Precej filozofsko obarvan naslov koncerta klarinetista Mateta Bekavca ob spremljavi Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije na 68. Ljubljana Festivalu v Preddverju Križank je odprl mnoga vprašanja, pa ne samo glasbena.
Mate Bekavac s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije v Preddverju Križank, fotografije Marijan Zlobec
Kaj lahko pomeni Spev minljivosti kot glasbeni naslov ? Mate Bekavac ga sam ni utemeljil ali reflektiral, ni pojasnil, niti se z izbranim programom ni identificiral v smislu lastnih življenjskih in glasbenih postaj: Ljubljana, Salzburg, New York, Pariz… Prej bi pomislil na prvo samozavedanja staranja in osebne minljivosti. V tem smislu je bilo morda razumeti pozdravne in zahvalne besede med koncertom z odra svojemu prvemu učitelju klarineta Darku Brleku pred tridesetimi leti in zatem umetniško ter programsko sodelovanje s Festivalom Ljubljana.
Hkrati je vsakdo pomislil na izjemen uspeh obeh: Brleka kot direktorja Ljubljanske Opere in baleta SNG, zatem umetniškega vodje in direktorja Festivala Ljubljana ter tri mandate predsednika Združenja evropskih glasbenih festivalov – EFA, Bekavca pa kot diplomanta oziroma postdiplomiranca na Mozarteumu v Salzburgu, najslavneši akademiji na svetu – newyorški Julliard School of Music, pa še slavnem pariškem nacionalnem konservatoriju, tako da je lahko združil vse tipe glasbenih šol, njihovih programov in usmeritev, tako pedagoških kot raziskovalnih. Takih izkušenj nima noben slovenski glasbenik. To je seveda en vidik, drugi ali pomembnejši je, kaj potem sam iz sebe narediš.
Ali je Mate Bekavac naredil vse ali še ni, je seveda izključno njegova domena, samopremislek, samougotovitev in samospoznane. Če primerjamo le tisto, kar smo opazili skozi leta njegovega nastopanja doma, potem je ugotovitev in hkrati odgovor, da gre za epohalno delo, tako na oblikovanju vseh programov kot njihovi celotni izvedbi. Mate Bekavac je glasbeni raziskovalec, notni ali partiturni filolog, kombinatorik, iskalec možnosti uporabe svojega inštrumenta povsod, kjer se s transkripcijami to da, v vseh mogočih kombinacijah in kontekstih, ki segajo celo na področje gledališča, literature, performansa ali morda glasbene inštalacije. Seveda lahko igra z vsemi ali vsakim glasbenikom; od največjih orkestrov, komornih orkestrov, razno raznih sestavljenih ansamblov, komornih skupin, dua do sola.
Spev minljivosti je seveda odsev spoznanja človekove ujetosti v dimenzije bivanja, ne glede kdo si in kaj si. Pri 43 letih je to sicer malo zgodaj, bi rekel glede na sedanje intelektualce, ki modrujejo pri devetdesetih in še čez. Ali pa je to spoznane treba bolj postaviti v kontekst ali vprašanje, v kateri starosti je klarinetist v najboljši življenjski formi? Podobna vprašanja si še bolj zastavljajo na primer operne pevke, manj pianisti…
Morda bi se dalo pomisliti na spoznanje o doseženem zenitu in novo zastavljenem vprašanju: in kam sedaj ?
Spev minljivosti je bil, kot smo videli postavljen časovno, z nekaterimi presenetljivimi skladatelji (Donizetti – Andante, Verdi – solo iz opere Moč usode, a ne z vodilno glasbeno temo in arijo Leonore), prav tako je bilo presenetljivo najdenje Koncerta za klarinet v C-duru Domenica Cimarose. Programsko ne bi pomislil, da bo Bekavac odkril Adagio za klarinet in godala Heinricha Josepha Baermanna, nemškega klarinetista, čigar skladbo so menda vse do leta 1971 pripisovali Richardu Wagnerju, čeprav ne bi bilo možno vzpostaviti paralel, kdaj in zakaj bi Wagner tako kompozicijo (v celoti je to Kvintet za klarinet št. 3 v Des – duru iz leta 1821, sploh napisal, saj bi nemška glasbena zgodovina zlahka ugotovila, da je bilo Wagnerju tedaj šele osem let in da o glasbi, predvsem pa znanja o glasbi, še ni imel nikakršnega).
Te skladbe so nekako izpadle bolj programsko minorno, ne reprezentativno, in ne v smislu Speva minljivosti, razen če bi pomislil, da se določene kompozicije v zgodovini in spominu ne ohranijo. Minljivost je časovna dimenzija, ki pa vključuje v zgodovini umetnosti poseben fenomen: kaj v tej minljivosti preživi, se ohrani in postane repertoar. Napisanih je bilo že nad 30 tisoč oper, poznamo jih 500, izvajanih je 100, priljubljenih pa 30.
Zdaj bi bil lahko zloben in bi Matetu pomolil pod nos zgodovino slovenske glasbe in vse slovenske skladatelje, ki so s svojimi deli in opusi povsem minljivi oziroma jih v njegovih očeh ni, (čeprav vem, da je nekatere sicer izvajal).
Minljivost skladatelja kot ustvarjalca je vendarle manj “huda” od minljivosti glasbenega poustvarjalca, ki se zaveda enkratosti, a hkrati minljivosti vsakega svojega nastopa. V tem kontekstu sem opazil, da na odru ni bilo snemalnih mikrofonov, kaj šele kamer, ki bi to minljivost spremenile v ohranitev spomina in premagale naslovno minljivost. Živimo vendarle v digitalni dobi in bi Festival Ljubljana moral sprejeti določene pogoje nastopanja, to je vsaj lastno informativno avdio in video snemanje vseh dogodkov.
Mate Bekavac je potemtakem postavil drzni programski horizont od minljivih kompozicij do pogojno rečeno bolj priljubljenih ali takih, ki predstavljajo lastno karakterno glasbeno podobo, osebni image, v katerem ni težko prepoznati več različnih plati Matetove osebnosti, od melanholije do smisla za dovtip in humor, igrivost, vedrino in odprtost, skratka bolj mediteranski značaj.
Prvi del koncerta je tako zaključil Tango balet v šestih stavkih Astorja Piazzolle, napisanega za Octeto Buenos Aires. Zdi se mi pa, da ga je kot solist izvajal tudi Marko Hatlak na harmoniki.
Programsko je v drugem delu malo zakompliciral in pomešal, ko je izbor Pisem prijateljem Giyje Kanchelija postavil drugače in je bilo nam v temi potem programu težje identitetno slediti. Pisma so bila namreč tri, prvotno razpršena med druge kompozicije skadateljev, kot so Sergej Tanajev (Kancona za klarinet in godalni orkester v f – molu), Alfred Schnittke (Tango iz opere Življenje z idiotom, Ljubezenske izpovedi in na koncu Poslovilni valček) in še najbolj sodobni ruski skladatelj Sergej Dreznin s svojo fantazijo Cirkus, prvotno napisano za violinista Gidona Kremerja, Bekavac pa jo je seveda izvedel v priredbi za klarinet. (Priredbo je najbrž sam napisal; v programskem listu teh informacij ni).
Mate Bekavac je tako sijajen klarinetist, da mu nobena kompozicija (na svetu) ne predstavlja nepremagljivih tehničnih in stilno interpretacijskih ovir. Z lahkoto gre čez vse; panoramsko, vesoljsko, kot da bi lebdel nad Zemljo in ji namenil svoj Spev minljivosti, kot dialog in pozdrav “z onega sveta”, iz “nebes na zemljo”.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je bil bolje pripravljen kot večer poprej, predvsem pa je igral brez mask in imel solista še kot dirigenta. V drugem delu so se orkestru pridružili še nekateri glasbeniki ali inštrumenti (klavir, harfa, celesta), kar je ustvarilo poseben zvočni in razpoloženjski kolorit proruske ali proslovanske usmerjenosti, ne nazadnje z določenimi balkanskimi ritmi, tako da sem pomislil na klarinetista Gorana Bojčevskega.
Moram pa priznati, da me po prihodu iz Južne Amerike v poletno Slovenijo le še zebe, pa še dežuje, česar tam v sedmih mesecih skoraj nisem doživel (morda pet dni dežja). Hladna noč pa ni vplivala na zelo topel sprejem še posebej Mateta Bekavca z navdušujočimi klici in pozdravi.
Za dodatka je Bekavac napovedal dva kontrastna, prvi je opeval glasbeno ameriški happening, drugi pa obudil Piazzollovo Oblivion v verziji za klarinet in godala. Smeh skozi solze ?
Marijan Zlobec