Serija komornih koncertov s profesorji Mojstrskih tečajev 68. Ljubljana Festivala se je končala nocoj v Viteški dvorani Križank z nastopom Ansambla Goffriller. Sestavljajo ga: Vito Imperato in Giovanni Anastasio, violina, Alberto Salomon, viola, Benedetto Munzone, violončelo, in Epifanio Comis, klavir.
Ansambel Goffriller, vse fotografije Marijan Zlobec
Ponovno je na oder stopil profesor pianističnega mojstrskega tečaja in nastopajoči s pianističnim recitalom ter mojster komornega muziciranja, pianist Epifanio Comis. Njega smo občudovali že po tem, da je Mozarta in Schumanna v komornem muziciranju igral na pamet, brez not, medtem ko je godalni trio (Mozart) in godalni kvartet (Schumann) note kajpada imel. Takega načina vodenja komornih sestavov nikoli ne vidimo, kar pomeni, da je Comis z dušo in srcem pri v bistvu svojem komornem ansamblu. S tem pa je dokazal še svoje veliko znanje.
Godalni kvartet
Bistvo koncerta je bilo v tem, da so glasbeniki sami skozi izvajanje programa občutili, kaj je dobro in kako se izvajanje, interpretacijska vnema in žar stopnjujejo premosorazmerno s kvaliteto izvajanih del.
Schumannov Klavirski kvintet
Težko je sicer reči, da Wolfgang Amadeus Mozart s svojim Klavirskim kvartetom št. 1 v g – molu K 478 v treh stavkih: I. Allegro, II. Andante, III. Rondo ne bi dosegel raven kvalitetnega dela, a je vendarle manj izrazito ali izstopajoče, nima nekih značilnih mozartovskih melodij, ki bi glasbenike potegnile v vrtinec močnejših ali globljih pričakovanj in s tem interpretativne napetosti, koncentracije in želje po vrhunskosti. Mozart ni bil niti klasicistično tipičen, skratka v kompleksnosti premalo izdelan in posledično mikaven. Interpretacija zelo povprečna.
Violist Alberto Salomon
Pri slavnem opernem skladatelju Giacomu Pucciniju in njegovem Godalnem kvartetu v D-duru bi si italijanski filologi, ki se radi ukvarjajo z vsemi primarnimi notnimi zapisi, tu polomili zobe. Puccini okrog leta 1882/1883, ko je delo nastajalo in ostajalo v številnih fragmentih, ni bil sposoben misliti glasbenega ustvarjanja na način godalnega kvarteta, ampak je imel takoj drugačne, višje cilje, ki jih je seveda dosegel. Godalni kvartet v tej obliki je bil natisnjen šele leta 2001, revizijo pa je napravil nemški skladatelj Wolfgang Ludewig (1926 – 2017).
Puccini
Čeprav naj bi bil Godalni kvartet napisan v štirih stavkih, smo poslušali le tri stavke: I. Allegro moderato, II. Adagio in III. Allegro vivo. Tu ni nič puccinianskega, še manj opernega, ne po motivih ne karakterju in prav tako njegovem izrazitem, počasnem opernem tempu. Pravzaprav se kvartet konča s tretjim stavkom kot scherzom. Raje bi slišal kakšno drugo italijansko komorno delo, saj nima smisla povzdigovati slavnega skladatelja z delom, ki ga “poslabšuje”.
Pianist Epifanio Comis
Popoln preporod v koncertnem nastopu je pomenil šele Klavirski kvintet v Es – duru, op. 44 Roberta Schumanna v štirih stavkih: I Alllegro brillante, II. In modo d’una marcia: Un poco largamente, III. Scherzo: Molto vivace in IV. Allegro ma non troppo. Že prvi stavek je zares briljanten, tako kot piše, morda pa je bilo največje presenečenje v interpretaciji drugega stavka v obliki marša, ki je na simbolni ravni presegel zgolj glasbeni pomen. Pri scherzu bi pomislil, da je tako zasnovan, da je mišljen kot zadnji stavek, ker je poln vrhunskih momentov s predpostavko, da razvoj in nadaljevanje nista več možna. In v resnici je nekaj na tem: zadnji stavek je manj popoln in se manj prilega samemu sklepu epohalne kompozicije. Vsi glasbeniki so se izkazali, kot da se jim je šele s Schumannom glede prepričljivosti svoje koncertantne sposobnosti odvalil kamen od srca.
Astor Piazzolla
Po hvaležnih aplavzih so se italijanski gosti zahvalili z dodatkom. Izbrali so Oblivion Astorja Piazzolle za godalni kvartet s klavirjem v aranžmaju ruskega pianista, skladatelja, aranžerja Vyacheslava Gryaznova (1982). Poznamo že aranžma za godalni kvartet ali za godalni trio, to pa je še ena verzija. Če se spomnim, kako jo je sinoči v Preddverju Križank igral harmonikar Richard Galliano in kako povsem drugače nocojšnji glasbeniki, potem je ugotovitev lahko le enotna: ta skladba je preprosto genialna. Kot klavirski kvintet ima vse možnosti polnega melodičnega izraza, in sicer tako, da so bili nekaj časa lahko solisti vsi: prvi in drugi violinist, violist, violončelist in pianist.
Še zadnjič na odru
Sijajen konec komornih večerov, ki pa se bodo prihodnji teden nadaljevali s kraljevskim nastopom violinistke Lane Trotovšek z vsemi Beethovnovimi sonatami za violino in klavir v treh večerih.
Marijan Zlobec