Transcendentalnost drugih stavkov Beethovnovih violinskih sonat


Drugi večer ali koncert violinskih sonat Ludwiga van Beethovna na 68. Ljubljana Festivalu v Viteški dvorani Križank s slovensko violinistko Lano Trotovšek in katalonsko pianistko Mario Canyigueral je ponudil poseben izziv. Generalno je ostajala ženska subtilnost, vedno bolj pa se je opažala filozofskost ali že kar transcendentalnost v interpretraciji drugih stavkov vseh treh izvedenih sonat.

LT 3 IMG_20200804_205042_resized_20200804_085155321

Lana Trotovšek in Maria Canyigueral, vse fotografije Marijan Zlobec

Ta pristop je doslej ali v dosedanjih interpretacijah obeh glasbenic najbolj moderen in skuša hkrati odgovoriti na mnoge biografske podrobnosti, tako glede samega dogajanja v Beethovnu, ko je opažal, da postaja gluh in je zapadel v depresijo ter celo mislil na samomor, pa tudi spričo različnih povezav s samim glasbenim okoljem, ki pa mu vendarle ni prineslo pričakovanega rezultata, sprejema, kaj šele uspeha.

LT 2 IMG_20200804_215439_resized_20200805_061017614.jpg

Če gledamo z današnjega časa več kot dvesto dvajset ali nekaj manj let nazaj, bi rekli, da je bil skladatelj s svojo vizijo daleč pred časom; je sicer nagovarjal svoje okolje, a kot berem komentarje, le-to njegovih violinskih sonat ni niti razumelo, niti jih ni sprejelo s kakšnim opaznejšim pozitivnim odobravanjem, vsekakor pa zelo daleč od navdušenja.

LT 2 IMG_20200804_215430_resized_20200805_061017858

Najprej smo poslušali Sonato za violino in klavir št. 2 v A-duru, op 12. To je tista, ki je na prvem koncertu manjkala, da bi zaokrožila vse tri, posvečene Antoniu Salieriju (1750 – 1825), kapelniku na cesarskem dvoru na Dunaju in seveda priznanem skladatelju, ki je ne le preživel Mozarta, ampak je napisal še več oper kot on in bil uspešnejši. Interpretacija razmerja Salieri – Mozart, kot jo gledamo v filmu Amadeus, je napačna: Mozart za konkretno organizacijsko in praktično delo na dvoru ni bil sposoben.

LT 3 IMG_20200804_204126_resized_20200804_084539521.jpg

Beethoven je logično svoje uvodne tri sonate op. 12 lahko vsaj na simbolni ravni posvetil Salieriju kot najvišji dunajski glasbeni avtoriteti. Učil je slavne skladatelje, kot so poleg Beethovna še Carl Czerny, Johann Nepomuk Hummel, Franz Liszt, Giacomo Meyerbeer, Ignaz Moscheles, Franz Schubert in Franz Xaver Süssmayr. Učil je tudi Mozartovega mlajšega sina, Franza Xaverja, tistega, ki se je rodil kmalu po skladateljevi smrti. O tem je bila na Dunaju velika afera, ki jo le malokdo pozna in je bila raziskana šele v zadnjih letih. A je predolga, da bi jo tu razlagal.

LT 2 IMG_20200804_215404_resized_20200805_061018038.jpg

Beethoven je bil dvajset let mlajši od Salierija, a ga je vendarle za dve leti preživel, tako kot je doživljal svoje glasbeno in kulturno okolje intenzivneje in kontekstualno metropolno, čeprav Dunaj še vedno ni bilo zelo veliko mesto, kot je postalo šel čez kakih sto let, ko se je število prebivalcev v njem podvajseterilo.

LT 2 IMG_20200804_215343_resized_20200805_061018218

Iz izbora Sonate št. 2 in njene vključitve v drugi večer, ob Sonati št. 6 in Sonati št. 9 se vidi nek verjetno zelo premišljen interpretacijski lok, ki se pne, kot rečeno, v smer Beethovnovega razmišljujočega ustvarjalnega koncepta. Ko smo poslušali druge stavke vseh treh sonat: Andante piu tosto Allegretto v št. 2, Adagio v št. 6 in Andante con Variazioni v št. 9, ne pomisliš več na samo zgradbo sonat, ki ostajajo klasicistično  zasnovane v treh kontrastnih stavkih, ampak izstopa nova pripovedna in izpovedna komponenta. Ta pa je poizkus odgovora na vprašanje, kakšen je Beethoven v resnici bil v prvi zgodnji zrelosti ter kako je skozi omenjene stavke vodil svoj ekskluzivni notranji dialog, v lastnem ustvarjanju iskal filozofski in ustvarjalni credo, iz katerega je ne glede na za glasbenika najhujšo nesrečo, gluhoto ali gluhost, vendarle izšel kot zmagovalec.

LT 2 IMG_20200804_215337_resized_20200805_061018315.jpg

V interpretaciji Lane Trotovšek in Marie Canyigueral, ki je tako kot prvi večer ostajala ves čas lirična, mehka, tiha, a skladna, sodoživeta, ugotavljam, da imata glasbenici skupen in enak, ali vsaj soroden pogled na vse sonate, ki jih vedno bolj po svoje izvajata. Gre za nek umik od sleherne zunanjosti, kaj šele vsečnosti, za novo opomenjanje nekdanjih klasicističnih form, v katerih so sodobniki boj opazili strukturo kot vsebino ali interpretativne možnosti, saj jih tedaj niti ni bilo.

LT 4 IMG_20200804_205039_resized_20200804_085155871

Pri taki interpretaciji, še vedno mislim na druge stavke, pridemo do teorije o “odprtem delu”, kot jo je že v svoji diplomski nalogi predstavil kasneje slavni italijanski fenomenolog, filozof, semiotik, umetnostni zgodovinar, pisatelj…Umberto Eco. Dvomim, da sta naši glasbenici brali njegove teorije, a je njun miselni pristop tak, kot da bi.

LT 1 IMG_20200804_215143_resized_20200805_061131978

Glasbenici sta se na odru vedli tako, kot da nagovarjata vsakega posameznika in ga vabita k razmisleku.
Sonata za violino in klavir št. 2 v A-duru ima tri stavke: I. Allegro vivace, II. Andante piu tosto Allegro, III. Allegro piacevole. Lana Trotovšek je takoj pokazala študijsko natančnost in izvajalsko čistost, enako Maria Canyigueral, pri kateri je vse samoumevno, jasno in zvokovno mehko, usklajeno ter enakovredno. To je redek dialog, ki terja sposobnost ne le prilagajanja, ampak ujemanja na poti k skupnemu cilju. Kaj je Beethoven mislil z oznako tretjega stavka Allegro piacevole, je skrivnost, saj se tak “užitkarski” izraz v oznakah sonat ne pojavlja in ga v sami interpretaciji niti ni bilo opaziti.

LT 1 IMG_20200804_215125_resized_20200805_061132239.jpg

V Sonati št. 6 v A-duru, op. 30/1 smo poleg drugega stavka občudovali dolgi tretji Allegretto con Variazioni. Tu je s široko izrazno paleto nekoliko izstopala violinistka, ki je potem prevzela več pobud še v interpretaciji slavne Sonate za violino in klavir št. 9 v A-duru, op 47, kasneje poimenovane kot Kreutzerjeva.

LT 1 IMG_20200804_215129_resized_20200805_061132133.jpg

Beethoven je Sonato št. 9 najprej na Dunaju dočakal v izvedbi tedaj slavnega violinista Georgea P. Bridgetowerja (1780 – 1860), afriško – poljskega rodu, in po ugotovitvah biografov sonata niti še ni bila dokončana, ampak je na prvi izvedbi prvi stavek ostal v skicah, drugi bil v rokopisu, kot tretji pa je uporabil stavek iz Sonate št. 6. Violinista je na jutranjem koncertu v gledališču Augarten 24. maja 1803 spremljal sam Beethoven. Anekdota pripoveduje, da sta se glasbenika po koncertu zapila in v takem stanju naj bi Bridgetower žalil moralo neko mladenke, ki je bila sicer v Beethovnovi bližini in jo je on poznal kot krepostno. Posledica je bila, da je Beethoven prvotno posvetilo sonate Bridgetowerju umaknil in ga zamenjal s posvetilom tedaj najboljšemu francoskemu violinistu Rudolphu Kreutzerju (1766 – 1831), profesorju na novo ustanovljenem Pariškem konservatoriju in kapelniku v Pariški operi. Iz prvotnega posvetila bi se vendarle dalo razbrati, da je bilo bolj mišljeno po sili razmer, saj iz zapisa »Sonata mulattica composta per il mulatto Brischdauer [Bridgetower], gran pazzo e compositore mulattico« ni razvidna kakšna posvetilna namera, kvečjemu žaljiv odnos. Izraz mulattico, ki ga v italijanskih slovarjih niti ne najdemo, nedvoumno govori o mulatskem violinistovem izvoru, kar seveda pomeni mešanost krvi. Ta rasistični Beethovnov pristop pa se je nadaljeval še z oznako veliki norec (gran pazzo) in mulatski skladatelj (compositore mulattico). Ironija usode je, da je Bridgetowerjevo ime danes pozabljeno, Kreutzerjevo pa poveličano, čeprav on sam te sonate nikoli ni izvedel, ker mu ni bila všeč.

LT 1 IMG_20200804_214857_resized_20200805_061132341

V izvedbi Lane Trotovšek in Marie Canyigueral je postajala sonata še daljša, bolj kontrastna, s številnimi bolj poudarjenimi mesti, širšim izraznim violinskim diapazonom (pizzicato, dvojemke, visoke lege, attacca vstopi), z več soli tako v klavirju kot violini. Dočakali smo pravo beethovnovsko violinsko epiko.

LT 1 MG_20200804_214727_resized_20200805_061132440

Tudi na sinočnjem koncertu sta se nastopajoči glasbenici odločili za dodatek, in sicer za Adagio molto espressivo iz Sonate št. 5 Pomladne.

Marijan Zlobec


En odgovor na “Transcendentalnost drugih stavkov Beethovnovih violinskih sonat”

  1. Spoštovani g. Marijan Zlobec – hvala vam za to zanimivo izvedbo članka o drugem koncertu iz serije Beethovnovih sonat za klavir in violino v izvedbi mladih zgoraj omenjenih dam.. Glede na to, da, žal, ne morem videti tudi vaših fotk, si lahko ustvarim le neko določeno podobo o tem koncertu (kot ste vi to predstavili, verjetno so fotke v nekem kontekstu povezane z besedilom..) – ker pa ga, še bolj, žal, nisem mogel slišati (oz. sploh celega ciklusa), me pa zanima, ali je kdo to kakorkoli že, zvočno posnel, da bi se dalo tudi post festum slišati? Kar pa se tiče vaših sicer zanimivih komentarjev, povezanih z nekaterimi omenjenemi zgodovinskimi osebnostmi (Salieri, Mozart, Kreutzer, ..), pa bi se kdaj prilegla kakšna bolj argumentirana poznavalska debata..ob priliki, če bova kdaj uspela sestaviti najine timinge.. Hvala – in, če mi boste slučajno odgovorili, vas lepo prosim, če lahko to naredite kar po mailu (moj e naslov zdaj imate), ker mi je kot slepemu lažje komunicirati tako, kot pa po teh spletnih variantah, kjer zaradi dizajnerskih pomanjkljivosti večkrat računalnik za slepe ne more uspešno pomagati.. – Hvala in s spoštovanjem, Zoran Škrinjar (pianist)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: