Začel se je trojni koncert s predstavitvijo vseh desetih Violinskih sonat Ludwiga van Beethovna, ki jih v Viteški dvorani Križank pripravljata violinistka Lana Trotovšek in katalonska pianistka Maria Canyigueral iz Barcelone.
Lana Trotovšek in Maria Canyigueral, vse fotografije Marijan Zlobec
Glasbenici sta se sinoči na prvem koncertu izkazali kot zelo skladen, ujemajoč ter na odru sobivajoč duo, poln mladostne miline, a hkrati koncertantne resnosti, doživetosti, emocij in nasploh ves večer obsegajoče lirike, ki je Beethovnov skladateljski in karakterni profil omilila, ga postavila že malo zunaj strogo urejenega klasicizma in z zadnjo, četrto sonato na koncertu, Pomladno, zaživela kot neka nadvse sodobna melodija, kot da bi napovedovala povsem nov in drugačen žanr. Ne vem, če katera pevka vodilno melodijo iz Pomladne sonate poje, a bi se dalo narediti domala vse. Ta preobrat se je sinoči zdel kot Beethovnov padec z drugega sveta.
Koncert se je kajpada začel z Beethovnovo Sonato za violino in klavir št. 1 v D-duru, op. 12 v treh stavkih: I. Allegro con brio, II. Tema con Variazioni. Andante con moto, III. Rondo. Allegro. Beethoven je takoj on sam; urejen, nadziran, strog, tehnično perfekten, z vizijo razvoja in želje po uspehu. Interpretracija obeg glasbenic je bila takoj močna in izostrena, čeprav se mi je zdel sam ton ali volumen malo skromnejši, kot sem si predstavljal, da bi lahko bil.
Lana Trotovšek je takoj pokazala, da je za koncert (in verjetno za vse tri) odlično pripravljena, se zaveda koncertantne odgovornosti in posebnosti trenutka na mednarodnem glasbenem festivalu, med občinstvom, ki jo ne le pozna, ampak ji je najbolj blizu, hkrati pa najbolj zahtevno in kritično. Zelo sem pazil, koliko je v njenem igranju tehnične perfekcije, in priznati moram, da igra zelo čisto in izpiljeno, vsak ton zazveni in je v kontekst glasbenega toka zelo smiselno povezan, skratka vsak stavek sam po sebi zvočno in glede na svojo oznako pravilno zadiha. V tem smislu je interpretacija naravna ali beethovnovsko prava, ne pa inovativna in svojska, moderna.
Pianistka Maria Canyigueral se je takoj izkazala kot zelo subtilna in izrazno čista pianistka, ne le spremljevalka, ampak prava soustvarjalka interpretacije. Poleg tehničnih bravur sem takoj zaslišal njen smisel za čistost in lepoto zvoka klavirja, posebno mehkobo, ki jo morda začuti le ženska ali se ustvari, ko se tipk dotakne ženska roka. Če pomislim, da glasbenici sodelujeta že nekaj let, bi smel malo “pofantazirati”, da sta se zelo uspešno našli in lahko svoje sodelovanje nadaljujeta še zelo dolgo. To je glasbena sreča za obe.
Sledila je Sonata za violino in klavir št. 3 v Es – duru, op. 12, prav tako v treh stavkih: I. Allegro con spirito, II. Adagio con molt’espressione, III. Rondo. Allegro molto. Zanimivo, da glasbenici nistra postavili na koncertni program vse tri sonate iz op. 12, ampak bomo Drugo sonato slišali kasneje. Tu bi se morda lahko odprlo vprašanje sestave koncertov oziroma treh koncertnih večerov: ali po številkah ali po smiselnosti in osebnem občutku ?
Tudi tu sta glasbenici le še nadaljevali s svojo koncertantno dinamiko in seveda intenzivnostjo, obvladovanjem in mirnostjo, tako da je ostajal vtis celovitega ujemanja.
V drugem delu koncerta smo najprej poslušali Sonato za violino in klavir št. 4 v a-molu, op. 23 v treh stavkih: I. Presto, II. Andante scherzoso, piu Allegretto, Allegro molto. Tu je bilo ves večer morda še največ dinamike in čisto tehničnih zahtevnosti, kot da se je Beethoven želel spopasti z močnejšim nabojem in zmožnostmi koncertantne violine ob enakovrednem dialogu s klavirjem, ki je ostajal na ravni vsega tistega, kar poznamo ali imamo v svojem sluhu, ko podoživljamo Beethovnove kompozicije za klavir, še posebej njegovih 32 klavirskih sonat.
Pomladna, Sonata za violino in klavir št. 5 v F – duru, op. 24, v štirih stavkih: I. Allegro, II. Adagio molto espressivo, III. Scherzo. Allegro molto, IV. Rondo. Allegro ma non troppo, je biser, kot ga ne najdejo iskalci na obalah ekvadorskih plaž, ki se v zaporedju petdeset in več metrov postavijo na kolena in kopljejo v pesek, da bi našli nekaj, kar so drugi kopalci morda izgubili, valovi pa vsakokrat znova očistijo breg, kot sem videl večurne napore in brez uspeha nedavno tega v mestecu General Villamil Playas v Ekvadorju. Beethoven je imel več sreče, ker je svoj biser našel. In to takoj. To je prva ali zgodnja romantika. Beethovnov mecen grof Moritz van Fries je moral biti zelo zadovoljen, še bolj pa bi bil, ko bi imel možnost izvedeti, kako priljubljena bo postala njemu posvečena skladba.
Proti pričakovanju glede na zahtevnost dvournega koncerta sta glasbenici izvedli še dodatek. Če sem prav slišal in pogledal note, sta izvedli stavek Allegro moderato iz Beethovnovega opusa 96.
Marijan Zlobec