Nedosegljivi harmonikar Richard Galliano, gost še Massimo Mercelli


Koncert ansambla I Solisti Aquilani s harmonikarjem Richardom Gallianom in še gostom flavtistom Massimom Mercellijem na 68. Ljubljana Festivalu v polnem Preddverju Križank je z eno besedo navdušil. Težko najdeš ali primerjaš Galliana, muzika s tako naravno, elementarno izpovedno glasbeno močjo, navdihom in improvizacijsko spontanostjo, ki ga dvigne in ponese v atmosfero, kjer odpadejo vse ovire in nastane čista ekstaza. Močnejša kot je, bolj čutimo, kako virtuozno mu letijo prsti po harmoniki in s kakšno hitrostjo sledi notranjemu občutku in sluhu, toku golasbene zavesti in sprotni glasbeni imaginaciji; izven vseh kategorij.

G 2 IMG_20200730_220604_resized_20200731_011107924.jpg

Massimo Mercelli in Richard Galliano v Preddverju Križank, fotografije Marijan Zlobec

Richard Galliano je v Ljubljano prišel kot glavni solist in magnet koncertnega večera, vendar pa je program nastajal zelo premišljeno, graditeljsko od začetka do konca in do svobodnejših dodatkov, bi lahko rekel. Organizacijska glava in soodgovorni pri oblikovanju programa je bil znani italijanski flavtist in glasbeni organizator Massimo Mercelli, umetniški vodja glasbenega Festivala Emilia – Romagna v Bologni (in še v nekaterih drugih mestih), ki ima glasbene povezave in zveze s širokim svetom in kot tak lahko nastopa povsod. Njegov festival sodeluje s Festivalom Ljubljana že vrsto let, še posebej pri skupni organizaciji nekaterih velikih gostovanj, kot so iz Kitajske ali Rusije, pa tudi zahtevnejših z redkeje izvajanim programom ali novitetami in svetovnimi praizvedbami, kot smo videli pred leti (Sofia Gubaidulina). Včasih pa povabi tudi slovenske glasbenike, da nastopijo pri njih.

G IMG_20200730_212915_resized_20200731_011428851.jpg

Richard Galliano

Sinočnji koncert je uvodoma dal velik poudarek našemu, piranskemu Giuseppeju Tartiniju (1692 – 1770), ki je kot vidimo preminil pred 250. leti. I Solisti Aquilani so uvodoma zaigrali njegovo Simfonijo v D-duru v treh stavkih: I. Allegro (moderato un poco maestoso), II. Andante, III. Allegro. Simfonija ima jasno zgradbo, vidi se Tartinijevo stvariteljsko prizadevanje, manj pa izpovedno moč in sposobnost vnašanja v posamezne stavke glasbene motive, ki bi skadatelja opredelili bolj določno, seveda melodično prepoznavno in s tem nadčasovno. Komorni godalni ansambel (v enaki sestavi kot Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije) je igral brez dirigenta, ampak je voditeljsko funkcijo prevzel koncertni mojster. Če je bil prvi stavek še izrazno močan in tehnično izvedbeno čist, se je v nadaljevanju interpretacije skupna igra na posameznih mestih nekoliko trgala in intenzivnost ali žar izvedbe upadal. Simfonija preprosto rečeno nima melodij, ki bi interprete pritegnile in pri interpretaciji bolj animirale.

G IMG_20200730_211709_resized_20200731_011429653

Massimo Mercelli

Giuseppe Tartini je ostal na programu še pri drugi kompoziciji, Koncertu za flavto in godala v G-duru št. 2 v treh stavkih: I. Allegro non molto, II. Andante, III. Allegro. Izvedel ga je flavtist Massimo Mercelli. Njegova visoka postava deluje markantno, vseobvladujoče in samozavestno, pogumno, a je v svoji notranjosti bolj občutljiv kot kaže zunanji videz. To se je najbolj pokazalo pri občutljivi interpretaciji drugega stavka, ko je dajal velik poudarek na lepoti in čistosti tona, v uvodnem stavku moči glasbenega izraza, s katerim skladatelj dokazuje svojo moč, v tretem pa vso tehnično briljanco in potrditev smisla strukturno in izpovedno zaokroženega koncerta. Massimo Mercelli vse to obvlada, pri svojem dirigiranju, kolikor temu sploh lahko to rečemo, je šibkejši; s hrbtom proti ansamblu ne more biti kaj dosti učinkovit.

G 1 IMG_20200730_215257_resized_20200731_011239461.jpg

Richard Galliano je prišel na oder šele pri tretji skladbi v programu, to je pri svoji priredbi slavnega Bachovega Koncerta za violino in godala v a – molu, BWV 1041 v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Andante, III. Allegro assai. Takoj je poskrbel za presenečenje. Namesto klasičnega začetka je zazvenela katedralno orgelska solo harmonika in pozdravila skladatelja kot organista in nasploh človeka globokega in s cerkvijo povezanega duha. Ta uvod, ki ga Bach tu seveda nima, je čista Galianova invencija, vredna občudovanja. Sedaj pa smo pri temeljnem problemu: kaj se zgodi s solistično violino ob spremljavi godal, ko jo zamenja harmonika. Zgodi se tisto, česar se je Galliano najbolj zavedal; slediti mora Bachovemu notnemu zapisu, ne da bi sam na harmoniki imel kakšne širše ali dodatne možnosti, to pa predvsem pomeni popolno blokado basov, se pravi leve roke. V tem smisu je funkcija harmonike podrejena in morda celo okrnjena. Spremljava godal je ostajala korektna, a je vendarle vsa pozornost bila namenjena solistu kot pravcatemu magnetu.

G 1 IMG_20200730_215245_resized_20200731_011239837

Podobno, spet z Gallianovim solističnim uvodom, smo spremljali njegovo priredbo Vivaldijevih Štirih letnih časov, iz katerih pa si je izbral le en koncert, to je Poletje v treh stavkih: I. Allegro non molto, II. Adagio – Presto, III. Presto. Pravzaprav je melodijo Vivaldija povzel z drugim stavkom in svojo briljanco pokazal v tretjem stavku, spet brez basov.

G 12 IMG_20200730_222555_resized_20200731_010158083.jpg

Dolgi aplavzi

Richard Galliano se je spominu na Astorja Piazzollo oddolžil s slavno kompozicijo Oblivion za harmoniko in godala. Tu je njegova interpretacija sanjska. Težko najdeš glasbenika s tako občutljivostjo in dojemljivostjo, ki presega argentinski izpovedni domet ali ga vsaj evropeizira in duhovno ponaši, hkrati pa vseskozi govori o njegovi univerzalnosti.

G 2 IMG_20200730_220536_resized_20200731_011108300

Jade

V programski napovedi je vzbudila največje zanimanje skrivnostna kompozicija samega Richarda Galliana, poimenivana kot Jade za flavto, harmoniko in godala. V bistvu je to koncert v treh stavkih in bi ga karakterno lahko označili kot: I. valček, II. milonga, III. chorinha, kar pomeni, da nekako povezuje esprit francoske in morda celo avstro-ogrske tradicije, argentinskega tanga in brazilskega plesnega ritma. Massimo Mercelli je v drugem stavku igral na basovsko flavto, ki je dajala poseben kolorit in hkrati predstavljala poduhovljen kontrast ter intimo, bližino, ki ni samo telesna. Razgibani in morda nekoliko “paradni” tretji stavek je vendarle ponudil vtis, kot da gre za zelo premišljeno kompozicijo, napisano za prijatelja Massima Mercelija in zase, se pravi izpovedni in izvajalski unikum.

G  4 IMG_20200730_220933_resized_20200731_010953376.jpg

Prijatelja in glasbena soustvarjalca

Skladba Jade je nastala leta 2018 in spremlja oba izvajalca na gostovanjih že po vsem svetu.

G 3 IMG_20200730_221118_resized_20200731_010952809.jpg

Badinerie

K divertentnosti programa kot celote so po koncu uradnega programa, ki je potekal brez pavze, prispevali še trije dodatki. Posebnost je bil že prvi izbrani Bach, s slavnim Badinerie za flavto iz Druge suite, ki sta ga tokrat zaigrala Massimo Mercelli na flavti in Richard Galliano na ustni harmoniki. No, seveda to Bachovo kompozicijo igrata tudi oba solista ločeno ali sama, skupaj pa je vendarle nekaj posebnega.

G 8 IMG_20200730_221526_resized_20200731_010506670

Potem je nastopil Richard Galliano sam; kot da bi ves večer čakal na to sprostitev in osvoboditev, na čisto izpoved, ko mu je dovoljeno vse, bodisi da je zapisano v notah ali ni, kot da se drži discipline ali še raje ne, kot da je sam ustvarjalni mag, in ko nastopi njegova glasbena “gola resnica”.

G 8 IMG_20200730_221820_resized_20200731_010407974.jpg

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja