Zbrana dela Edvarda Kocbeka vedno bolj presenečajo in hkrati prevzemajo. V zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev sta namreč izšli dve novi knjigi, prva ima naslov Zgodnji in mladostni esejistični spisi, druga Esejistika 1938 – 1957 Od mladostne zrelosti do povojnega političnega pogreza. Obe knjigi imata isto številko: 11. knjiga prvi in drugi del, kar pomeni, da se pri prvotni zasnovi ZD Edvarda Kocbeka ni mislilo, da se bo na koncu našlo toliko gradiva. To je namreč že tretji primer številke knjig v dveh delih (7:1,2, 10:1,2, 11: 1,2).
Edvard Kocbek, foto Wikipedija
Kocbekova esejistika se bo nadaljevala še po letu 1957 in dosegla vrh z znamenito zeleno knjižico: Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Moram priznati, da se mi urednik Zbranega dela Edvarda Kocbeka Mihael Glavan že sedaj smisli, saj je po smrti dr. Andreja Inkreta pri izdajanju knjig ostal sam brez ljudi, ki bi mu z raznimi pričevanji lahko pomagali, še posebej, ker se bo ob knjigi o povojnem poboju domobrancev in njeni odmevnosti v svetu treba obrniti na mnoge pričevalce, ki pa se poslavljajo in bodo uporabni le še njihovi potomci. Slovenska bibliografija t.i. emigrantskega tiska ni spremljala, svoje pomanjkljivosti pa vse do danes ni odpravila. O odmevu Edvarda Kocbeka v slovenskem emigrantskem tisku je sicer pisal prof. France Pibernik, a pomanjkljivo. Okrog Kocbeka so bile polemike večstranske ali več smerne: napadi doma, napadi ali obrambe v zamejstvu, spet napadi v emigraciji, od Argentine do ZDA in Kanade.
Podobno težko delo bo s Kocbekovo korespondenco, tako v jugoslovanskem merilu kot še bolj v mednarodnem, zlasti nemškem in najbolj francoskem okolju, saj si je Kocbek veliko dopisoval z znanimi, da ne rečem slavnimi osebnostmi.
Tretja težava bodo še Kocbekovi dnevniki, med katerimi pa so nekateri v zadnjem obdobju že izšli, nekatere pa bo potrebno še dopolniti, saj niso izšli v skladu z rokopisom, ampak s Kocbekovo okrajšavo, kot to velja za münchenski in prvi pariški dnevnik leta 1955, pri katerem se je dr. Inkret skliceval na objavo v Kocbekovi knjigi Krogi navznoter (Slovenska matica, 1977), ne pa na njegov rokopis, ki je precej daljši (tudi časovno) in vsebinsko bogatejši, stilno pa drugačen.
Prva knjiga Zgodnji in mladostni esejistični spisi prinaša Kocbekove objave v presenetljivi mladosti oziroma že iz srednješolskih, gimnazijskih začetkov in študentskih let do mladostne zrelosti. Urednik Mihael Glavan v komentarjih uvodoma pojasnjuje Kocbekovo odločitev, seveda pod pritiskom staršev, da se odpravi študirat teologijo in kot tak uživa precejšnjo, da ne rečem vso podporo, potem pa, ko iz bogoslovja izstopi, doživi hudo blokado, kar si seveda zapomni kot vedenje Cerkve kot oblasti, ne pa kot institucije vere. Kocbek je iz bogoslovja izstopil s prepričanjem, da bo “kot kristjan laik lahko za vero storil več dobrega kot duhovnik znotraj cerkve.” To se je uresničilo, še posebej v njegovem političnem Memorandumu o odnosu nove Jugoslavije do Svetega sedeža, a papež Pij XII. Kocbeka kot Titovega odposlanca (julija in avgusta 1944) ni hotel sprejeti. Nadutost cerkvene oblasti je daleč presegala civilno oblast, kar še danes opažamo v raznih okoljih in z različnimi religijami.
Kot vemo in vidimo, je bilo Cerkvi največ do oblasti ves čas, in tako je še danes. Kocbek je seveda ostal kristjan do svoje smrti, a je ves čas s Cerkvijo polemiziral, jo napadal, še posebej ljubljanskega škofa dr. Rožmana, ki mu je med vojno pisal več osebnih pisem, tako kot tudi IO OF. Ni slučaj, da vsa ta pisma, eno je v treh verzijah, še niso objavljena skupaj in komentirana, medtem ko si domobranska zgodovinarja dr. France Dolinar in dr. Tamara Griesser – Pečar prizadevata prikazati odnos Kocbeka in nasploh IO OF do škofa precej drugače, (kot to dokazujejo pismeni dokumenti). V teh sedanjih klerofašističnih in domobranskih maščevalnih prizadevanjih obrniti zgodovino na glavo, ni pričakovati, da bodo poiskali dokumente, pri Kocbekovih dedičih pridobili avtorske pravice za objavo in jih zatem objavili tako, kot jih je bil Kocbek v svojem bunkerju na Resljevi cesti napisal.
Žal urednik Glavan ob izdaji dveh poprejšnjih knjig Kocbekove publicistike 1941 – 1951 ni sprejel dejstva, da Kocbekova pisma dr. Rožmanu niso zgolj osebna, ampak vsaj posredno javna. In jih ni objavil.
Kocbek je bil že pri dvajsetih letih, čeprav še gimnazijec, urednik Stražnih ognjev, literarnega glasila katoliškega narodnega dijaštva v Mariboru. Zakaj si je zatem nakopal jezo mariborskega škofa dr. Tomažiča, ostaja skrivnost, najbrž pa ni bil ubogljiv, poleg tega, da je bila v ozadju neka krivica, ki jo je doživel v semenišču in je niso hoteli popraviti. Cerkev se je ob izstopu Edvarda Kocbeka iz bogoslovja znesla nad njegovim očetom Valentinom, njega pa so po prijavi župnika Štuheca vpoklicali k vojakom, vendar so ga po treh dneh vojske v Sarajevu zaradi srčne napake spoznali za trajno nesposobnega. Ni pa bilo te srčne napake opaziti med NOB.
Kocbek je leta 1927 v Ljubljani začel študirati romanistiko in urejati revijo Križ. Šolsko leto 1928/1929 je preživel v Berlinu, skupaj s Pinom Mlakarjem, in tam obiskoval predavanja na odprti Freie Universität. Še posebej so mu bila privlačna predavanja Romana Guardinija, navdihovalca nemškega mladokatoliškega gibanja. Tam je spoznal od blizu celo Rabindranatha Tagoreja in Alberta Einsteina, pa tudi marksistične intelektualce okrog revije Der Sturm. (Ta je leta 1929 posvetila eno številko slovenski avantgardi).
Znana so bila tedaj križarska zborovanja po Sloveniji, od leta 1927 v Veliki Nedelji do Bohinjskega tedna leta 1939. Urednik Glavan v opombah vse to popisuje in ugotavlja, da je Kocbek svoje krščanstvo povezoval z reformo cerkve in družbe, filozofsko se navezoval na Kierkegaardov eksistencializem in personalizem. Križarstvo si je nadelo ime v spomin na nekdanji boj za osvoboditev Svete dežele in je stremelo v duhovno prenovo cerkve in družbe. Glasila slovenskega mladinskega gibanja se zato imenujejo Stražni ognji, Križ na gori (po Cankarju), Križ, Ogenj ipd.
Edvard Kocbek se je s poezijo in esejistiko začel uveljavljati že leta 1924 in se po ukinitvi mladinskih glasil vključil v tedanje osrednje slovenske revije.
Urednik Mihael Glavan v svojih opombah in komentarju k ZD podrobno analizira Kocbekove aktivnosti že v dvajsetih letih in jih seveda povezuje z dejavnostjo katoliških študentskih društev in revij.
Kocbekova mladostna esejistika obsega nad šestdeset besedil. Prva besedila je objavljal že v rokopisnem glasilu Lipica, ki so ga pisali mariborski bogoslovci. Kocbek je v njem objavil štiri daljše in štiri krajše tekste. Ti predstavljajo uvod v ZD. Kocbek je bil takoj on sam, predavateljsko in pridigarsko naravnan, tako rekoč idejni voditelj zunaj Cerkve kot inštitucije, v kateri se je očitno že v bogoslovju čutil utesnjen in se ji ni bil sposoben podrejati. Njegovo spoznanje lahko citiram v stavku:“Biti čist in zoreti je najlepša in najtežja življenjska umetnost!” To je zapisal v Lipici v letniku 1925/1926, ko mu je bilo enaindvajset let.
V tekstu Novejša francoska, posebno katoliška literatura (v istem letniku Lipice) Kocbek prepričljivo nakaže, katera evropska literatura ga bo najbolj zaposlovala, to je francoska. Našteva toliko imen, da se lahko samo čudimo, kaj vse je do tedanje svoje starosti že poznal, ne da bi mogel avtorje v resnici poznati iz prve roke, to je branja njihovih del, saj v Sloveniji niso bila dostopna. V sodobni francoski literaturi je zaznal troje stremljenj: nacionalistično, frankoevropsko in katoliško, posebej pa je omenil krog okrog revije Nouvelle Revue Francaise. Kocbek tu našteje in okarakterizira nad trideset francoskih pisateljskih imen iz druge polovice 19. in začetkov 20. stoletja, iz česar bi se dalo sklepati, da je že v mladosti želel biti (in je tudi bil) z vsem na tekočem, poleg tega pa je pokazal svojo izjemno iznajdljivost pri odkrivanju najnovejših informacij ter razločevati med značilnostmi posameznih imen. Kje vse je dobival informacije, sam ne piše, saj nikogar ne citira in je nasploh takoj nagnjem k temu, da je on sam tisti, ki vse ve, (čeprav na koncu citira nekaj literature). To se je pri njem kazalo ves čas, na primer kasneje, leta 1945, ko je že poznal in okarakteriziral Jeana Paula Sartra in Simone de Beauvoir. Med drugim je vedel, da sta se filozofa zavzemala za kaznovanje francoskih kolaborantov z nemškim nacističnim okupatorjem Francije – s smrtno kaznijo.
Mihael Glavan posameznih tekstov ne pojasnjuje bolj podrobno, tako da ostajajo komentarji nedorečeni, pomanjkljivi in terjajo nov študij. Samo pojasnilo posameznih imen, kdaj je kdo živel in kaj bil v eni vrstici, ni dovolj. Vprašanje je, koliko je Kocbek dobesedno prepisoval ali povzemal iz hrvaških, nemških, avstrijskih in francoskih revij, koliko pa je sam vse to bral, kar omenja? To je ključnega pomena. Karakteristike omenjenih francoskih pisateljev v tekstu zvenijo tako, kot da jih je Edvard Kocbek pri svojih enaindvajsetih letih že suvereno obvladal. Če pa pomislimo, da je bil tedaj v mariborskem bogoslovju, kjer te literature zanesljivo ni bilo, bi bil odgovor, da je v resnici takoj “skakal čez plot” študijskih obveznosti.
Če bi urednik ZD na koncu opusa ali podviga sestavil kazalo imen, ki se pojavljajo v Kocbekovih tekstih, bi verjetno presegel številko deset tisoč.
V razdelek Forum (tudi iz Lipice) so vključena besedila Literatura danes, Iz poslanice nemškim bogoslovcem, Duhovnik in umetnost, Internacionalizem in katolicizem ter Naša duševnost. V Literaturi danes spoznava štiri skupine pesnikov, pri čemer jih poimensko našteva le v zadnji kategoriji, to so ljudje, polni religioznih vsebin (Hölderlin, Stefan George, Dostojevski, Strindberg, Sören Kierkegaard, John Henry Newman).
V reviji Socialna misel je Edvard Kocbek spomladi 1925 objavil tekst O katoliškem mladinskem gibanju, ki je nekakšen manifest o tem, kakšno mladino hočemo.
Zanimivo, da Kocbek ni kaj dosti razmišljal o teološkem šolstvu, programih, teologiji kot taki, ampak je vseskozi imel svoje vizije, kakšna naj bi bila katoliška mladina, pa spet ne v kontekstu institucionalne Cerkve, ampak bolj po svojem naravnem moralnem etosu. Niti ni te mladine vpletal v družbeni, kaj šele politični kontekst ali strankarstvo. Če beremo te spise sedaj, vidimo, da pravzaprav političnerga ustroja svoje države ni poznal ali upošteval kot realno dejstvo. V tem kontekstu ga niso zanimali ljudje iz politike in teologije ali Cerkve, ampak zgolj iz kulture, deloma iz svetovne politike, ko je govoril o idejnih ali ideološkjih sistemih (Lenin, Stalin, Marx).
Kocbek ima izredno lastnost, da se ne ponavlja, ampak svoje ideje variira, kar pomeni, da mu ustvarjalne ideje nastajajo sproti kot čisti vir, brez nekih zunanjih vplivov ali vzorcev, razen kjer seveda povzema po tujih, zlasti francoskih revijah, podatke o aktualni evropski in še posebej francoski literaturi.
Pri branju teh zapisov bomo ugotovili, da je poznal veliko več literatov, kot bi morda pomislili kasneje, v petdesetih letih, ko jih spet omenja, a so bili zanj v resnici že “stari znanci”, kot Julien Green. Največ jih omenja v Pismu iz Francije (DiS, 1932).
So pa opazne nekatere podrobnosti ali posamezni stavki, ki jih Kocbek že kot mladenič zapiše o narodu; kaj je narod zanj, kar bi rekli, da se je zgodilo še pred Speransom. Ni pa razvidno, da narod postavlja v politični kontekst lastne (slovenske) države v smislu čiste slovenske samostojnosti. Slovenski narod vidi v sklopu Jugoslavije, čeprav v tekstih to spet ni razvidno kot njegovo politično stališče.
V listu Stražni ognji kot tiskani prilogi Križa na gori (urednik Anton Vodnik) je Edvard Kocbek objavil osem tekstov. Še poprej so bili Stražni ognji šapirografirano literarno glasilo katoliškega narodnega dijaštva na gimnaziji v Mariboru; od leta 1924 ga je urejal sam Kocbek, z letnikom 1926/1927 pa je postal priloga Križa na gori. Leta 1926 pa se je Kocbek prvič oglasil še v dnevniku Slovenec.
Omenimo tam obavljena Kocbekova besedila: V zarji liturgije (Meditacija), Telo in duša (1. – 2.), Danes in jutri, Pozdravne besede, Tisto naše lepo, Mladina in umetnost, Jožef Muhič, Marija in Marta, Odrešenje naših dni, Nasilje, Neznan vodomet, O katoliški aktivnosti, Ritem.
Dr. Mihael Glavan na predstavitvi Zbranih del Edvarda Kocbeka 10/2, foto Marijan Zlobec
Sledi pet besedil, ki so nastala med letoma 1926 in 1928, objavljena pa so bila v Dijaškem koledarčku, Pravici in Zborniku slovenske gimnazije v Kočevju. To so Mladost, Cerkev in mi, Razodetje, Vstajenje in Sotrudnikom dijaškega glasila Naši ognji na kočevski gimnaziji.
Kocbek je zatem začel objavljati v reviji Križ, ko je bil v njenem prvem letniku 1928 še glavni urednik. Prispeval je kar dvanajst tekstov. To so: Uvodnik, Epilog Velike Nedelje, Župančičev jubilej, Slovenska zemlja, Ljudje slovenski !, Božji obraz, Katolicizem in socializem, Kultura in krščanstvo, Slovenska religiozna lirika, Družba (1 – 3) in Gospodarstvo (1 – 4).
Tri tekste je Kocbek objavil v glasilu Rast, dvomesečniku katoliških dijakov in študentov: Ob slovesu, Koroško – slovenski študent in O umetnosti (I. – II.).
Svoje publicistično delo in objavljanje je Edvard Kocbek nadaljeval v drugem in tretjem letniku Križa, 1929 in 1930. To so Slovensko katoliško mladinstvo (Idejno – zgodovinska skica) 1 – 3, Svetovna zveza mladine, Vital Vodušek: Pesmi, Duh in črka, Poznavanje vzhoda, Čudna polemika in Pismo iz Lyona.
V reviji Beseda o sodobnih vprašanjih, mesečniku korščanskosocialističnih izobražencev, je Kocbek že na začetku tridesetih let objavil teksta Mladi in Naši Razgledi, Pismo iz Pariza pa v dnevniku Slovenec (1932). Iz slednjega je morda zanimiva podrobnost, da je videl “Napoleona v Mussolinijivem dresu”.
Chesterton – The Everlasting Man
Zadnji, a obsežen del v knjigi predstavljajo objave pod poglavjem Dom in svet, iz česar bi smeli sklepati, da so vsi teksti dejansko izšli v DiS. Preseneča že obsežen tekst Chestertonov Večni človek (I. – VI.), v katerem Kocbek obširno spregovori o angleškem pisatelju, ob njem pa še o drugih, kot sta Herbert George Wells in George Bernard Shaw, omenja pa še celo plejado drugih. Pri Chestertonu se med drugim zaustavi že pri njegovem romanu Orthodoxy iz leta 1908, ki je bila njegova prva večja življenjska izpoved. Pri Wellsu omenja njegovo Svetovno zgodovino oziroma Oris zgodovine. Chesterton je ob njenem izidu javno polemiziral in odgovoril s knjigo Večni človek. Zanj je namreč, kot ugotavlja Kocbek, “vesoljna zgodovina človeškega rodu od jamskih početkov do začetkov krščanstva enoten čudež.” Knjiga je izšla sicer v angleščini, a jo je Kocbek bral v francoskem prevodu iz leta 1927, medtem ko je slovenski prevod izšel šele leta 2016. Kocbek nekako združuje predstavitev obeh pisateljev, na koncu pa poda za oba svojevrstno karakteristiko (str. 276/278), ki jo je vredno prebrati posebej, saj pokaže Kocbeka kot suverenega in avtonomnega kritika dveh avtorjev, ki se izrecno ukvarjata z zgodovino človeštva in ob tem religije. To je bilo že leta 1932, ko je bilo Kocbeku 28 let.
Wells – Outline of History
Posebno pozornost bi veljalo nameniti Kocbekovemu eseju Pogled na novo gibanje francoske mladine (DiS, 1935), ki razčlenjuje predvsem razne literarne revije, sodelavce in njihove usmeritve ter dokazuje, da je Kocbek poznal razmere v literarni Franciji bolje, kot bi pomislili danes, takrat pa je bil verjetno brez konkurence, čeprav je v tridesetih letih v Parizu študiral tudi Ruda Jurčec, ki ga je Kocbek poznal in kasneje povabil, da bi sodeloval pri njegovem Dejanju, a je Jurčec odklonil.
André Gide – Retour de l’U.R.S.S., 1936
To obdobje publicistike je najbolj povezano s Kocbekovimi mednarodnimi literarnimi kritikami, kar je bilo za Dom in Svet, ki ga je urejal dr. France Koblar, najbolj pričakovano. Kocbek piše o Andréju Gideu in njegovih literarnih tekstih Ozka vrata in Vatikanske ječe ter še posebej razmišlja o položaju v Sovjetski zvezi v tekstu Gide se vrača iz leta 1936, s čimer bi se dalo sklepati, da je pesnik tamkajšnje razmere dodobra spoznal (seveda tudi v drugih knjigah, ki so o komunizmu izhajale tako v Nemčiji kot Franciji in v jezikih, ki ju je Kocbek odlično obvladal).
Viktor Serge leta 1917
Kocbek tu med drugim zapiše:“Sedem Leninovih sodelavcev se je skrčilo na enega samega, Stalina, drugi so bili pomorjeni, razen Trockega, ki je bil že prej izgnan. Takrat se je Gide že bil vrnil iz Rusije, pa tudi iz boljševizma.” Kocbek je poleg Gidea poznal tudi Viktorja Sergea in njegovo posebno številko revije Crapouillot z naslovom Od leninizma do stalinizma. Sergea je Stalin dal vreči v ječo, mu par let prepovedal sleherno pisanje in ga izpustil šele na Gideovo posredovanje. V Parizu je začel razkrivati Stalinovo strahovlado. Kocbek v nadaljevanju piše o Gideovi knjižici Povratek iz Sovjetske zveze.
Edvard Kocbek je že takrat, najkasneje pa poleti 1936, preko Pariza izvedel, kakšen je položaj v Sovjetski zvezi in kaj je komunizem. Proti koncu zapiše: ” Razpadanje komunizma bo hujše od njega samega, kritika njihove prakse (legij kulturträgerskih komunistov) je namreč nujno kritika nauka samega…”
Balade Petrice Kerempuha kot spomenik Vanje Radauša v Zagrebu leta 1955
Kocbek piše še o Paulu Claudelu, Charlesu Peguyu, Sörenu Kirkegaardu, med slovenskimi literati piše o Mirku Javorniku in njegovi knjigi Srečanja z nepoznanimi. Zgodovinsko je obarvan njegov esej Zapad, nasprotja, nasprotniki (DiS, 1932). Posebnost sta eseja Kristus 1933 in Duh človekov, oba iz revije Beseda o sodobnih vprašanjih. Nanju se navezuje odgovor na nepodpisano pismo Enemu izmed ozkih, zatem pa še Misli o človeku in Prepričanje (Mentor, 1936/1937). Zunaj tega konteksta pa je v knjigi zadnja Izjava (po Premišljevanju o Španiji), v kateri Kocbek zavrača vse napade nanj. Podpisana je 16. junija 1938.
Med literarnimi kritikami naj omenim še Kocbekov zapis (DiS 1937/1938) ob izidu Balad Petrice Kerempuha Miroslava Krleže, ki ga ima za izjemnega književnika. “Zadnja balada, ki je najdaljša, je največji osebni dokument v tej Krleževi knjigi. Hrvatje morda še ne vedo, da je to ena njihovih najpomembnejših pesmi. Za zdaj gane predvsem Slovence, saj nam pove resnico o ilirizmu tako, kakor si je nismo upali še nikoli izreči…” Kocbek misli na balado Planetarijom.
Marijan Zlobec