Bogata serija komornih koncertov na 68. Ljubljana Festivalu se je sinoči v Viteški dvorani Križank končala z recitalom violinista Črtomirja Šiškoviča in njegovo izvedbo petih sonat Giuseppeja Tartinija za solo violino.
Črtomir Šiškovič, vse fotografije Marijan Zlobec
Črtomir Šiškovič je morda edini violinist na svetu mednarodnega koncertnega ranga, ki je posnel in na koncertnih odrih izvaja vseh enaintrideset Tartinijevih violinskoh sonat. Na dveh albumih s po tremi zgoščenkami jih je posnel za mednarodno založbo Dynamic. Kot smo videli sinoči pred vhodom v dvorano, pa je imel na voljo še druge svoje posnetke Tartinija, kot tudi del njegovih učencev. Ta segment je kajpada redek v sodobni evropski glasbeni kulturi in še bolj velikih glasbenih založb, ki so že pred kakimi petnajstimi leti zašle v krizo in se odtlej odločajo (še bolj kot poprej) le za komerciane izdaje, s čimer redčijo tako vednost kot znanje, siromašijo prostor kulture, še posebej evropske, ki bi morala biti pod varstvom Evropske unije. EU pa kulturnega proračuna v okrog 400 milijard evrov vredni letni pogači sploh nima; določenih sredstev za kulturo, za varovanje in obnavljanje evropske kulturne dediščine v obliki strogo namenskih sredstev ni, so le posamezni projekti v obliki čezmejnih ali medregijskih sodelovanj, mesecev ali prestolnic evropske kulture, podpora nekaterih projektov v okviru Združenja evropskih festivalov…, a vse to je zgolj drobiž, merjen v stotinkah enega odstotka.
Zato v bistvu ne preseneča, da se znanje ali poznavanje evropske kulturne dediščine zmanjšuje, še bolj pa zavest pripadnosti največji kulturni dediščini od antike do sodobnosti na svetu.
Ta uvod namiguje spoznanje na sinočnjem recitalu violinista Črtomira Šiškoviča, da se je Tartini globoko zavedal svoje evropske pogojenosti, a hkrati izkazal neverjetno moč vztrajanja, kopanja po sebi, v svoji notranjosti. Pokazal je graditeljsko voljo v času, ko je bilo koncertov sorazmerno malo, notnih izdaj in njihove dosegljivosti prav tako, še manj informacij in zmožnosti poznavanja širšega glasbenega in kulturnega okolja. To je bil čas, ko je bilo treba orati ledino na novo ali po nekakšni pavzi po renesansi in zgodnjem, pa tudi zrelem baroku, do klasicizma pa je bilo še nekaj časa.
Tartini je “padel” v okolje po baroku in njegovem razcvetu v italijanski kulturi, in še pred klasicizmom. Ne nazadnje se je rodil že leta 1692, Leopold Mozart kot slavni violinski pedagog leta 1719, avtor Versuch einer gründlichen Violinschule iz leta 1755 oziroma natisom leto zatem, Wolfgang Amadeus Mozart pa leta 1756. Leopold Mozart je poznal Tartinija in od njega marsikaj povzel, da ne rečem prepisal. Svojo Violinschule je leta 1763 vzel s sabo skupaj s sinom na njegovi prvi evropski koncertni turneji.
Biografi trdijo, da je bil Leopold Mozart soliden skladatelj, čeprav ne inovator. Kot violinist in učitelj je cenil vztrajno, zanesljivo in okusno igranje brez vrtoglavih učinkov in trikov, ki so prikrivali slabo tehniko. Globoko je spoštoval delo italijanskega violinista in teoretika Giuseppeja Tartinija (1692–1770) in zdi se, da je pobral nekaj napotkov iz Tartinijevih lastnih spisov o ornamentih, čeprav je Leopold na splošno zavrnil utripajoče, vibrato naravnane elemente iz italijanske manire igranja violine. Zdi se, da ni bil seznanjen s prejšnjimi razpravami o igranju violine Francoza Michela Correttea in Italijana Francesca Geminianija, saj je svojo Violinschule imel kot prvo te vrste. Geminiani je svoj traktat Umetnost igranja na violini izdal že leta 1751, Corrette pa L’école d’Orphée – Methode pour le Violon leta 1738 in L’Art de se perfectionner sur le violon 1782.
Ali je bil Tartini bolj tovrstno izobražen že poprej, bi bilo vprašanje za kakšen simpozij, vsekakor pa je bila italijanska tradicija močnejša.
Ne nazadnje smo sinoči poslušali zvok Giadagninijeve violine, ki jo je Črtomir Šiškovič zamenjal za nekdanjo Stradivarijevo, kot mi je povedal po koncertu, saj sem vedel, da je imel slavno stradivarko. Malokdo pa ve, da smo Slovenci imeli (so jih seveda imeli odlični violinisti) kar tri njegove violine. Kako je danes, ne vem.
Črtomir Šiškovič si je za svoj portret Tartinija kot odličnega skladatelja in violinista izbral pet sonat, in sicer tako, da je dve najmočnejši postavil na konec prvega in drugega dela koncerta; njegov nastop je imel pravzaprav dva enakovredna vrhunca.
Na začetku koncerta morda pomisliš, da ti bo ob poslušanju same violine malo dolgčas, saj to niso kakšni Paganinijevi 24 Caprices za solo violino, ampak Tartinijeve sonate, ki jih malokdo pozna. Zakaj je tako, je kulturološko in glasbeno-programsko vprašanje.
Šiškovič se je zavestno odločil za posttartinijevsko pot osamljenega raziskovalca in interpreta, ki pa je v vsem večeru vedno bolj nakazoval in dokazoval, kako je bil Tartini v bistvu ves čas samotni raziskovalec in ustvarjalec lastnih glasbenih svetov, ne da bi imel kakšne zunanje možnosti večjih vplivov, čeprav seveda ni bil osamelec, ne po že doseženi italijanski violinski tradiciji (Corelli, Vivaldi), ne po okolju svojega konkretnega življenjskega delovanja.
A v teh sonatah se kaže nenehno brskanje po svoji notranjosti, nekakšna avtorefleksija; kdo sem, kakšen sem, kaj zmorem in kako se znam izpovedati: s solo violino.
Uvodoma smo poslušali Sonato (kasneje določenmo kot št. 30) v d-molu, B.d3 v štirih stavkih: I. Cantabile, II. Presto. III. Giga non presto, IV. Presto. Tema con variazioni. Takoj se opazi Tartinijev smisel za zgradbo, a hkrati kontemplacijo, ki je bila prisotna ves večer in v vseh sonatah. Prav tako je opazno iskanje interpretativnih možnosti, če ne celo izziv, kaj mu je violina do tedaj nudila in kaj je iz nje zmogel glasbenega izvabiti. Sonata št. 6 v e-molu, B.e1, v treh stavkih: I. Andante cantabile, II. Allegro cantabile, III. Giga je bila krajša, a prav tako smiselna in v duhu pravilnega razumevanja oznake stavkov, morda je na posameznih mestih zvenela nekoliko okorno ali “šolsko”.
Prvi vrh pa je pomenila Sonata št. 24 v D-duru, B.D4 v štirih stavkih: I. Andante cantabile, II. Allegro assai, III. Aria cantabile, IV. Presto. Tartini je tu že velemojster; samosvoj, po svoje vendarle iskateljski, vztrajen, trmast ali celo kljubovalen; želel je dokazati, da se na violini da zaigrati vse, kar je že sam raziskal v šoli, ki jo je bil ustanovil že leta 1727. Dalo bi se sicer pripomniti, da hkrati še ni iznašel tiste sijajne melodije, ki preveva njegovo sonato Vražji trilček, a je bil vendarle na pravi poti, rekel bi osvobajanja. Pokazal je, da se umetnost vedno giblje v polju osebne svobode in sposobnosti njenega izražanja.
Šiškovič je vstopil v to polje solistične svobode z veliko avtoritativnostjo in hkrati dialoškostjo, z zelo čisto igro in lepoto zvena Guadagninijeve violine. Dialog je seveda najprej s skladateljem samim, nato pa s povsem tihim avditorijem, ki je bil nasploh na vseh komornih koncertih zelo discipliniran in na izvajanja skoncentriran.
V drugem delu koncerta smo poslušali še Sonato št. 17 v D-duru B.D2 v štirih stavkih: I. Andante cantabille, II. Allegro assai, III. Aria di Tasso, IV. Furlana. Morda sta bila najbolj posebna zadnja stavka, še posebej Furlana kot nekaj, kar bi se morda dalo razumeti kot melodija iz Furlanije ?
V Sonati št. 7 v a-molu, B.a1 v treh stavkih: I. Adagio, II. Allegro, III. Tema con variazioni je bila opazna Tartinijeva zrelost, v zadnjem dolgem stavku z variacijami pa naravnost briljantnost tako zasnove kot izpeljave in jo za konec koncerta Črtomir Šiškovič upravičeno to še posebej poudaril.
Po toplih aplavzh in steklenici vina kot običajni dar moškim nastopajočim (ženske dobijo rože), se je violinist oddolžil še z dvema Tartinijevima dodatkoma.
250. obletnica Tartinijeve smrti je bila tako zaznamovana na vrhunski solistični ravni.
Marijan Zlobec