Violončelist Bernardo Brizani je kompleten muzik


Sinočnji koncert Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije z gostom, violončelistom Bernardom Brizanijem v okviru 68. Ljubljana Festivala v Slovenski filharmoniji, je predvsem izpostavil mladega solista kot kompleksno glasbeno osebnost; muzika, ki je v zadnjih letih na koncertnih odrih pokazal hiter interpretativni razvoj in dosegel položaj ter status solista mednarodnih razsežnosti.

Brizani 3 DSCN9601.JPG

Bernardo Brizani v Slovenski filharmoniji, fotografije Marijan Zlobec

Bernardo Brizani mi je lani pripovedoval v bistvu tragično osebno zgodbo o tem, kako so mu ukradli dragocen violončelo, ki ga je imel v avtomobilskem prtljažniku. Nekdo mu je v drugem avtomobilu sledil, kot je opazil, a na to ni bil pozoren. Ko je šel v trgovino v BTC in se vrnil do avtomobila, je odprl prtljažnik: bil je prazen. Violončelo, vreden 150 tisoč evrov, je izginil. Na delu je bil organiziran kriminal s točno določenim ciljem, žal pa so storilci glasbenika zelo dobro poznali in verjetno spadajo v krog znancev ali vsaj poznavalcev znane družine Brizani. Informacije so verjetno dobivali “od znotraj” in s posebnimi “nameni”. Inštrumente je morda lažje ukrasti kot potem naprej dobro prodati, ne nazadnje se kupec vedno zanima za čistost porekla, predvsem pa mora znati igrati. Če je bil namen storilcev še hujši, to je nadarjenega in izstopajočega glasbenika onesposobiti, pa so se ušteli še bolj.

Brizani DSCN9603

Brizani igra sedaj na drugi violončelo, na katerega se šele privaja, kot mi je povedal po koncertu. No, da se “privaja” mi poslušalci nismo opazili, ampak le to, kako sijajen solist je. Interpretiral je znani in velikokrat izvajani Haydnov Koncert za violončelo in orkester št. 1 v C – duru. Bistvo njegove interpretacije je izjemno čista igra, tehnična briljanca, v oblikovanju zvoka pa posebno sladostrastje, kar smo najbolj občutili v drugem stavku Adagio, v katerem je počasni tempo še malenkost bolj “razvlekel”, da bi poudaril sleherno Haydnovo misel in odprl poglavje ali vsaj možen pomislek, da se je skladatelj bolj odprl v smislu ne predklasične svobode, ampak postklasične, če bi rekel bolj sodobne, (ne romantične), pa tudi ne bi veliko zgrešil. Brizani ima fenomenalne prste za igranje violončela, tako kot Ivo Pogorelić za igranje klavirja; roko, kot jo je bil imel Franz Liszt (videl sem njen mavčni odlitek v njegovem muzeju v Weimarju). Brizani ima vrsto fines, na primer počasno in prefinjeno “dramatiziranje” glasbenega toka in izraza, v kontekstu Haydnove dobe, trenutke poudarjene umirjenosti, a z elementi, ki so ne sicer izrazito, a vendarle že nakazali časovne, družbene in seveda glasbene stilne spremembe.

Brizani 11 DSCN9631

Za dodatek se je s kompozicije El Cant dels Ocells spomnil slavnega katalonskega violončelista, dirigenta in skladatelja Pabla Casalsa. Tu pa je bil že povsem moderen; dojel je skladateljev stilni “futurizem”, z elementi, ki sodijo tako v sfero duhovnega kot tehničnega interpretativnega razvoja ter se zaustavili tik pred “prestopom” v polje glasbenega eksperimentiranja in avantgarde.

Brizani 1 DSCN9616

Kakšen bo Brizanijev glasbeni razvoj, je odprto vprašanje; tendenca notranjega ravnovesja je očitna, tako da bi pričakoval vsakokratno udejanjanje identitete, rečeno heideggerjansko, med bistvom in bivanjem.

Brisani 7DSCN9650.JPG

Komoni godalni orkester Slovenske filharmonije

Za Komoni godalni orkester Slovenske filharmonije, ki sem ga slišal po precej dolgem času; od lanskih nastopov na 67. Ljubljana Festivalu, bi rekel, da se je precej pomladil. Novo ima koncertno mojstrico Ano Dolžan, nekaterih drugih glasbenikov ni več, nekaj se je govorilo o raznih stvareh ali dogajanju, za katero je bolje, da ne pridejo v javnost, a se vse vendarle kot celoti pozna.

Brisani 8 DSCN9657.JPG

Marij Kogoj je v Črnih maskah zapisal: “Snemite maske z zvokov”

Ni mi bilo všeč, da na odru igrajo v maskah, ker jih le-te pri poglobljeni interpetaciji ovirajo, motijo medsebojno komunikacijo, čistost ali perfektnost skupnega muziciranja in poglobljenost ter doživetost. Ta uzda je na samem odru nepotrebna, se pa v avditoriju sliši.

Brisani 10 DSCN9653.JPG

Ana Dolžan

Naslov koncerta Odsevi Tartinija piranskega violinista in skladatelja ni ravno poveličal, saj se je izkazal za slabšega v programu. Poslušali smo boljšo uvodno Simfonijo za godala v A-duru, kratko, brezprofilno Simfonijo za godala v G-duru, in še najboljšo zaključno Simfonijo za godala v D – duru. Tartini je bil manj izrazit, premalo poudarjen in doživet, tako od omenjenega Haydna kot našega Uroša Kreka in njegove sijajne kompozicije Sonatina za godala in še posebej tretjega stavka Allegro vivo kot mojstrski, antološki kompozicijski dosežek. Kot rečeno, pa bi ravno tu pričakoval tisti žar in svobodo v interpretaciji, ki so ju maske “skrile”.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: