Napoved komornega koncerta hrvaškega, v bistvu pa bosansko-hercegovskega, kot bomo še videli, kontrabasista Boža Paradžika ob spremljavi nemškega pianista Hansjacoba Staemmlerja v Viteški dvorani Križank v okviru 68. Ljubljana Festivala, se je kot vrhunski glasbeni dogodek uresničila.
Božo Paradžik in Hansjacob Staemmler, vse fotografije Marijan Zlobec
Gosta sta pripravila vrhunski umetniški večer, ki se v kombinaciji sicer pojavlja redko; kontrabas se v klasični glasbi kaže zgolj kot nizko godalo v simfoničnih in komornih godalnih orkestrih, zelo redko pa kot solistični inštrument. Drugo je v jazzu, kjer so kontrabasisti pravi virtuozi in zmorejo igrati tako rekoč vse.
Menda je bil prvi kontrabasist pri nas, ki ga je kot solista mednarodnega kova povabil na koncertni oder svojega Komornega ansambla Slovenicum dirigent Uroš Lajovic, Gary Karr. Nastopil je na koncertu v Slovenski filharmoniji. Nikoli ne bom pozabil, kako je “plesal” med igranjem na odru. Med domačimi kontrabasisti solistično nastopa Zoran Marković, pa tudi že njegov sin Todor, ki je med drugim več let nastopal kot kontrabasist v Mladinskem orkestru Gustava Mahlerja (Gustav Mahler Jugendorchester).
V napovedi koncerta sem omenil, da se je kontrabasist Božo Paradžik rodil v Zagrebu in da je hrvaški glasbenik. Na to se je oglasil publicist in kritik Ognjen Tvrtković iz Londona, ki je v svojem dodanem komentarju opozoril, da v biografiji Božota Paradžika ni tisteg dela, kateri govori o njegovem odraščanju v Sarajevu – on je bosansko-hercegovski, a ne hrvaški umetnik. Odraščal je v Sarajevu. Oče Drago je bil prvi klarinetist v Simfoničnem orkestru radia Sarajevo/RTV Sarajevo, stric pa jazz kitarist in član Plesnega orkestra radia Sarajevo/RTV Sarajevo. Kontrabas se je učil na srednji glasbeni šoli v Sarajevu pri profesorju Tihomirju Vidoviću, sijajnem glasbeniku in pedagogu; sicer študentu šole, ki jo je iz Zagreba v Sarajevo prinesel Stjepan Sinjeri – potem pa je bil kontrabasist v Zagrebških solistih.
Božo Paradžik je zatem odšel v Prago in študiral kontrabas, nato pa gostoval in koncertiral po vsej Europi in svetu. Očetova družina je sicer iz hercegovskega mesta Ljubuški.“Torej, da je Božo hrvaški glasbenik ni res. To je še en primer, kako srbska in hrvaška kultura ropata majhne kulture. Božo Paradžik ostaja sarajevski otrok in pika.”
Zdaj smo bolj na čistem z biografijo, še bolj pa smo bili sinoči v Viteški dvorani deležni vrhunskega glasbenega večera. Takoj zaslišič, kako sta bila oba glasbenika pripravljena in kako prefinjen je bil že njun vstop v glasbeni svet; popolnoma miren, po dinamiki tih, poglobljen, skoncentriran, ves čas napet, tehnično kristalno jasen.
Božo Paradžik je že v uvodni skladbi Ogledalo v ogledalu estonskega skladatelja Arva Pärta poikazal svojo vrhunskost. Skladba je nastala za violinista Vladimirja Spivakova, ki smo ga sicer nekoč spoznali tudi na Festivalu Ljubljana. Skladba je izvedbeno ali tehnično v bistvu lahka, da ne rečem preprosta, a je vendarle treba med izvedbo doseči zvočno skladje ali ravnovesje, posebno mehkobo zvoka v dolgih linijah, tako da dobiš različne miselne kontekste, bodisi da pomisliš na molitev, na območje božjega, vsekakor pa kot iskanje nečesa nadzemeljskega.
Johannes Brahms ostaja najbolj priljubljen skladatelj in izvedbeno nenehno prisoten na komornih koncertih. Gosta sta si izbrala njegovo Sonato za violončelo in klavir št. 1 v e-molu, op. 38 v treh stavkih: I. Allegro non troppo, II. Allegretto quasi menuetto, III. Allegro. Epohalno delo sta glasbenika izvedla z vso glasbeno občutljivostjo, spet z mehkobo zvoka, nenehnim prizadevanjem za njegovo lepoto in izrazno jasnostjo, a hkrati povednostjo, kontrastno členjeno po vsebini stavkov. Boljši kot so solisti, večja je poglobljenost, umirjenost, tako da ni nikakršne dramatične komponente ali nejasnosti; menuett je takoj slišen. Pri Brahmsu je bilo vedno vse natančno. Lahko se potita kontrabasist in njegov inštrument, a glasba ostaja brezmadežna.
V drugem delu koncerta sta izvedla prvič pri nas kako delo malo znane francoske skladateljice Mel Bonis. Poslušali smo njeno Sonato za violončelo in klavir v F – duru, op. 67 v treh stavkih: I. Moderato quasi andante, II. Tres lent, III. Final: Moderato molto. O njej sem že pisal v napovedi koncerta. Njen sošolec je bil Claude Debussy. Kakšna so bila njuna glasbena razmerja, o čem sta se pogovarjala in debatirala, ne vemo, a bi se dalo reči, da je bila skladateljica zelo blizu impresionističnemu glasbenemu vzdušju okrog leta 1905, ko je skladba, naslovljena kot Sonata za klavir in violončelo, nastala. Takoj se opazi njena ustvarjalna svoboda, ki so je bile deležne ženske – umetnice v tedaj drugem največjem mestu na svetu (Pariz je imel 3 milijone, London 5, Dunaj pa 2, New York in Moskva sta bila ša “majhna”).
Prav je, da sta gostujoča glasbenika predstavila to emancipiranko in predano glasbenico, ki ji je bila usojena samostojna pot v glasbo. Sonata pokaže njeno notranjo občutljivost, seveda kompozicijsko znanje in dotik trenutka dobe. Glasbenika sta to v celoti predstavila z že znano občutljivostjo. Čeprav bi se zdelo, da je bil pianist Hansjacob Staemmler nekoliko v senci, sicer tudi fizično malo s kontrabasistom “prekrit”, pa se je ves večer slišala lepota klavirka v pretanjeni spremljavi in dialogu z zvokom kontrabasa. Zanimivo pa je, da se pri istem inštrumentu hitro opazi kvaliteta pianistov in njihovih spremljav; niso vsi enaki. Tudi v odličnosti so razlike.
Za konec sta gosta izvedla še Sonato za violončelo in klavir št. 2 v g – molu, op. 5 Ludwiga van Beethovna v dveh stavkih: I. Adagio sostenuto ed espressivo – Allegro molto piu tosto presto, II. Rondo: Allegro. V bistvu sta v prvem stavku “skrita” dva, tako da imamo sonato v treh stavkih, kot je pričakovati. Iz zgodovine nastanka in prvih zvedb izvemo, da je Beethoven imel srečo tako s prvim izvajalcem na violončelu – Jean- Pierrom Duportom, kot na kontrabasu; to je bil Domenico Dragonetti, ki ga je na klavirju spremljal sam Beethoven.
Ves večer smo občudovali zrelo enostavnost in poglobljenost v izvajani program, pri solistu Božu Paradžiku pa tako natančno in celostno naštudiranost, da je ves program izvajal na pamet.
Po darilu dveh buteljk izbranega vina in dolgih aplavzih sta se glasbenika oddolžila z dodatkom. Izbrala sta Clauda Debussyja in njegovo kratko skladbo Les Cloches (Zvonovi). To je v resnici pesem za sopranistko ob spremljavi klavirja.
Marijan Zlobec