Serija odličnih komornih koncertov se nadaljuje


Na 68. Ljubljana Festivalu se nadaljuje serija odličnih komornih koncertov, ki jih pripravljajo profesorji Mojstrskih tečajev, to je mednarodne pedagoške in koncertne dejavnosti Festivala Ljubljana pod vodstvom mednarodno uveljavljenega slovenskega glasbenika, profesorja in solista Branimirja Slokarja. Tako so pridobili mednarodni odmev, goste študente iz mnogih držav, ki poleg študijskega izpopolnjevanja še sami nastopajo na popoldanskih koncertih v dvorani ljubljanske Kazine.

AA IMG_20200729_201653_resized_20200729_102114464.jpg

Felix Renggli, Kimiko Imani in Emanuel Abbühl,  vse fotografije Marijan Zlobec

Sinoči sta spet v polni Viteški dvorani Križank nastopila dva solistična pihalca in dva pianista, lahko bi rekli štirje solisti mednarodnega ranga. Nastopili so v različnih kombinacijah, kar pomeni, da so dobro pripravili program in izkoristili svoje znanje, hkrati pa pokazali občutek za različne stile in glasbena obdobja, izvedli pa večinoma manj znane skladbe, ki pa najbrž pomagajo pri tečajih kot ilustracija različnih glasbenih vsebin, časov in stilov, umetniških profilov in tehnično-izraznih pristopov.

Vsi štirje nastopajoči glasbeniki so bili odlični, morda sta solistično bolj izstopala oboist Emanuel Abbühl in flavtist Felix Renggli, kot pianista, tudi solistično, pa sta se izmenjavala Kimiko Imani in Thomas Haberlah.

Morda je bila v množici Bachovih komornih kompozicij, na primer za flavto in čembalo, posebno mikavna njegova Sonata za flavto, oboo in čembalo št. 3 v g-molu, BWV 1029. Bach je bil velemojster komornega muziciranja, imel je odlične izvajalce, tudi na visokih političnih položajih in s tem koncertne možnosti v dvorcih in palačah.

S IMG_20200729_204427_resized_20200729_101937421

Flavtist Felix Renggli

Oba pihalca sta takoj pokazala svoje mojstrstvo; poleg tehničnih bravur z velikim smislom za baročni stil, smo še posebej občudovali njun prefinjen občutek za oblikovanje lepote tona ali zvena. To pomeni, da sta imela popoln nadzor nad svojim igranjem, ki sta ga naredila lahkotnega in stilno zaokroženega. Spremljava čembala Kimiko Imani je bila korektna in seveda zvočno ujemajoča.

Morda je bilo presenečenje sorazmerno kratko izvajanje pianista Thomasa Haberlaha, ki si je izbral iz sicer obsežnega cikla Leta romanja – Prvo leto: Švica, suita za klavir, S. 160 le 4. stavek Pri izviru, tako da pravzaprav ni imel časa pokazati svojega solističnega znanja.

AA IMG_20200729_201958_resized_20200729_102114295

Pianist Thomas Haberlah

Programska posebnost je bil izbor Koncerta za oboo in mali orkester nemškega skadatelja Bernda Aloisa Zimmermanna iz leta 1952. Seveda na odru ni bilo “malega orkestra”, ampak smo poslušali izvedbo oboista ob spremljavi klavirja s Kimiko Imani. Že prvi stavek V spomin Stravinskemu nakaže skladateljevo vez z eno razvojno-stilno fazo v dolgem opusu slavnega mojstra Posvečenja pomladi iz leta 1913. Tu pa se Zimmermann bolj navezuje na njegovo Simfonijo v C, pa tudi drugih, bolj simkopiranih del ali tem, skratka oživlja ali se pridružuje tedanjemu mednarodnemu izbruhu neoklasicizma, ki je prispeval pomembna dela tudi v slovenski glasbi petdesetih let (Krek, Ramovš). Zimmermannov koncert je sicer napisan v štirih stavkih, še Allegro con brio, Rapsodija in Finale. Solist Emanuel Abbühl je še enkrat dokazal svoje mojstrstvo pri oblikovanju zvoka in poudarku karakterja skladbe, lahko bi rekel celo njene časovne umestitve. Pri solisti se takoj opazi tako predanost interpretativnemu žaru in hkrati perfekcionizem.

S IMG_20200729_214229_resized_20200729_101556523.jpg

Thomas Haberlah in Felix Renggli

Pri Sonatini za klavir v fis-molu, M. 40, priredba za flavto in klavir Mauricea Ravela, pa smo takoj začutili bogastvo impresionizma, morda bi se dalo ta karakter še nekoliko bolj poudariti, rekel bi bolj “sentimentalizirati”, a se mi je zdel flavtist Felix Renggli tu bolj premišljen in emotivno zadržan, kot da bi se rad predal kakšnemu “romanskemu sentimentu”. Sonatina je napisana v treh stavkih: Modere, Mouvement de menuet in Anime in pokaže tipiko časa okrog 1905, ko je bila slikarska epoha francoskega impresionista že končana in se prevesila v postimpresionizem, a so vseeno epohalna dela v Franciji že nastala, v glasbi pa šele začela oziroma doživljala svoj vrh. Solist je tu imel rafinirano podporo v klavirju Thomasa Haberlaha.

S IMG_20200729_202559_resized_20200729_101938205.jpg

Kimiko Imani in Emanuel Abbühl

Pri Adagiu in Allegru za oboo in klavir v As – duru, op. 70 Roberta Schumanna (s Kimiko Imani) je bil poudarek na karakterju skladbe, ki jo je solist izvedel z vso lahkotnostjo in solistično veščino.

S IMG_20200729_212318_resized_20200729_101704556

Renggli – Abbühl

Nekaj posebnega je bil izbor skladbe Bajke za flavto in oboo švicarskega skladatelja Alberta Moeschingerja (1897 – 1985) iz leta 1979. Skladatelj jo je napisal za slavna solista, flavtista Aurela Nicoleta in oboista Heinza Holligerja. Niz sedmih kratkih skladb brez kakega posebnega imena, ki bi spominjala na kakšne literarne bajke, kot si jih predstavljamo mi iz slovenskega ljudskega izročila, pa tudi umetne literature (kot Bajke in povesti o Gorjancih Janeza Trdine). Tu je pojem bajke povsem drugačen, bolj zadržan ali reduciran, skratka z “bajkami” ni bilo nič kaj bolj “otipljivega”, kaj šele mističnega.

S IMG_20200729_214229_resized_20200729_101556523.jpg

Haberlah – Renggli

Kot Slovani smo hvaležni za končni izbor in uvrstitev v program Sonatine v G-duru, op. 100, za favto in klavir (Indijanska žalostinka), češkega skladatelja Antonina Dvoržaka. Skladba v štirih stavkih: Allegro risoluto, Larghetto, Scherzo. Molto vivace in Finale. Allegro pokaže ves slovanski izpovedni karakter in hkrati izrazitega simfonika ter opernega skladatelja, avtorja kantat, maše, requiema, koncertov… še v svoji intimi, ki je bila prav tako pomembna, le da jo manj poznamo, (kot njegove Ciganske pesmi, ki jih je pela že Marjana Lipovšek, potem Bernarda Fink ali Marjaž Robavs, ali trie – Trio Lorenz, ki je Dumky trio izvajal nekaj stokrat, in kvartete, kot jih je dolga leta izvajal Kvartet Tartini).
Flavtist Felix Ranggli se je ob spremljavi Thomasa Haberlaha interpretativno še bolj odprl in kompozicijo bolj postavil na piedestal komornih biserov, kot smo jih doslej na naših odrih spregledali. Spoznavali smo germanski, romanski in slovanski glasbeni svet.

S IMG_20200729_214957_resized_20200729_101556145

Rože in vino za zahvalo

Dodatkov ni bilo, zato pa so na koncu koncerta vsi nastopajoči še enkrat prišli na oder po zasluženo priznanje, pospremljeno s cvetjem in steklenicami, kot je tradicionalni dar Festivala Ljubljana nastopajočim.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja