68. Ljubljana Festival Ljubljana predstavlja vrhunsko violinistko Lano Trotovšek in priznano špansko pianistko nove generacije Mario Canyigueral, ki se bosta 250-obletnici Beethovnovega rojstva poklonili z izvedbo vseh njegovih desetih Sonat za violino in klavir na koncertih 3., 4. in 6. avgusta ob 20. uri v Viteški dvorani Križank.
Lana Trotovšek, foto arhiv Festivala Ljubljana
Zelo nadarjena slovenska violinistka Lana Trotovšek, ljubljenka poslušalstva, mednarodnih koncertnih odrov in svetovno uveljavljenih orkestrov, in Maria Canyigueral, najsijajnejša španska pianistka nove generacije, sta se 250-obletnici rojstva Ludwiga van Beethovna odločili pokloniti z izvedbo vseh njegovih desetih Sonat za violino in klavir. Lepoto njegovih umetelno zasnovanih violinskih sonat bosta glasbenici, ki ju vežejo prijateljstvo in odmevni pretekli projekti, predstavili na treh večerih. Z njimi pa bosta koncertirali tudi v Španiji in Belgiji.
Prvi večer bo razgrnil začetek Beethovnovega ustvarjalnega procesa na področju violinskih sonat, ki se še spogleduje s tradicijo klasicizma, Haydna in Mozarta ter s prelomom te tradicije. Obe Sonati iz opusa 12 sta bili ob premierni izvedbi sprejeti zadržano, saj sta vključevali že napredne ideje, ki jih poslušalstvo konec 18. stoletja še ni moglo razumeti. Sonati iz opusa 23 in 24 je Beethoven načrtoval izdati skupaj, vendar je prišlo do napake v tisku. Opus 24 je znamenita Pomladna Sonata, ki prekinja klasicistično tristavčno formo sonate z dodanim, sicer le minuto dolgim Scherzom, ter s sproščeno liričnostjo. (3. avgusta, Viteška dvorana Križank)
Koncert I:
Ludwig van Beethoven:
Sonata za klavir in violino št. 1 v D-duru, Op.12
Sonata za klavir in violino št. 3 v Es-duru, Op.12
***
Sonata za klavir in violino št. 4 v a-molu, Op.23
Sonata za klavir in violino št. 5 v F-duru, Op.24
Maria Canyigueral, foto arhiv Festivala Ljubljana
Na drugem večeru bosta violinistka Lana Trotovšek in večkrat nagrajena španska pianistka Maria Canyigueral predstavili Beethovna kot neukročenega dediča klasicizma, ki drzno posega v tradicijo z novimi skladateljskimi prijemi in polaga vedno večji pomen v part violine kot samostojno virtuozno glasbilo. Violinske sonate opus 30 je napisal v svojem najtežjem življenjskem obdobju, ko je spoznal in se pripravljal, da bo svetu v Heiligenstadtskem testamentu priznal svojo gluhost. Opus 47 pa je znana Kreutzerjeva sonata, za katero je Beethoven napisal, da je zelo zgoščena, slogovno podobna koncertu, in prav ta dramatski vrtinec jo uvršča med zelo priljubljena dela. (4. avgusta, Viteška dvorana Križank).
Koncert II:
Ludwig van Beethoven:
Sonata za klavir in violino št. 2 v A-duru, Op.12
Sonata za klavir in violino št. 6 v A-duru, Op.30/1
Sonata za klavir in violino št. 9 v A-duru, Op.47
Zadnji večer, posvečen Beethovnovim violinskim sonatam, bosta odprli sonati iz opusa 30, ki sta nastali leta 1802, v travmatičnem obdobju, ko se je skladatelj boril s spoznanjem, da postaja gluh. Ta neizogibna resnica ga je skorajda pahnila v smrt, spogledoval se je namreč s samomorom. Čustvena bolečina ga je priganjala k ustvarjanju – poleg violinskih sonat, op. 30, je napisal še klavirske sonate, op. 31, bagatele, op. 33, in drugo simfonijo. Opus 96 je napisal leta 1812 in to je njegov zadnji poskus v tem žanru. Sonata zaključuje njegovo srednje ustvarjalno obdobje, prežemata jo razmišljujoče razpoloženje in gostota tematskega materiala. (6. avgusta, Viteška dvorana Križank).
Koncert III:
Ludwig van Beethoven:
Sonata za klavir in violino št. 8 v G-duru, Op.30/3
Sonata za klavir in violino št. 7 v c-molu, Op.30/2
***
Sonata za klavir in violino št. 10 v G-duru, op.96
Podvig z Beethovnom, kot ga napovedujeta glasbenici, je še posebej dragocen v času, ko je splošna pozornost javnosti usmerjena v vsakršne druge (preživetvene) naloge in skrbi, zato je klasična glasba, skupaj s koncertnimi sezonami in festivali na zelo hudi preizkušnji, organizatorji in izvajalci postavljeni pred številne ovire in tveganja, ko je sama poustvarjalna in ustvarjalna koncentracija odvisna od mnogih zunanjih okoliščin. Priprava kar treh koncertnih večerov, ki se z Beethovnovimi violinskimi sonatami premierno začenjajo prav v Ljubljani in prvič pri obeh glasbenicah skupaj v celoti, predstavlja velik, da ne rečem izjemen izziv in podvig; koncertantni test, za katerega še ni garancij, da se vse lahko izide s pričakovanim umetniškim rezultatom.
Letošnje leto se kaže za glasbenici morda v tem smislu celo kot prelomno. Obvladati koncertno vse Beethovnove violinske sonate in v interpretaciji ponuditi še kakšno novost, nov pogled, svežino, brez iskanja patine preteklosti, dojeti vsebino in smisel, biografsko okolje in srž dobe, gledan z dvestoletnim zamikom in napredovanjem vsega, kar z eno besedo lahko rečemo družba, z drugo pa čas, pomeni posebno osebnostno in umetniško samozavest in znanje, zrelost in pogum, študijski napor in celovitost koncertnega nastopa, brez “izločanja” najboljšega ali najbolj popularnega v tem kompleksnem opusu. V tem trenutku ni jasno, kaj se tako z izvajalkama kot poslušalci lahko zgodi. Deset sonat v treh večerih je velik zalogaj za violiniste vseh starosti.
Lana Trotovšek je verjetno med najmlajšimi violinisti, ki Beethovnov cikel začenjajo izvajati javno na mednarodni koncertni sceni. Popotnica že dosedanjega koncertantnega življenja je sicer bogata, a pri komorni glasbi je izziv še večji, še posebej v kontekstu dvestoletne zgodovine stotin violinskih interpretacij, med katerimi pravzaprav opaziš, da jih po svoji celovitosti niti ni toliko, kot bi sprva pomislil.
Marijan Zlobec