Viola kot odličen koncertantni inštrument


Violo kot solistični inštrument smo na ljubljanskih festivalih slišali večkrat, če se spominjam slavnega Jurija Bašmeta ali pa naša glasbenika Mileta Kosija in Franca Avseneka, a bi vseeno težko rekel, da so zelo priljubljeni koncerti, prav tako se solisti težje uveljavijo kot na primer violinisti in violončelisti, medtem ko je s kontrabasisti priložnost zgolj odvisna od posameznika kot umetniške osebnosti, kako se zna afirmirati in kako nastopa. Na 68. Ljubljana Festivalu smo sinoči v Viteški dvorani Križank poslušali koncert dveh glasbenikov židovskega porekla in kroga: violista Guya Ben – Zionyja ob klavirski spremljavi Naamana Wagnerja.

G 3 IMG_20200720_205706_resized_20200720_103059171 (1).jpg

Guy Ben – Ziony v Viteški dvorani Križank, fotografije Marijan Zlobec

Oba umetnika sem že predstavil v napovedi koncerta. Glasbeniki s pedigrejem židovskega glasbenega lobija imajo morda prednost pred glasbeniki iz manjših glasbenih okolij, ta pa so v Evropi skoraj vsa; zamejena v svoj lokalni prostor z malo možnosti solističnega nastopanja in s tem uveljavitve, da ne rečem vzdrževanja potrebne umetniške kondicije. Glasbenika imata v okviru Festivala Ljubljana še svoj mojstrski tečaj.

G 2 IMG_20200720_205655_resized_20200720_103059503

Violist Guy Ben – Ziony si je za uvod v koncertni večer izbral priredbo in izbor stavkov iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. Zahtevna naloga v vseh smislih, še posebej v primerjavi s polnokrvnostjo legendarne zgodbe o veronskih zaljubljencih iz med sabo na smrt sprtih družin. Kdor je bil v Veroni, si je prav gotovo ogledal hišo in Julijin spomenik na dvorišču. Znani sta vsaj dve suiti iz baletne glasbe, ki ju simfonični orkestri pogosto izvajajo na svojih koncertih.

G 2 IMG_20200720_205702_resized_20200720_103059309.jpg

Kaj potemtakem lahko ostane solistu na violi v tem ljubezenskem kontekstu ? Avtor priredbe Vadim Borisovski se je odločil za strukturo, ki je značilna za uvodni del prve suite: Introdukcija, Ulica se prebudi, Julija, mlada deklica, Ples vitezov in Mercutio, torej nekako še brez vsega, kar v nadaljevanju zgodbe celoto osmišlja. Gre za en vidik bolj kot preizkus in uveljavitev viole kot solističnega inštrumenta, ki pa vendarle ne odstopa od karakterja same glasbe Sergeja Prokofjeva. Priredba ohranja vse melose, žanr, tipiko, pokaže virtuoznost in spevnost, kontrast in scenske spremembe, bogat ritem, morda bi se lahko razbralo, kdor pozna balet, celo plesno sceno. Solist se je izkazal s svojo vrhunskostjo, vendar pa se je interpretacija kot celota končala nekako sredi poti in kot glasbeni torzo.

G 4 IMG_20200720_205736_resized_20200720_103008231 (1).jpg

Benjamin Britten je napisal Lachrymae, op. 48 kot refleksije na temo pesmi Johna Dowlanda, za izvrstnega škotskega violista Williama Primrosa. Kakšna je vsebina pesmi If My Complaints Could Passions Move v prvem delu Brittnove kompozicije in pesmi Flow my tears po predahu po šesti variaciji Largamente in začetku sedme Appassionato sicer znamenitega angleškega renesančnega skladatelja Johna Dowlanda ( 1562 – 1626) poslušalcu koncerta brez natisa v koncertnem programu ni jasno, prav tako je težko vzporejati Dowlandovo glasbo, kot se motivično pojavlja in menda zaokroža svojo celoto z Brittnovo. Skladba je v celoti bolj kontemplativna, melanholična, morda celo žalostna, členitve s stavki so zelo kratke, tako da si nenadoma na koncu skladbe, ne da bi zmogel slušno dojeti vse hitre spremembe in jih postavljati v kontekst pesemskih in glasbenih predeksistenc. Britten je s svojim prijateljem Primroso že takrat vzpostavil glasbeno vez, ki se nadaljuje še pri sodobnejših izvajalcih. In to uspešno, kot smo interpretacijo doživljali sinoči.

G IMG_20200720_205536_resized_20200720_103206988

Nino Rota je bolj znan kot avtor filmske glasbe, kar je logično, saj filme gledamo vsi. Tokrat sta glasbenika izbrala njegov Intermezzo za violo in klavir v h-molu iz leta 1945, nekako iz sredine njegovega življenja in še predno se je skoraj v celoti posvetil filmski glasbi, če samo pomislimo na trilogijo Boter ali Amarcord. V tej skladbi ni ničesar filmskega, ampak gre za čisti lirizem s kontrastnimi strastnimi momenti, ki se osredotočajo na lastni izpovedni trenutek brez nekih stilnih “predvzorov”.

George Enescu je bil velik glasbenik v vseh smislih, če pri tem omenim njegovo opero Ojdip, ki sem jo videl tako na Dunaju kot nazadnje v Salzburgu in je za solista ali interpreta naslovne vloge vsaj tako težka kot je vloga Lorenza v Črnih maskah Marija Kogoja. Obema operama se v svetovnem repertoarnem kontekstu godi velika krivica; moraš strahotno študirati za le eno postavitev, če jo v življenju sploh dočakaš.

G 4 IMG_20200720_205726_resized_20200720_103008322 (1)

Koncertna skladba za violo in klavir je nastala v posebnih okoliščinah internega glasbenega tekmovanja pariškega konservatorija, ki jo je naročil skladatelj Gabriel Faure. Delo je napisal tako, da bi žiranti lažje prepoznali resnično nadarjenost kandidatov za študij viole pri Theophilu Laforgeu. Kot smo slišali izvedbo sinoči, sta nastopajoča glasbenika svoj nastop opravila z odliko.

G 5 IMG_20200720_210451_resized_20200720_103008139 (1).jpg

Posebno vez z glasbenim okoljem sta glasbenika pokazala še v dodatku, ko sta si izbrala kompozicijo Prayer Ernesta Blocha, v izvirniku sicer napisano za violončelo. Če je seveda izstopal violist, pa je treba dodati, da se je ves večer izkazal še pianist  Naaman Wagner, ki je solista spremljal zelo subtilno in vsebinsko poudarjeno.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: