Slovenska akademska slikarka Tina Dobrajc je v minulih letih tako rekoč čez nič opozorila nase s sijajnimi slikami, s katerimi je prepričala, lahko bi dodal še navdušila, ker je v samo slikarstvo, ki je bilo več časa vsebinsko v krizi in ni znalo odgovoriti na aktualne družbene probleme, po svoje čakalo na izbruh novih tem, aktualnih, družbeno – kritičnih, novih, marginaliziranih, celo mednarodno odmevnih in seveda v kontekstu lastne odzivnosti in slikarske interpretacije. Tako je imela vrsto slik že pred leti v Škofji Loki, Celovcu, Mariboru, v Ljubljani pa nazadnje v Moderni galeriji.
Tina Dobrajc v Galeriji Kresija, fotografije Marijan Zlobec
Pričakovanja ob odprtju sedanje razstave v Galeriji Kresija so bila zato velika, še posebej, ker je tokratni naslov Žival sem, ujeta v tvoj vroč beton zelo literaren, pesniški, bi lahko skoraj rekel, metaforičen, govori o določeni ujetosti, ki pa seveda ni (samo) živalska, ampak aludira na posledično ujetost slehernika na tem planetu.
Dobrajc na svojih slikah rada uporablja otroke, še posebej deklice in jih v njihovi simbolni neprebujenosti, čistosti in nedolžnosti postavlja v kontekst in imaginacijo ali predstavi s konkretnimi naravnimi okolji, ki pa se jim pridružujejo še nekateri elementi iz razvidnega industrializiranega sveta, kot vidimo nekakšen buldožer, ki posega v očitno ranljivo naravo.
Dekleta Dobrajčeve so bolj ali manj razvidno povezana s slovenskim folklornim okoljem, k čemur spadajo tako elementi ljudske folklore kot najbolj tipično slovensko glasbilo, to je harmonika. Dekleta v svojem, pogojno rečeno sanjskem svetu, dobivajo živalsko spremstvo, poleg divjih prašičev in sove je najbolj razviden vzburjen, na zadnji nogi dvignjen medved.
Slikanje narave je pri Dobrajčevi le delno realistično, deloma sanjsko, kombinatorično; iz nečesa, kar je ali prepoznamo, in onega, kar bolj spada v imaginacijo, a hkrati ni povsem tujek, a spet ne abstrakcija. A njeno slikarstvo vendarle ni niti nadrealistično, niti metafizično, niti ni sanjski realizem, ampak je mešanica vsega tega na antropocentrični ravni.
Podobe mladenk so postavljene v različne položaje in funkcije, pri čemer ni možno spregledati, da gre za določene glasbene motive, za ples, srečanje z medvedom, domnevno polčloveško ali polživalsko prikazen…
Dobrajčeva ima velik smisel za uporabo barv, za slikanje domnevnih ali že kar prepoznavnih zimskih pokrajin, še posebej, ko jim v ozadju dodaja hribe ali gore. A jim kontrastno dodaja rdeče rože in cvetove ali posamezne v zraku frleče lističe. Poseben simbol je križ, ki ga najdemo tako lebdečega v zraku kot na zaglavju dekličinega pokrivala in še kot rdečega v gozdu. To očitno ni krščanski križ.
Posebno uspešna je slika, ko se neposredno soočita medved in deklica; on očitno bolj presenečen, ona pa očitno brezskrbno pogumna. Naslov slike Državni sovražnik aludira na vedno višje zahteve v določenih družbenih okoljih po odstrelu medvedov, kar se zdi mladenki kot ponujena roka pomiritve in vlivanja zaupanja, češ da mi pa tega ne sprejemamo, ker smo za sožitje z naravo, ne pa za njeno vsesplošno uničevanje. Dekle medvedu ponuja in prinaša mir.
Tina Dobrajc ima izrazit smisel za plastičnost podob in hkrati antropocentričnost. Brez človeka, bi lahko rekel, njenih slik ni. Lahko bi se, ob njenem slikarskem opusu, celo vprašali, zakaj je človek kot slikarska figura in motiv v slovenski umetnosti zadnjih desetletij tako rad odsoten ? Pri njej pa v vseh slikah tako odločilen? Odgovor bi morda bil, da je bil človek kot slikarska podoba precej zlorabljen, ukalupljen v družbene povojne procese (socrealizem), danes pa je osvobojen, a spet ne čisto, saj “svobodnega človeka” ni nikjer.
Ostaja dilema, ali je Tina Dobrajc v resnici slikarka in hkrati ali celo bolj ilustratorka ? Kot ilustratorka bi seveda slikarsko interpretirala nekaj predeksistenčnega, tu pa lahko interpretira samo sebe. Njen tekst je njena slika, bi lahko sklenili.
Moti pa me, kar se hitro opazi, pomanjkanje perfekcionizma v marsikateri sliki na tokratni razstavi. Zdi se, kot da je bila prehitro zadovoljna sama s sabo in se ni bolj potrudila in vsako sliko izdelala bolj natančno ali perfekcionistično.
Marijan Zlobec