V ljubljanski Galeriji Škuc bo le še do 22. julija na ogled razstava Štirideset let ljubezni Vlaste Delimar, ki pa se ji tokrat pridružujeta še dve umetnici mlajše generacije: Lea Culetto in Olja Grubić. 40 let ljubezni Vlaste Delimar se vsaj posredno ali jubilejno navezuje na njeno prvo razstavo v isti galeriji leta 1985, s čimer bi zlahka odprli časovni dialog in vprašanje, kdaj so se določene umetniške teme, tu zlasti seksualnost, erotika, eksplicitnost ženskega telesa, seveda vagine…prvič pojavile na ljubljanski likovni sceni.
Pogled na razstavo 40 let ljubezni Vlaste Delimar, fotografije Marijan Zlobec
Verjetno že s skupino OHO in nekaterimi performansi in gledališkimi predstavami, torej generacije, ki je nekako osem, morda deset, največ pa dvanajst let starejša od zagrebške umetnice, rojene leta 1956. Ljubljanska omenjena scena je bila rojena nekako med letoma 1946 in 1949. A na njej niso sodelovale ženske ustvarjalke, kaj šele feministke.
Vlasta Delimar
Razstavo spremlja glasba, bi lahko rekli; najprej poslušamo prepoznavni glas Josipe Lisac, potem se iz ene pesmi njen glas nadaljuje naprej, pri drugi in tretji pesmi, nazadnje pa dobiš odgovor na vprašanje, ali je to dejanski del razstave, pritrdilen: devet hitov. Kakšna je sicer kontekstualna (razstavna) relacija med Vlasto Delimar in Josipo Lisac, pa ne vem.
Vlasta Delimar – Imam štirideset let, 1996
Vlasta Delimar je v Ljubljani predstavljena kot ena najpomembnejših performativnih umetnic na Hrvaškem in v mednarodnem prostoru. Ob 40-obletnici svojega umetniškega ustvarjanja in razstavnega delovanja se je odločila ponovno razstavljati v galerijskih prostorih nekdanje skupne države, v katerih se je predstavila že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Vlasta Delimar – Kurac volim
Ob tej razstavi se hitro postavi vprašanje, kdaj je tema seksualnosti največji (družbeni) izziv, kdaj izzove škandal, kaj take reakcije pogojuje, kdaj se pojavijo, kdo nanje reagira, ali sploh reagira, ali pa nas pušča hladne v smisu, kot da gre za še en bolj izzivalno-raziskovalni umetniški postopek kot za globljo ustvarjalno refleksijo, z zahtevnejšim likovnim znanjem, večjim nabojem, trudom, skratka ustvarjalno energijo.
Olja Grubić – Tihožitja, 2018 – 2020
Na tej razstavi je kljub vsemu, kar bi se morda zdelo provokativno, v najširšem družbenem razvoju hitro doseženo in v vsakodnevni praksi v določenih generacijskih in bivanjsko, intelektualno, filozofsko, sociološko usmerjenih krogih še hitreje preseženo. To, kar je bilo leta 1985 moderno in provokativno, leta 2020 ni več. Lahko pa, da se motim in se moralno-kritični preobrat zgodi ali celo dogaja v kontekstu nove, denimo konservativnejše politične prakse. Ta se morda v samo tematiko neke razstave ne vtika, če je neposredno ne tangira. Tu se spomnimo na predzadnji nagrajenki Prešernovega sklada, ki sta v modernistično usmerjeni sestavi Upravnega odbora PS še lahko šli “skozi”, z novim sestavom UO pa nikakor ne bi mogli biti nagrajeni.
Olja Grubić – Tihožitja, 2018 – 2020
Istost del vsekakor ni vedno “ista”. Res pa je, da so trenutno slovenski umetniški pogledi usmerjeni drugam in bi se sedanja razstava bolj javno aktualizirala šele tedaj, ko bi jo na panojih postavili pod Prešernovim spomenikom s pesnikom v okovih (kot je bilo Prešerna nedavno tega moč videti menda nekaj dni).
Vlasta Delimar
Morda pa ima Vlasta Delimar s svojima gostjema srečo, da je ne “eni” ne “drugi” niso opazili in zlorabili v svoje politikantske namene. Razstava je vendarle postavljena brez kakšne zunanje reklame, tako da kdor v Škuc ne zahaja, ne bo provociran ali povabljen na kakšen “idejo -manifestativni” način.
Olja Grubić – Tihožitja, 2018 – 2020
“Zavoljo širšega konteksta, katerega del je pričujoči razstavni projekt v Galeriji Škuc, se razstava z vračanjem v preteklost in s ponovno predstavitvijo starejših del Vlaste Delimar tako na videz zdi retrospektivna, a s premislekom o potencialu in možni subverzivnosti umetničinih starejših projektov v današnjem kontekstu ter z njihovo aktualizacijo ostaja osredotočena na sedanjost. Toliko bolj, ker so v zdajšnjo postavitev vključena dela dveh umetnic mlajše generacije, Lee Culetto in Olje Grubić, ki v svoji umetniški praksi problematizirata podobne teme, kot jih je in jih še danes Vlasta Delimar. S svojim delom aludirata na dejstvo, da si moramo tudi v navidezno progresivni današnjosti določena vprašanja zastavljati znova in znova.
Lea Culetto – Cikel naključnih podob, 2017 – 2020
V samem središču umetničinega zanimanja ter hkrati osrednji medij izražanja že vse od začetkov njenega ustvarjanja ostaja telo – nago, golo, neizprosno naturalistično telo. Ko torej želimo govoriti o Vlasti Delimar, ne moremo zaobiti govora o telesu. O telesu, ki se upira družbenim reprezentacijam telesnosti, estetiziranim podobam seksualnosti, uveljavljenim merilom komercialne lepote – in kot tako, nespodobno vsakdanje, vedno znova vznemirja in provocira.
Vlasta Delimar
Njena dela so pogosto seksualno eksplicitna in neposredna, v gledalcu vzbujajo nelagodje, spravljajo ga v zadrego, ob poenostavljenem in nekritičnem branju so še danes neredko deležna zgražanja in omalovaževanja. A provokativnost, ki pogosto vznika iz vizualiziranja destabiliziranih družbenih norm, ima premišljeno tendenco: spodbuditi gledalca k razmisleku. Gledalčeva participacija, zlasti intelektualna, tako ostaja bistven del ustvarjanja Vlaste Delimar. Najočitneje in povsem ilustrativno je izražena v delu Svakodnevno razmišljajte o sebi (1981), osrednjem motivu pričujoče razstave.
Vlasta Delimar – Svakodnevno razmišljajte o sebi (1981)
Znova se predstavljajo delo Jebite me (1981) in drugi nenaslovljeni projekti, ki so bili v Galeriji Škuc na ogled že v okviru njene samostojne razstave Ženska ni bojevnik leta 1985 in so – tudi tisti, ki so jih še do danes neznani storilci poškodovali ali v celoti uničili – zaznamovani z vprašanji spolnosti, erotike in seksualnosti ter z lastno izkušnjo le-teh. Skozi vztrajno, skoraj obsesivno transformiranje svoje podobe jih umetnica usmerja v prepoznavanje in razbremenjevanje internaliziranih družbenih norm ter preko njih v iskanje svoje lastne avtentičnosti in naravnosti.
Vlasta Delimar
Vsa razstavljena dela izhajajo iz iskanja svobodne in emancipirane ženske seksualnosti znotraj patriarhalne družbe, prevprašujejo kulturno pogojenost percepcije spola, spolnosti in spolne identitete ter stereotipe, vezane na žensko telo. Zgodnja, seksualno eksplicitnejša se osredotočajo predvsem na umetničino lastno anatomijo, zaznamuje jih simbolična redukcija podob na genitalije. Sopostavljena so s kasnejšimi, manj neposrednimi, celo alegoričnimi deli, ki pozornost z njenega telesa pomikajo na splošnejša, širše družbena in politična vprašanja, implicirana s telesnostjo – pod vprašaj denimo postavljajo družbene imperative o večno mladostnem telesu ali samoumevnost pravice do seksualnega užitka. Izhodišče raznolikih naracij razstavljenih del simbolizira preprosta zvočna instalacija, poetična metafora za nekoč negotovo obdobje, iz katerega je vzniknila umetničina danes neomajna odločnost, predvsem pa zvestoba sami sebi.
Vlasta Delimar – Jebite me, 1981
V preteklost se pričujoča razstava tako ne zazira zgolj z značilno umetnostnozgodovinsko distanco, preteklosti ne skuša reinterpretirati; v obdobje nastanka večine predstavljenih del zre z nostalgijo, dovoljujoč si biti subjektivna in poetična. Na oddaljenost preteklega časa in anemičnost spomina namiguje s preudarno izbrano formo predstavitve: črno-bele reprodukcije več deset let nazaj nastalih del so natisnjene na papir in bodo po zaprtju razstave uničene. S svojim efemernim formatom pa reprodukcije ne aludirajo le na oddaljen čas in kraj nastanka originalov, temveč v kombinaciji z rožnato barvo ozadja tudi na teorijam neulovljiv, naiven in negotov element umetničinega ustvarjanja, ki praviloma ostaja skrit za eksplicitnim imaginarijem in samozavestno, pogosto strogo (samo)podobo.
Razstava v Galeriji Škuc
Povod za nastanek njenih del je razmislek, izhajajoč iz pozornega opazovanja družbe, ki nas obdaja. Je zavedanje marginaliziranega položaja telesnosti kot posledice somatofobije in dualizma, je preseganje odtujenosti od lastnega telesa in vnovično vzpostavljanje čuječega odnosa s samim seboj. Z nenehnim naglašanjem telesnosti so dela svojstvena afirmacija telesa in vsega tistega, kar je vpeto vanj, a četudi penetrirajoče asertivna, so povsem subjektivne izjave, ki ne predpostavljajo ene same, univerzalne resnice, zgolj možnost drugačnega, osvobajajočega in pristnejšega odnosa do lastne telesnosti in sveta, ki mu pripadamo. (Iz predstavitvenega teksta kuratorke razstave Anje Guid).
Spomin na ljubljansko razstavo leta 1985
Ljubljanska razstava leta 1985 je imela naslov Ženska si bojevnik.
Kdo so vse tri umetnice na razstavi v Galeriji Škuc ?
Vlasta Delimar
Vlasta Delimar (1956, Zagreb), ključna osebnost hrvaške performativne umetnosti, je sodobni performans definirala skozi prizmo lastnega telesa kot primarnega sredstva izraza ter hkrati predmeta vsebine. Brezkompromisna v kritikah ideologij, s katerimi se v svoji umetniški karieri ukvarja vse od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, raziskuje pojma seksualnosti in ženskosti, odnose med spoloma ter različne faze življenjskega cikla in v javni prostor vnaša avtobiografske narative, ki pod vprašaj postavljajo opredelitve tako javnih in zasebnih kot normativnih politik identitete.
Lea Culetto – Cikel naključnih podob, 2017 – 2020
Lea Culetto (1995, Trbovlje) je vizualna feministična umetnica, ki raziskuje raznolike teme, vezane na žensko telo in njegove reprezentacije v družbi. V umetniški praksi se loteva najrazličnejših ustvarjalnih pristopov, od risanja in šivanja do videa, performansa in prostorskih instalacij. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah ter festivalih tako v Sloveniji kot v tujini. Leta 2019 je magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Lea Culetto
Olja Grubić (1990, Pulj), vizualna umetnica in performerka, je leta 2014 diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Deluje v mediju performansa, kabareja, videoinstalacije in risbe. Sodelovala je s številnimi umetniki in likovnimi institucijami, več performansov je pripravila v okviru kolektiva Via Negativa. Z Jernejem Škofom vodita skupino Kabaret Tiffany.
Olja Grubić
Marijan Zlobec