I Solisti Veneti vredni svoje svetovne slave


Koncert svetovno znanega ansambla I Solisti Veneti sinoči v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije je v celoti potrdil in upravičil sloves, ki ga ima že desetletja. Že dirigent Claudio Scimone, ki sem ga pred kakimi dvajsetimi ali celo več leti videl na Salzburškem poletnem festivalu, je bil legenda, sedanji dirigent Giuliano Carella pa ni nič slabši, le da na zunaj ne deluje tako “komično”, kot je med dirigiranjem in nasploh na odru dajal vtis njegov predhodnik.

T IMG_20200723_210631_resized_20200723_115325478 (2).jpg

Lucio Degani s Pomladjo in Zimo, vse fotografije Marijan Zlobec

I Solisti veneti imajo sijajen zvok godal, tako da bi se moral Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije učiti pri njih in si prizadevati tako za čistost igranja kot za barvno zvoka, ki je bila sinoči zelo prilagojena samim kompozicijam, od temin in nižin do svetlobe in nasploh večje palete, ki jo lahko dojamejo in izrazijo le odlični glasbeniki najprej posamezno, potem pa še v skupni igri.

T IMG_20200723_211707_resized_20200723_115325265

Chiara Parrini s Poletjem in Jesenjo

Uvodoma so I Solisti Veneti predstavili slavne Vivaldijeve Štiri letne čase. Nazadnje smo jih na Festivalu Ljubljana slišali z violinistom Sergejem Klimovim, še poprej pa v kombinaciji Vivaldi – Piazzolla z Gidonom Kremerjem.

Znameniti Vivaldijev cikel v štirih violinskih koncertih ponese poslušalce skozi vse letne čase: Pomlad, Poletje, Jesen, Zima. Štirje letni časi so štirje od dvanajstih violinskih koncertov, ki jih je Vivaldi leta 1725 izdal v Amsterdamu kot svoj opus številka 8. Kot smo jih slišali sinoči, ne bi pričakovali, da bosta solista dva, oba člana ansambla I Solisti Veneti.

T IMG_20200723_213212_resized_20200723_115213447.jpg

Chiara Parrini

Oklepajoča koncerta Pomlad in Zima sta pripadala violinistu Luciu Deganiju. S sijajno in čisto violinsko tehniko, kristalno čistostjo tudi v najhitrejših pasažah je ob vehementni dirigentovi drži pravzaprav pokazal bolj dramatični karakter cikla, bolj hiter, na trenutke morda prehiter tempo, a tako, da je bila ansamblova spremljava skladna, morda v kakem taktu ne čisto idealna, a to so že velike podrobnosti. Zanimivo pa je bilo opaziti, da se je v nadaljevanju koncerta, ko je bila solistka Chiara Parrini, v Poletju in Jeseni, Vivaldijeva podoba nekoliko omilila, dobila več emotivnega nastavka, če bi rekel bolj romantičnega, bi seveda pretiraval, a vedarle je bilo slišati razliko v celotni interpretaciji, pri sami solistki pa ne več tako briljantne čistosti kot pri partnerju. To vsekakor kaže na to, kako je celota odvisna od sijajnosti solista in njegovih celovitih pogledov na karakter tako zapletene kompozicije, ki ima vendarle v celoti kar dvanajst različnih stavkov.

Tako kot smo Štiri letne čase slišali sinoči, bi si upal reči, da sta najbolje napisana Pomlad in Zima.

T IMG_20200723_214417_resized_20200723_115212846

I Solisti Veneti

V drugem delu koncerta smo najprej poslušali Koncert za oboo in godala v d-molu, op. 9 št 2 Tomasa Albinonija. Čeprav je bil Vivaldijev vrstnik, je njegov glasbeni karakter precej drugačen, temnejši, ritmično in izrazno manj lahkoten, po svoje zrelejši in bolj avtonomen, če pomislimo, da ne gre za glasbeno slikanje letnih časov kot pri Vivaldiju. V tem smislu so njegovi koncerti za oboo (skupaj osem) manj melodično prepoznavni in v pričakovanju poslušalčeve radovednosti, kako se bo znana melodija na koncertu z vso mojstrsko intepretacijo izkazala ali ne.

T IMG_20200723_224955_resized_20200723_114314862.jpg

Dirigent Giuliano Carella

I Solisti Veneti so imeli srečo z naravnost briljantnim solistom Paolom Grazio. Ne vem, ali je bil sinoči tako dobro razpoložen, čeprav je bila dvorana glede obiska prilagojena zahtevam NIJZ (v resnici pa je bil koncert razprodan), ali se je razveselil sploh možnosti javnega nastopanja (po več mesecih zatišja), ali rad igra s tem ansamblom, ali pa se je “zbal” italijanskega veleposanika, njegove ekscelence Carla Campanileja, ki je z ženo spremljal koncert na balkonu in od navdušenja nad izvedbami prvi vstal in aplavdiral.

T IMG_20200723_214836_resized_20200723_115101911.jpg

Solist je pokazal vse mojstrstvo, občutek za barvo inštrumenta, vse solistične okraske, sijaj in lesk ter dominantnost, ki ne zaostaja za kakšnim drugim inštrumentom (violina, flavta, klarinet…kot jih že poslušamo na letošnjem 68. Ljubljana Festivalu).

T IMG_20200723_223129_resized_20200723_114557585.jpg

Giuseppe Barutti

Sledilo je še eno žlahtno presenečenje, ko je Koncert za violončelo in godala v A – duru Giuseppeja Tartinija izvedel kar član ansambla Giuseppe Barutti kot že tretji solist iz ansambla I Solisti Veneti. Barutti je prav tako sijajen solist, vendar je pri Tartiniju, začuda, odkril nekatere značilnosti, ki se zdijo modernejše, bližje začetkom glasbenega karakterja dvajsetega stoletja, seveda pa je sam v kadencah poudaril modernost lastnega razmišljanja in pogleda na Tartinija, lahko pa bi rekel, da je vzpostavil le njemu lasten in s tem neponovljiv solistični in izpovedni dialog. Na primer drugi stavek Larghetto ni bil tak, ampak ga je meditativno razvlekel v čisti Largo. Takega Tartinija nismo slišali še nikoli.

T IMG_20200723_220746_resized_20200723_114831758

Paolo Grazia

Oboist Paolo Grazia se je za konec koncerta na odru predstavil še enkrat, kot interpret posebne priredbe Simpatici ricordi della Traviata za oboa in godala Antonia Pascullija (1842 – 1924). Nikoli ne bi pomislil, da se nekakšne motivne operne variante začenjajo s tretjim dejanjem Traviate, z njeno boleznijo in umiranjem, potem pa se selijo nazaj proti napitnici, izpustijo pa konec prvega dejanja, kjer se mora Traviata pokazati z vso svojo izpovedno in življenjsko resničnostjo. Oboa bi kot jokajoči inštrument to morda še najlažje izpovedala (Follie !), a skladatelj tega ni uvidel. Je pa Grazia še enkrat potrdil svojo izjemnost. Tu še bolj, še posebej v visokih in svetlejših zvokih, ob ohranjanju tehničnih bravur.

T IMG_20200723_220747_resized_20200723_114831649

S Tomasom Albinonejem

Veseli gosti, ki so sicer prišli na oder v maskah, nato pa si jih tik pred začetkom igranja sneli, so najprej dodali Rossinijevo Sonato za godala št. 3, tretji stavek Moderato, potem pa se je še tretjič vrnil na oder oboist Paolo Grazia in počastil pred kratkim umrlega italijanskega skladatelja Ennia Morriconeja z njegovo skladbo za oboo in godala. Ne vem, če je solist vedel, da je bil Morricone pred kakimi desetimi leti v Ljubljani in sam dirigiral svoja dela v nabito polnem Poletnem gledališču v Križankah, ko pa je bilo še toliko dodatnega zanimanja, da je menda nad tisoč ljudi poslušalo koncert izza zidu.

T IMG_20200723_221403_resized_20200723_114725170

Še dodatek z Enniom Morriconejem

Dirigent Giuliano Carella je bil vseskozi suveren, odločen, močan interpret, ki je rad poudarjal dramatične momente v kompozicijah, na posameznih mestih pa je v godalih (4,4,2,2,1) dosegel prave tako rekoč simfonične temine in izraz bistveno večjega ali številčnejšega ansambla. Prvič smo slišali, kakšen je briljantni zvok drugih violin ali solo kontrabasa, pa seveda subtilne lutnje.

T IMG_20200723_224517_resized_20200723_114315409

Steklenica vina za nastopajoče

Bil je pravi festivalski večer, mojstrov, ki vedo, da to so, a hkrati, da je treba to potrditi vsakokrat znova.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: