Gostovanja madžarskih glasbenikov na ljubljanskem poletnem festivalu segajo daleč nazaj. Spoznavali smo vse, mnoge orkestre, soliste, dirigente, komorne ansamble, operete. Madžarska ima glasbeno tradicijo, tako kot še marsikateri narod v Evropi; ima svojo skladateljsko prepoznavnost in zgodovino, številne soliste, ki dajejo madžarski kulturi svojo identiteto in hkrati dokazujejo, kako pomembna je kultura v slehernem narodu.
Komorni orkester Anima Musicae s solistom Laszlom G. Horvathom v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Gostovanje Komornega orkestra Anima Musicae na 68. Ljubljana Festivalu je z eno besedo navdušilo. Žal smo v času določenih zdravstvenih omejitev, med katerimi je tudi manjše ali precej zmanjšano število obiskovalcev v zaprtih prostorih, (največ 50), hkrati pa nošenje maske med celotnim koncertom. Kazni so visoke in nikoli ne veš, kdo te nadzira. Zmanjšanje števila obiskovalcev se kaže tudi na sicer odprtem Kongresnem trgu, kjer je omejitev 500 gledalcev.
Madžarski glasbeniki so nastopili v odlični koncertantni formi, k čemur je odločilno prispeval njihov umetniški vodja, koncertni mojster in solist, violinist Laszlo G. Horvath.
Komorni godalni orkestri, kot je pri nas Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, so odvisni od kvalitete slehernega posameznika, še posebej pa od koncertnega mojstra, ki se praviloma mora pokazati kot mednarodno pomembni in odmevni solist, sposoben izvajanja najtežje literature. Vsi seveda nimajo take sreče; prihaja do menjav, sprememb, nesoglasij…Potrebna je avtoriteta, ki pa jo Horvath očitno ima.
Komorni orkester Anima Musicae so ustanovili najboljši študenti Akademije za glasbo Franza Liszta iz Budimpešte leta 2010. V desetih letih skupnega muziciranja so se ne le uveljavili v mednarodnem koncertnem prostoru, ampak se jim skupno delo še kako pozna. Njihovo igranje je skladno, skoraj do popolnosti ujemajoče se, mehko, vsa godala zvenijo toplo, prežeto s finesami in občutkom za lepoto tona pri vseh sekcijah. Tu ni bilo slišati nikakršnih grobosti, površnosti ali rezkosti; ves večer je prevladovala blaga dinamika med piano in mezzoforte, občutek za mero in ravnotežje, ko je igral solist pa še za natančno spremljavo.
Lahko bi rekel, da so Madžari izbrali dokaj všečen program, ki pa v uradnem delu ni obsega nobenega madžarskega skladatelja, kar me je presenetilo, dokler niso za dodatek zaigrali še Bartokove Romunske plese.
Uvodoma so zaigrali suito v starem slogu Iz Holbergovih časov, op. 40 Edvarda Griega v petih stavkih: I. Praeludium, II. Sarabande, III. Gavotte, IV. Air in V. Rigaudon. Stilno in izrazno členjenje ter smisel za celovitost glasbenega vpogleda v “nordijsko snov” so ob izrazito mehkih godalih, čeprav seveda v intenzivni igri, prišli takoj do polnega izraza in pokazali, da imamo na odru odličen komorni godalni ansambel (5, 4, 3, 3, 1).
Izbor dveh naslednjih kompozicij v prvem delu koncerta je bil najbrž povezan s samim solistom, violinistom Laszlom G. Horvathom. Najprej je bil solist v Introdukciji in rondoju capriccioso, op. 28 Camilla Saint – Saënsa, potem pa še v Liebesleid in Schön Rosmarin Fritza Kreislerja. Solist je pokazal, kako se na odru diha s svojim ansamblom, kako se nastopa kot solist in hkrati dajejo impulzi spremljavi. Čeprav je bila njegova igra tehnično zelo natančna in polna prilagodljivega izraza karakterju del obeh skladateljev, pa je bilo opazno, da si prizadeva za poudarek lepote znanih melodij, ne pa njihove zunanjosti, bolj nekdanjega kot sedanjega blišča. Ko se je čas spremenil ali posodobil, ostajajo stare melodije v nekem smislu nostalgične, a svoje lepote nikoli ne izgubijo. Nagovarjajo nas s posebno blagostjo in optimizmom, čeprav se je sinoči zdelo, kot da je v njih tudi nekaj otožnosti.
Drugi del koncerta je zapolnila znamenita Serenada za godala v C-duru, op. 48 Petra Iljiča Čajkovskega v štirih stavkih: I. Pezzo in forma di sonatina: Andante non troppo – Allegro moderato, II. Valse: Moderato, Tempo de Valse, III. Elegie: Larghetto elegiaco, IV. Finale (Tema russo): Andante – Allegro con spirito. Skladba, skicirana v različnih oblikah (kot simfonija, godalni kvartet) je nastala leta 1880 in dobila končno obliko kot suita za godala in naslov Serenada za godala. Že zdavnaj je postala svetovna uspešnica. Menda je Čajkovski bil navdušen sam nad sabo ob ugotovitvi, da je napisal odlično delo. Bil je tudi mnenja, da bolje zveni, če nastopa večje število godal, a so take izvedbe (celih orkestrov) redkejše.
Izvedba Komornega orkestra Anima Musicae je bila enovita ali celovita, smiselno členjena, a hkrati bolj umirjena kot dinamično kontrastna in bolj poudarjena, skratka dramatična. Dalo bi se dodati še kakšno bolj rusko izpovedno noto.
Violinist in umetniški vodja Laszlo G. Horvath se je odločil, kot rečeno, za dodatek. Izbral je Belo Bartoka in njegove Romunske plese. Če tega ne bi bil storil, bi se vprašali, kaj je sedaj s sosedi Madžari narobe, da so pozabili na svoje skladatelje.
Marijan Zlobec