Iz programa sinočnjega koncerta kvarteta kitar Aïghetta in imen solistov kitaristov, ki ga sestavljajo, ter samega koncertnega programa, ki so ga izvajali, je bilo razvidno, da so trije člani poleg solistov še skladatelji. Po koncertu pa sem četrtega člana vprašal, ali on ni skladatelj, tako kot kolegi, pa je odgovoril, da je, a da nobenega njegovega dela slučajno ni bilo tokrat na programu.
Kvartet kitar Aïghetta, vse fotografije Marijan Zlobec
To, da nastopa kvartet kitar ali kitaristov pozne srednje generacije, kar pomeni najmanj dvajset let mednarodnih kocertnih izkušenj, in da so vsi glasbeniki na odru še skladatelji, se je ves večer še kako poznalo.
Olivier Fautrat
Kvartet je nastopal s preprosto enostavnostjo, lahkotnostjo, ubranostjo, z mehko liričnostjo, manjšo dinamiko, ki je redko presegla mezzoforte, najraje pa segla le med piano in pianissimo, tako da je do izraza prihajala čistost in pretanjena povednost, prehajanje solističnih tem od enega člana kvarteta na drugega, tretjega in četrtega. Nihče ni bil v podrejenem položaju, čeprav se je glede na število priredb in izvirnih avtorskih skladb vendarle zdelo, da je “glava družine” Phillippe Loli, drugi pa Olivier Fautrat, medtem ko se je Alexandre Del Fa kot solist pokazal šele proti koncu koncerta, François Szonyi pa neženirano čakal na drugo priložnost, a tudi sam dobil ustrezno možnost glasbene samoupodobitve.
Alexandre Del Fa
Kvartet Aïghetta pravzaprav pomeni majhna reka ali rečica, a bi težko to podobo spravil v glasbeni okvir, razen ob pomnisli, da tudi rečica pride na svoj cilj.
Z odra smo dvakrat slišali izraženo veselje, da so francoski glasbeniki prvič na Ljubljana Festivalu in da je občinstvo disciplinirano ves čas koncerta nosilo zaščitne maske, kar pa je stroga zahteva NIJAZ, za razliko od raznih lokalov, kjer se ukrepov ne spoštuje, a si Festival Ljubljana nediscipline ne sme privoščiti, saj bi ena sama napaka lahko pomenila katastrofo mednarodnih razsežnosti in odmevnosti.
Philippe Loli
V čisto koncertnem smislu je bila zelo profilirana že prva skladba Ferdinanda Carullija (1770 – 1841), rojenega pred natanko 250 leti, ki je odkril kitaro kot solistični inštrument. Njegovo Sonato št. 1, op. 21, je za kvartet kitar aranžiral Heinrich Albert iz sonate za kitaro in klavir. Sonata v C-duru je zgrajena v treh stavkih: I. Moderato, II. Adagio, III. Rondo Allegretto. Izvedbeni karakter je ostal čist in pregleden, odlično ubran in med seboj prežemajoč, sodoživljajoč kvartet je pokazal ves smisel za izvedbo dela, v katerem so poiskali vse komponente, ponujene s smiselno izvedenim aranžmajem.
Pri Tango del mar kitarista Philippa Lolija smo dobili občutek, da gre za posebna občutja, ki zgolj plesni ritem presegajo in segajo, vsaj v prvem delu kompozicije, že na polje kontemplacije in refleksije. Tango tu vsekakor ni bil v pravem smislu družabnega plesa, ampak je odprl vprašanje, kaj je tango, ko se ob besedi pojavi še morje. Ta “bibavica” je segala ali krožila od enega kitarista na drugega in tako okrog in okrog.
Phillippe Loli je napisal aranžma za Uverturo k operi Seviljski brivec Gioachina Rossinija. Kvartet kitar seveda ne more nadomestiti blestečosti orkestrskega zvoka ene najboljših svetovnih uvertur sploh, lahko pa pokaže, koliko možnosti omogoča izvirni skladateljev zapis, ne da bi okrnili najbolj znane melodije iz uverture.
Olivier Fautrat je za konec prvega dela prispeval lastno kompozicijo Granizado de limon, kar bi nekako pomenilo limonin sorbet ali še bolje limonina granita, samo da nismo vedeli, ali je skladatelj mislil s sladkorjem ali brez njega. Njegova granita je imela precej razgibano ritmično strukturo, v sami izvedbi pa je nekako prehajala iz grenkega v sladko in nazaj.
François Szonyi
V drugem delu so najprej izbrali dve pesmi iz Opere za tri groše Kurta Weilla: Pollyjino pesem in Balado Mackieja Noža (Mackie Messer) v aranžmaju kitarista Nanglalalja Nashirja. Efekt je večji vsekakor pri slednji, ki je med ljubitelji opere bolj znana. Tu je ohranila svoj karakter in prepoznavnost, prva pesem pa manj.
Olivier Fautrat je zatem prispeval še svojo izvirno kratko kompozicijo Senso, kar bi po naše rekli Smisel. Ta abstraktni pojem vsekakor v glasbeni izvedbi ni bil nič kaj “abstrakten”, ampak bolj intenzivno konkreten, da ne rečem čuten.
Podobno bi lahko ugotovil za naslednjo skladbo Fuego Philippa Lolija. Ogenj iz naslova je prav tako zaživel v dinamičnosti, razgibanosti in ritmičnosti, pri čemer ni možno pozabiti še na ekvivalent balkanskih temperamentov, izpovedi in “ognjevitosti”.
Alexandre Del Fa je kot tretji skadatelj prispeval v koncertni program svojo kompozicijo Casa de la Fuente, kar bi ponašili kot Fontana, lahko pa je tudi kot skupek hiš turističnega karakterja, kot jih najdete na Bookingu. Delo je ritmično in izrazno razgibano, napisano v španskem koloritu.
Zadnja kompozicija se je spet vrnila k operi, k slavni Bizetovi Carmen, le da smo poslušali morda manj pričakovano, a vendarle smiselno izbrano Chanson Bohème v priredbi Phillippa Lolija.
Po toplih aplavzih in tradicionalnih buteljkah za vsakega člana kvarteta so gostje izvedli še Gypsy swing Phillipa Lolija.
Marijan Zlobec