Serija komornih koncertov na 68. Ljubljana Festivalu se nadaljuje z izjemnim tempom, hkrati pa ugotavljam zelo pester nabor tako izvajalcev kot programov. Tu je veliko jubilejnih avtorjev, kot sta Beethoven in Tartini, a seveda so manjši tudi drugi jubileji, spomini, na koncu pa pridemo celo do slovenskih skladateljev, kot smo doživeli tri slovenske izvedbe prav sinoči na koncertu Dua Claripiano v Viteški dvorani Križank.
Tatjana Kaučič in Dušan Sodja, vse fotografije Marijan Zlobec
Glasbenika sta svoj koncert posvetila 7. julija preminulemu profesorju komorne glasbe na Akademiji za glasbo, sicer pa nekdanjemu fagotistu v Slovenski filharmoniji Božidarju Tumpeju (1929 – 2020).
Božidar Tumpej (1929 – 2020)
O njem je z odra spregovoril Dušan Sodja in še posebej spomnil na Tumpejevo devetdesetletnico, ki so jo s koncertom v isti dvorani praznovali skupaj.
Besede o profesorju Božidarju Tumpeju
Duo Claripiano je v prvem delu svojega koncerta izbral svetovne skladatelje, v drugem pa slovenske, s čimer je program bolj aktualiziral, ponašil in hkrati dokazal kvaliteto in posebnost domačih avtorjev. Kot je nekoč izjavil Lojze Lebič, ki je bil na koncertu izveden in prisoten tudi sinoči; če slovenskih skladateljev ne bomo najprej izvajali mi, jih ne bo nihče. Kot smo opazili, je trenutno slovenska literatura celo v prednosti spričo prevodov (Pahor, Jančar, Bartol…) in številnih bralcev po svetu, medtem ko se slovenska glasba le stežka kam prebije. V svetu razen Vinka Globokarja ne poznajo nikogar, med slovenskimi pisatelji pa imamo kar dva kandidata za Nobelovo nagrado: Borisa Pahorja in Draga Jančarja.
Zahvala
Duo Claripiano, ki ga sestavljata zakonca, klarinetist Dušan Sodja in pianistka Tatjana Kaučič, si je za začetek izbral Fantazijske skladbe, op. 73 Roberta Schumanna v treh stavkih: I. Nežno in izrazno, II. Živahno, lahkotno, III. Hitro in ognjevito. Takoj smo opazili veliko pripravljenost obeh glasbenikov na ta festivalski koncert; zrelost, uigranost, umirjenost, podrejenost glasbenemu in emotivnemu trenutku, morda celo v kontekstu življenjske usode Roberta Schumanna in njegove žene Clare, ki velja v svetovni glasbeni zgodovini kot najbolj opevana in na koncu zmagovita.
Pri izboru pesmi oziroma samospevov Gustava Mahlerja v priredbi za klarinet in klavir mlajšega skladatelja Ronalda Kornfeila (1979) koncept ni bil tako razviden, da bi se dalo govoriti o kakšni celovitosti, saj so Mahlerjevi cikli veliko bolj zaokroženi in smiselni, da ne rečem v sebi popolni, kot so Rückertove pesmi, Dečkov čudežni rog in Pesmi za umrlimi otroki. Prvi in tretji cikel je v celoti velikokrat pela naša mezzosopranistka Marjana Lipovšek.
Duo Claripiano je izbral en samospev Za svet sem izgubljen iz cikla Rückertovih pesmi, dva samospeva iz Dečkovega čudežnega roga ( Hvalnica visokemu razumu in Renska legendica) ter en iz Pesmi za umrlimi otroki (Pogosto mislim, da so na sprehodu). Samospev ima prednost, ker izpoveduje poezijo, klarinet ima nalogo maksimalnega približka, klavir pa smiselno spremljavo. Tega je bilo veliko, še posebej v počasnih piano in pianissimo izraženih mestih. Nekaj je veselih trenutkov, zlasti v “čudežnem rogu”, medtem ko so pesmi v prvem in tretjem ciklu povezane z onostranstvom. Tu so pri izvedbi nujne skrajne finese. Dušan Sodja je bil tu dominanten, Tatjana Kaučič pa bi rabila še malo finejši pristop in milejši zven klavirja pod svojimi prsti kot zvočni dotik z onostranstvom.
Izbor Albana Berga in njegovih Štirih skladb op. 5 je bil logično nadaljevanje ob vstopanju Dua Claripiano v dvajseto stoletje. Skladbe za klarinet ob spremljavi klavirja so nastale v legendarnem letu 1913, ko se je v glasbeni zgodovini zgodilo marsikaj, od krstne izvedbe Posvečenja pomladi Igorja Stravinskega v Parizu do dveh odločilnih koncertov na Dunaju; izvedbe Schönbergovih Gurre-Lieder 23. februarja (delo v Sloveniji kljub prizadevanjem Marka Letonje pred kakimi petnajstimi leti še ni bilo izvedeno) in Škandal koncerta 31. marca, ko so bila na programu dela Antona Weberna, Alexandra Zemlinskega, Arnolda Schönberga, Albana Berga in Gustava Mahlerja. Koncert ni prišel do konca, saj so v dvorani Musikverein nastali nemiri, prišlo je do pretepov med občinstvom in posredovanja policije, menda celo do streljanja, tako da so koncert pred izvedbo Mahlerja končali.
Kot smo videli in slišali sinoči, je Alban Berg kot predstavnik Druge dunajske skladateljske šole še danes, po več kot sto letih izredno moderen, takrat pa seveda še veliko bolj in samo čudimo se lahko, kako je bil tedaj možen tako velik skladateljski miselni preskok, kot ni bil možen nikoli več, niti v petdesetih letih z novo avantgardo.
Bergove skladbe: Zmerno, Zelo počasi, Zelo hitro, Počasi so kratke, lapidarno kontrastne, zunaj zgodovinskega ali dotedanjega konteksta, tako da ni možno govoriti o kakšnem kontekstu ali nadaljevanju, ampak zgolj kot sledenje ustvarjalni invenciji v notranjem sluhu in hitrem prepisu v note. Pogum in odsotnost sleherne avtocenzure se vidi in občuti morda kot nekakšna fragmentarnost ali nedokončanost, zanikanje tiste tradicije, ki je v kompozicijah poveličevala slavnostni finale. Morda Alban Berg sam tedaj še ni vedel, kaj vse ga še čaka ali namerava ustvariti, vsekakor pa je že tedaj pokazal, da bo šel svojo pot. To pot pa sta adekvatno pokazala še oba glasbenika na odru.
Drugi del koncerta so začele Tri pravljice pianista in skadatelja Marijana Lipovška: Pravljica o gozdu, Pravljica o zimi in Groteskna pravljica. Dočakali smo že 110. obletnico njegovega rojstva, čeprav se zdi, kot da smo bili na koncertu ob njegovi 85. letnici v Slovenski filharmoniji včeraj. Pri teh kompozicijah se pozna Lipovškovo zborovsko ustvarjanje, prirejanje ljudskih pesmi za zbor ali za glas, v nekem ožjem smislu pa sam pogojno rečeno “impresionistični” pristop, ko bi zlasti v interpretaciji klarineta prepoznali “žvrgolenje gozdnih ptic”, “zimo” in “grotesko”, ki je bila še najbolj izrazno razgibana in izpovedbo “konfliktna”. Delo je nastalo leta 1972.
Lojze Lebič
Pri skladbi Invokacija (à Primož Ramovš) Lojzeta Lebiča v štirih stavkih (a v še več členjenih kontrastnih delih), nastali leta 2002 in posvečeni spominu na Lebičevega prijatelja, sopotnika in cenjenega skladatelja Primoža Ramovša (1921 – 1999), se je poznala dvojnost ustvarjalnega koncepta: spominjanje na Ramovša s smiselno imitacijo nekaterih njegovih skladateljskih značilnosti, skorajda citatov, skratka bolj avantgardne odprtosti iz konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, in “blažilnega” zvočnega efekta, kot ga je Lebič namenil konkretnima izvajalcema. Začetek in konec kompozcije nastaja in izgineva v tišini, kot opomin na naše minevanje, kar je zlasti klarinetu nudilo vrsto napetih izraznih trenutkov in komaj slišnih taktov. Čeprav je skladba zgrajena ali strukturirana v štirih segmentih ali stavkih, je bilo v njej slišati še več kontrastnih enot, več dialoga in povednosti, vrsto glasbenih vezi med skladateljema.
Tadeja Vulc (1978) je prišla na konec koncerta s skladbo, nastalo v okviru projekta, ki ga je Duo Claripiano uresničil leta 2016 kot Slovenska ljudska glasba v koncertni preobleki. Vulc je izbrala in v celoto povezala dve ljudski pesmi: Oblaki (v resnici Oblački) so rudeči in Petelinček je zapeu. Iz komentarja v programskem listu razberem, da člana dua povezuje poleg glasbe tudi ljubezen in da je Tadeja Vulc izbrala “ljudski pesmi, ki z besediloma orišeta razpon čutenja prave, iskrene ljubezni…”, v resnici pa je prava vsebina obeh pesmi precej drugačna. Oblački govorijo o fantih, ki morajo na vojsko, ljubezen pa bo na voljo šele po vrnitvi, če bo seveda do nje sploh prišlo. (Takrat so fantje služili vojsko tudi sedem let). Pri Petelinčku pa je bilo vedno bistveno, da je skočil gor na hlev, je hlačice odpel in lulati začel. Ne vem, če je tu ali v teh dveh pesmih kaka globoka ljubezen. Petelinček sicer uradno poje o tem, da naj ljubica ne joče, saj se bosta spet videla čez dolgih sedem let.
Iz sorazmerno dolgega začetka kompozicije ne bi niti v sanjah mogel uganiti, kakšna je melodija Oblačkov; prepoznamo le en delček, a le tisti, ki pesem poznajo od prej, podobno v nadaljevanju Petelinčka, tako da se dva fragmenta iz dveh pesmi prepletata in naredita konglomerat, precej odmakjen od slovenske ljudske tradicije in njene spevnosti. Moderen ustvarjani pristop je sicer bil razviden, upoštevan in interpretacijsko udejanjen. Ves čas pa smo občudovali ujemanje obeh interpretov, skupno razumevanje kompozicij na programu, morda bi se pri pianistki lahko še povečala mehkost zvoka klavirja, tako kot je to dosegal klarinetist.
Nastopajoča glasbenika sta na odru dobila nenavadno veliko število šopkov in daril, tako da sta se oddolžila še z dodatkom. Izbrala sta skladbo Tonada Carlosa Guastavina.
Marijan Zlobec