Alma Karlin – sto let od potovanja daljne ženske je bil naslov povabila na literarno matinejo Celjske Mohorjeve družbe v svoji ljubljanski knjigarni, prvo spoloh po kar dolgem karantenskem obdobju spričo pandemije koronavirusa. Vsi v knjigarni smo ves čas nosili maske, tako so tudi nastale fotografije, ki seveda nastopajočih niso želele cenzurirati, ampak so razmere take, da je nujno upoštevati priporočila in zahteve NIJAZ.
Jerneja Jezernik, vse fotografije Marijan Zlobec
Literarna matineja je potekala kot pogovor med urednikom Alešem Čehom in Jernejo Jezernik, prevajalko in eno največjih poznavalk Alme Karlin, raziskovalko njenega življenja in avtorico odmevne, v nemškem prostoru pravkar nagrajene izvirne in avtorske Almine biografije.
Pogovor je potekal z maskami na obrazu
Najprej naj omenimo slednje, to je uvrstitev biografije o Almi Karlin, ki jo je Jerneja Jezernik (ob svoji petdesetletnici, kar je bilo na koncu slovesno omenjeno in ji je ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič izročila šopek rož), napisala v nemščini in jo je izdala celovška založba Drava. Knjigo so recenzenti iz Avstrije, Švice in Nemčije, ki ocenjujejo najzanimivejše in najboljše knjige v nemškem jezikovnem okolju, ki izhajajo pri neodvisnih založbah, uvrstilo med trideset, kar je glede na stomilijonski jezikovni in bralski prostor neverjeten uspeh, knjiga pa se po končnem pretresu lahko uvrsti še višje, to je med končnih sedem najboljših, kar je veliki finale. Knjiga je izšla februarja letos in takoj dobila tri odmevne recenzije, čeprav se je ravno takrat zaradi pandemije javno predstavljanje knjig zaustavilo.
Aleš Čeh
Jerneji Jezernik je uspel podvig kot rojakinji Alme Karlin, kot germanistki, ki je Almine knjige in rokopise prebirala in dokumente študirala tako v 70 škatlah v NUK, kot v Državnem nemškem arhivu v Berlinu. Vse raziskovanje in študij pa počenja že dvajset let.
Prva knjiga Alme Karlin je v slovenščini izšla pri Mladinski knjigi leta 1969, vendar je velika popotnica postala popularna šele v zadnjem desetletju.
Mogoče je bilo najbolj fascinantno uvodno razmišljanje Jerneje Jezernik, ki je Almo Karlin kot popotnico uvrstila med pet do deset največjih svetovnih popotnikov vseh časov. Popotovala je osem let in sama, a s pisalnim strojem.
Jezernikova je v pogovoru spregovorila o njeni duhovni podobi, o očitkih na njen račun, o njeni želji premagati celjsko malomeščansko ozkost, pa tudi o njeni družini, ki je bila slovenska tako po materini kot očetovi strani, a jo je mati vzgajala v nemškem duhu v Celju, kjer je bilo nasploh tedaj, pred vojno veliko Nemcev oziroma Avstrijcev, ki so svoj primat v mestu vsekakor želeli ohraniti, čeprav je ravno ta precej nihal: enkrat so bili močnejši Slovenci, drugič Nemci. Alma je sicer vsaj pasivno znala slovensko in menda napisala eno pesem v slovenščini, sicer pa so vsi romani in potopisi, dokumenti in pisma v nemščini. NUK hrani še ogromno gradiva, tako da lahko pričakujemo še kakšno presenečenje, je pa Jezernikova menila, da niso vse biseri. V Berlinu pa so celo nekatere za tisk že pripravljene knjige, ki že imajo naslovnico in so bile verjetno tik pred izidom, a zatem niso izšle. Jezernik je povedala, da je Alma Karlin napisala okrog 400 pesmi, za pesniško zbirko pa jih je izbrala 60. Pesmi je prevedel Boštjan Dvoržak. Izšel pa je tudi glasbeni album Ko duša pokliče. (V pogovoru se sogovornika nista dotaknila vprašanja, ali lahko Almo Karlin štejemo za slovensko pisateljico ali ne).
Jerneja Jezernik in dr. Tanja Ozvatič
V pogovoru sta se Aleš Čeh in Jerneja Jezernik dotaknila nekaterih posebnosti, kot je bila usoda protinacističnega ubežnika Hansa Joachima Bonsacka (s psevdonimom Frank von Halen) v pravkar izšli knjigi Daljna ženska. Izvedeli smo veliko, a vsega še ne, saj je Jezernikova v svoji spremni besedi nekaj podrobnosti skrila ali zamolčala (o družini K), največ besede pa je bilo o njegovi pravi ali zlagani, torej prevarantski podobi, ki je bila do Alme Karlin na koncu boleča. Menda je bil omenjeni vohun in izdajalec, ki pa ga je Alma po oddaljeni ljubezenski korespondenci kot “mladega in lepega” moškega sprejela v svojo bližino in mu nudila rešitev za ceno lastnega žrtvovanja in na koncu obubožanja. Jezernikova je povedala, da je bil Bonsack v nacistični Nemčiji verjetno precej visoko v nacistični hierarhiji, a je v Noči dolgih nožev v Berlinu bil na seznamo ljudi, ki se jih je Hitler želel znebiti. Pobeg mu je očitno uspel, saj se je najprej nastanil v Franciji. Tu pa naj bi vendarle začel opravljati vohunsko dejavnost, čeprav iz ust Jezernikove trditve za to nismo slišali. Zanimivo pa je, da se ne ve, kje je umrl, kdaj in kako.
Bera knjig Alme Karlin v slovenščini je vedno več
12. oktobra lani je minilo 130 let od rojstva Celjanke Alme Karlin, 14. januarja letos pa 70 let od njene smrti. Pred dobrimi sto leti se je Alma odpravila na potovanje po svetu, ki je pomenilo fascinanten podvig nenavadne ženske, ki je z vizijo, hotenjem, znanstveno radovednostjo, voljo, disciplino in talentom uresničila sebe.
Doživetja svetovne popotnice, poliglotke in ljubiteljske etnologinje v novem, četrtem natisu Samotnega potovanja bralcu ponujajo enako občudovanje osupljivih dogodivščin kot času po prvi svetovni vojni, ko se je ta krhka ženska sama odpravila na osem let trajajočo pot.
Almo Karlin pa prvič spoznavamo v čisto drugačni luči v njeni novi, prvič natisnjeni dnevniški avtobiografski zgodbi Daljna ženska, v kateri spregovori o svojem odnosu s protinacističnim ubežnikom Hansom Joachimom Bonsackom (s psevdonimom Frank von Halen), ki se je v strahu pred maščevanjem režima zatekel v Celje, kjer ga je Alma vzela pod svoje okrilje. Napeto pričevanje iz medvojnega časa, ki je življenjsko zaznamovala vse vpletene, in verjetno Almina najbolj iskrena literarna izpoved, ki nam odstre nove kamrice njenega srca. Knjigo je prevedla in spremno besedo napisala Jerneja Jezernik.
Jerneja Jezernik s pesniško zbirko Alme Karlin
Alma Maximiliana Karlin, po rodu Celjanka, je bila svetovna popotnica, poliglotka, ljubiteljska etnologinja, biologinja itd. Študijsko potovanje okrog sveta, ki ga je nameravala opraviti v treh letih, je trajalo približno trikrat toliko. Srečanja in spoznanja so se ji vtisnila v dušo in jo preoblikovala za vse življenje. Ker ni hitela, kakor se nam dogaja danes, ampak je potovala v »človeškem ritmu«, si je v vseh deželah našla čas, da se je vživela v dušo domačinov, spoznala njihove notranje stiske in napetosti in jih nakazala že v potopisih, poglobljeno pa jih je opisala v svojih literarnih delih. Samotno potovanje sto let po njenem odhodu v svet med bralce prihaja v četrtem natisu in nam izrisuje fascinanten podvig nenavadne ženske, ki je z vizijo, hotenjem, znanstveno radovednostjo, voljo, disciplino in talentom uresničila sebe.
V prvem delu pisateljičinega popotnega dnevnika, zapisanega leta 1929, spremljamo Almine osebne izkušnje in težave, s katerimi se je kot ženska, ki je potovala sama, spoprijemala od 24. 11. 1919, ko se je iz Celja podala na študijsko potovanje, pa do začetka njenega pustolovskega otoškega življenja, ko se jeseni 1924 odpravi na otočje Fidži. Tukaj se prvi del potovanja, ki ga je Karlinova opisala v Samotnem potovanju, konča.
Iz zapuščine Alme Karlin (NUK) je razvidno, da je Samotno potovanje zasnovala kot trilogijo že kmalu po vrnitvi domov (1928). Prvi del Samotno potovanje je izšel z letnico 1930 pri založbi Köhler, v slovenskem prevodu vsebinsko nekoliko okrnjeno (Meta Sever, Mladinska knjiga) leta 1969, a ostane takrat brez večjega odmeva; nato Celjska Mohorjeva družba izda tri natise (2006, 2007, 2020). Svoja doživetja z južnopacifiških otokov Alma opiše v drugem delu Urok Južnega morja (Celjska Mohorjeva družba, 1996), kot zadnji del trilogije pri Mohorjevi izide še Doživeti svet. Usoda ženske. Samotno potovanje je bilo prevedeno tudi v angleščino in finščino. Izid je sprožil veliko zanimanje med bralci, ki so želeli Almo srečati ali jo poslušati v živo, zato je 1930–1933 opravila serijo predavanj in javnih branj po Evropi. Njena popularnost je narasla do take mere, da so po Nemčiji, Avstriji in Švici, kakor poročajo različni viri, ustanavljali t. i. »klube ljubiteljev Alme Karlin«. Popolnoma drugače je bilo v njeni domovini.
Vrnitev v rodno Celje je bila za Karlinovo razočaranje. V časopisu celjskih Nemcev Cillier Zeitung je napovedala svoj prihod, zato je na tihem pričakovala slavnostni sprejem, belo oblečene deklice s šopki rož, slavolok, obraze ljubih prijateljev …, celjska železniška postaja pa je samevala v sivem jutru, pobeljenem s svežim snegom … V slovenskem časopisju tistega časa so sicer omenjali podvig Celjanke, vendar nobena slovenska literarna revija ni prinesla poročila, kaj šele kakšne recenzije o njenih uspešnicah. Karlinova je bila bržkone prevelika atrakcija in prelahko čtivo (verjetno zato, ker so v njem uživale množice bralcev), da bi se z njim javno utegnili ukvarjati filozofsko naravnani književni recenzenti. Zato je svoj prostor našla v popularnih revijah in časopisih in bržkone se je je zaradi tega prijela nalepka modne, eksotične pisateljice – za ženske. Predsodek, da je ženska in, še huje, Slovenka, ki piše v nemščini, jo je med slovenskim občestvom za desetletja »zakopal«.
Samotno potovanje v daljne dežele ni klasičen potopis, v katerem bi avtorica »izstopila« iz sebe in z znanstveno faktografijo opisovala svet. Zaradi tega pristopa Almino pisanje še danes deluje moderno; ker je hkrati izkušnja ženske z visoko razvito zavestjo o sebi, svojem spolu in o ustroju sveta, je njeno pisanje še toliko bolj sodobno in nagovarja bralca tudi z drugimi registri, ne samo reportažno-potopisnimi. (Iz predstavitve knjige Samotno potovanje CMD)
Marijan Zlobec