uničevanju nasprotnika, boju, zavezništvu in izdajstvu, eno in drugo vojsko, to ali ono stražo… Veliko je večnih, čeprav precej poetičnih resnic o življenju in svetu, ki pa se v vsej zgodovini politikov ne primejo.

Na 12 DSCN1462.jpg

Želja po oblasti je večna

Ne nazadnje je letošnji obisk prireditev iz vrst aktualnih politikov tako rekoč katastrofalen. Najhujša lekcija. Hujše kot karantena glede števila obiskovalcev – je spoznanje, da kultura v resnici ne zanima nikogar. Vsi bi bili radi samo na oblasti in teptali one spodaj, ki pa si prizadevajo za obrat, in bi potem oni počeli isto. A ne bi šli raje tlačit grozdje v Brda. Ste kdaj videli, kako je to bilo včasih na kmetih ?

Na 3 DSCN1504

Prizor iz Nabucca

Predstava je v celoti potekala dokaj umirjeno, sicer z dramatičnimi poudarki, a ne zelo izrazitimi, čeprav bi bilo v operi na voljo več takih mest. Dirigent Gianluca Marciano je raje poudarjal lepoto Verdijevih znanih in večnih melodij v zmernejši dinamiki, med piano in mezzoforte, podobno je bilo diskretno, a dobro ozvočenje, a bi ob nekaterih solih morda bilo bolje dodati še kak odtenek več moči, saj je Kongresni trg dolg in je bilo veliko ljudi od odra oddaljenih 50 in več metrov. Je bil pa zelo korekten in iznajdljiv sprotni video prenos predstave na oba displeja, kar smo sicer videli tudi na omenjenem ponedeljkovem koncertu.

Na 5 DSCN1512.jpg

Rusmir Redžić in Elena Dobravec

Pevska zasedba v Nabuccu je bila zelo solidna, z nekaj vrhunci, ki pa so jih doživljali ali izkazali domala vsi solisti, tako da ne bi mogel reči, da je šlo za kakšne zvezdniške poudarke; raje je vse potekalo usklajeno in v dialoški glasbeni funkciji, pa spet ne tako fizično “distančno”, kot je bilo slišati na tiskovni konferenci, češ da bo med akterji na odru manj bližjih kontaktov, kot bi jih bilo, če ne bi imeli pandemije.

Na 9 DSCN1609

Prizor iz Nabucca

Od tod smo vendarle prepoznali (več) poglobljenosti, z vsemi preobrati in scenskimi spremembami, ki pa so se na odru z dvema krajšima odmoroma dobro izšli.

Na 6 DSCN1553.jpg

Prizor iz Nabucca

Nabucco je scensko-kostumsko ter režijsko ista predstava, kot smo jo videli v obnovljeni hiši Ljubljanske opere že leta 2012. Izkazalo se je, da scena in režija Detlefa Soelterja tudi na Kongresnem trgu funkcionira jasno in povedno, da so kostumi Bernarda Leistnerja in Lea Kulaša kombinacija arhaičnosti in modernosti, dokaj drzni, a slikoviti, diferencirani, s precej simboli, iz katerih pa ne bi mogli razbrati kakšnih posebnih idej, razen seveda vojaških, ali celo “politike”. Andrej Hajdinjak je ostal oblikovalec luči, vodja zbora pa Željka Ulčnik Remic. Zbor se mi je zdel sicer številčno malo skromnejši; običajno je v Ljublani štel kakih 60 članov. Ne vem, kako je z zasedenostjo sedaj; pevcev je bilo nekaj nad 40. Zbor zveni ubrano, dinamično izenačeno, čeprav bi se dalo dodati še kakšen poudarek več, prav tako pa je na koncu ali vsaj v drugem delu predstave malenkost zaostajal v tempu, ki pa mu je sam dirigent dodajal polet tako, da je morda nastopajoče na odru rahlo presenetil.

Na 7 DSCN1593.jpg

Roccardo Zanellato

Med pevci je veljala velika pozornost gostoma; basistu Riccardu Zanellatu in sopranistki Dragani Radaković. Zanellato je markatna oseba, na odru učinkuje monumentalno, kot Zaharija, hebrejski veliki duhoven, avtorirativno, a glasovno mehko, morda malenkost manj dramatično izrazito, prav tako mu manjajo prodorne, bolje slišane globine ali nižine, kot bi jih od pravega basista pričakovali.

Na DSCN1426.jpg

Dragana Radaković

Dragana Radaković je v celoti zapustila odličen vtis, tako glasovno kot v sami dramski interpretaciji zahtevne in vsekakor ne enoplastne vloge Abigaile, Nabuccove hčerke. Morda je malo presenetila na samem začetku predstave, ko se je začela “slačiti” in je v kostumski opravi skorajda aludirala na kakšno “pankerico”, potem pa se je kostumsko “obvladala”. V dramatičnosti izraza ni pretiravala, ampak se je raje vklopila v celovitost odrskega dialoga in dogajanja.

Na 6 DSCN1577

Marko Kobal

Baritonist Marko Kobal je verdijanski glas; odlično pripravljen, z avtoriteto, ki na odru prehaja v oholost in bogokletje, kazen, ujetništvo, prebujo iz omračitve uma, torej ozdravitev in končni pohod do zmage. Kobal je bil zelo suveren in na nastop pripravljen, poravi profesionalec. Kot babilonski kralj Nabucco je vzdržal kriterije in pričakovanja sinočnje predstave.

Na 6 DSCN1524

Zala Hodnik

Podobno lahko zapišem za tenorista Branka Robinšaka kot Ismaela, nečaka jeruzalemskega kralja. V dvojni funkciji v Ljubljanski operi vzdržuje neverjetno kondicijo in koncentracijo, seveda znanje in glasovno še vedno vzdrži kriterije solističnega nastopanja, čeprav je že med starejšimi solisti nasploh.

Na 11 DSCN1574

Dragana Radaković

Fenena, Nabuccova hči in Abigailina polsestra, je bila mezzosopranistka Elena Dobravec, prav tako zelo prepričjiva, glasovno in odrsko izenačena, kot že rečeno, pa je bilo v predstavi nekoliko manj dramatičnih, da ne rečem “kričečih” poudarkov.
V manjših vlogah so bili zelo solidni basist Zoran Potočan kot Baalov veliki duhoven, sopranistka Zala Hodnik kot Ana, Zaharijeva sestra, in tenorist Rusmir Redžić kot babilonski vojak Abdal.

Na 4 DSCN1509

Rusmir Redžić

Nabucco je predstava z mnogimi poudarki, kjer se Verdijeve melodije pretakajo med solisti in zborom, ves čas pa jih nakazuje, od uverture dalje, še orkester. Verdi je bil že od samega začetka svojega opernega ustvarjanja, se pravi od Oberta, samosvoj in stilno prepoznaven. Nabucco je med njegovimi operami morda celo z največ prepoznavnimi melodijami, poleg Aide ali Traviate.

Na 9 DSCN1589.jpg

Va, pensiero

Sinoči smo vse to prepoznali.

Na 8 DSCN1657.jpg

Aplavz za nastopajoče

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: