Betina Habjanič: ‘Climax: Mort’ v Galeriji Kapelica


V Galeriji Kapelica na Kersnikovi 4 v Ljubljani je na ogled posebna razstava ali instalacija študentke na ALUO Betine Habjanič s pomenljivim kontrastnim naslovom Climax : Mort, s čimer bi takoj pomislili, da človek, ko doseže klimaks, umre.

Ka 3 IMG_20200723_131827_resized_20200723_055737402.jpg

Betina Habjanič v Galeriji Kapelica, fotografije Marijan Zlobec

V resnici pa gre za razstavo v razvoju ali nastajanju v posebni leseni hiši, ki se bo ob konccu dogodka ali dogajanja 28. avgusta preselila v Maribor, tam zaživela v novem prostoru in nadaljevala z v Ljubljani nakazano vsebino, to je problematiko masovnega ubijanja živali za hrano, tu konkretno pujsov, namesto da bi sprejeli splošno veganstvo.

Ka _5efc5ff78c5ca

Vabilo na razstavo

Razstava od daleč spominja na kašno srednjeveško mučilnico, drugi vtis pa je, da gre za nekakšen strojni seksualni objekt, ki menda že obstajajo in katerega uporaba ne predvideva “partnerja”.

Ogled razstave je malodane morbiden, še posebej če postavimo “dogajanje” v kontekst masovnega ali serijskega strojnega ubijanja pujskov v klavnicah, ki so seveda v svojih procesih zaprti za javnost, saj je za ljudi bolje, da ne vidijo, kaj se z žrtvami dogaja, da bi bili mi siti.

Ka 2 IMG_20200723_131725_resized_20200723_055902928.jpg

Menda se umetnica trudi nadaljevati proces s sestavljanjem novih objektov tako, da bo zapolnjena vsa hiša. Kot je opazno in sem dobil informacije med vodstvom po razstavi predstavnice Galerije Kapelica, je že prvi objekt sestavljen iz dejanskih predmetov, ki jih uporabljajo v klavnici in nakazujejo krutost ubijanja.

To je en vidik, drugi pa je v nadaljevanju sama intervencija umetnice, ki je spoznavala vedenje pujskov na prašičjih farmah, kjer se menda mali pujski, če jih je preveč skupaj in če nimajo dovolj hrane, začenjajo med sabo gristi. Ona naj bi jim priskočila na pomoč z lastno kožo, s katero naj bi jim celila nastale rane. To bi se sicer zgodilo v živo šele jeseni ali konec poletja v Mariboru. Fotografija, kako naj bi vsaj približno to izgledalo, je natisnjena na vabilu in predstavitvi razstave.

Ka IMG_20200723_131808_resized_20200723_055818756.jpg

Zakaj je v Kapelici vendarle opazno zasnovala bolj erotični stroj kot klavniško ubijalski, je posebno vprašanje novodobne “strojne erotike”, ki se spreminja in nadaljuje v digitalni sferi in bo privedla do brezkontaktnih orgazmov, medtem ko bodo pujski bolj padali iz omame, orgazma ali klimaksa v smrt. Ali se bo to zgodilo tudi s človekomn, za zdaj še ni napovedano.

Ka IMG_20200723_131751_resized_20200723_055902131 (1)

“Betina Habjanič v svojih delih tematizira dihotomijo živali-hrana kot etično nevzdržno zlorabljanje živih bitij. Odstira različne potlačitvene mehanizme ljudi, s katerimi si mesojedi zapiramo oči pred dejstvom, da je moralo za ugodje in užitek ob našem prehranjevanju umreti živo bitje. Z razstavo ‘Climax: Mort’, ki naznanja začetek večletnega projekta, avtorica s fetišiziranimi pripomočki in mizansceno, ki upomenja situacijo v sadovski estetiki, nasilje stopnjuje do absurda, vendar ga hkrati obravnava kot sublimnega.

Ka IMG_20200723_131711_resized_20200723_055903162.jpg

Umetniška inštalacija z erotičnim ubijalskim strojem v posebej zato oblikovani hiši z intimnim in psihološko opojnim ambientom, ki ga ustvarja bližina smrti, je okolje, v katerem si lahko zamišljamo neznosne prizore, sorodne tistim, ki jih proizvaja smrtonosna prehrambena mašinerija. Ta sama izdeluje stroje za avtomatizirano ubijanje, da bi s tem človeku prihranila moralno nevzdržna dejanja. Betina skozi intimno izkušnjo lastne telesnosti povezuje libidinalne konotacije ubijalskih orodij s človeško seksualnostjo; soočena je z ranljivostjo telesa, njegovo končnostjo in gonom onkraj: iz Erosa v Tanatos. Zasnovala je mehanizem, ki človeku nudi ekstazo mejnega telesnega užitka, hibrid med spolno-erotičnim pripomočkom in strojem za ubijanje. S tem meri na sadovski užitek, ki za vzburjanje potrebuje bolečino; v njem se krešejo paradoksi in iz njega izvira tesnoba. Stroj se polasti človekovega telesa, kot se stroji za ubijanje polastijo živali, in tako kontraverzno poveže smrt s spolnim transom; v največji maniri priznavanja ljubezni do drugih vrst so telesa živali in človeka končno strastno združena.

Ka IMG_20200723_131741_resized_20200723_055902475 (1)

Izražanje nasilja skozi intenzivne oblike seksualnosti nakazuje proces metafizičnega odkrivanja skritega bistva represije. Lepota smrti v razkosanih in estetsko preoblikovanih delih telesa postane hedonistični trip, ki je gonilna sila potrošniške družbe, zakoreninjena globoko v kapitalistični logiki. Avtorica razkriva diskurz medvrstne nekropolitike in biolitike, ki sta pogoja za doseganja ugodja in užitka. Živali, popredmetene kot so, umetnica pojmuje kot objekte, ki služijo našemu ugodju oz. telesnemu užitku, in tukaj ne razlikuje med vrstami užitka. Človeška vrsta izumlja stoje za masovno produkcijo smrti, ki prinaša masovno produkcijo objektov užitka. In medtem ko se človek še vedno počuti merilo vsega, je truplo postalo merilo človeka.

Ka IMG_20200723_131801_resized_20200723_055818992.jpg

Betina Habjanič se je z večletnim projektom in performansom v trajanju podala na pot postopnega naseljevanja svojega metafizičnega interesa, ki nastaja v fizičnem prostoru, hiši, kjer bo živela z drugo-vrstnim bitjem: oba čuteča, misleča in sposobna sobivanja, vendar v našem svetu nedvoumno ločena na hrano-prehranjevalca, stvar-bitje, iracionalno-racionalno, pozicije, ki jih zasedata, pa med njima ustvarjajo trajno, nerazrešljivo napetost.” (Po uradni predstavitvi projekta in instalacije Galerije Kapelica).

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: