Ob 100-obletnici požiga Narodnega doma v Trstu so se pri Založništvu tržaškega tiska odločili, da pripravijo priročni zgodovinski vodnik, s katerim želijo nuditi osnovne informacije o tej prestižni palači ter o simbolnem pomenu, ki jo je imela za vse mesto na začetku dvajsetega stoletja. Tako zapolnjujejo vrzel, ki je nastala, ko je pošla monografija o Narodnem domu iz leta 1997.
“Želimo si, da bi publikacija, ki jo bogati obsežno fotografsko gradivo pritegnila vse bralce in da bi bila dostopna tudi italijanski publiki, knjiga namreč istočasno izhaja v dveh različicah, v slovenščini in v italijanščini,” je zapisala urednica pri ZTT Martina Kafol.
Koncert prijateljstva na Velikem trgu v Trstu 13. julija 2010 so obiskali predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano in predsednik Republike Hrvaške Ivo Josipović, foto Marijan Zlobec
Založništvo tržaškega tiska vabi na slovesno predstavitev knjige v Trst, ki bo v ponedeljek, 6. julija, ob 11. uri v Tržaškem knjižnem središču. Prisotni bodo Martina Kafol in Ace Mermolja, ki sta uredila besedila, ter zgodovinar Štefan Čok, ki je knjigo strokovno pregledal.
Stara slovenska razglednica Narodnega doma
V šestnajstih letih – od avgusta leta 1904 do 13. julija 1920, ko so tržaški Narodni dom požgali fašisti – se je v stavbi, ki jo je projektiral Maks Fabiani, zvrstilo več kot 600 gledaliških predstav, plesov, komornih, solističnih in simfoničnih koncertov, predavanj, celo opernih in operetnih predstav … Vpogled v bogato in raznoliko življenje ustanove, ki ni bila pomembna le za tamkajšnjo slovensko skupnost, temveč za celoten Trst, zamejstvo in matično domovino (Trst je tedaj beležil 57 tisoč Slovencev, Ljubljana pa jih je istočasno imela le 25 tisoč), od leta 2016 ponuja stalna razstava v atriju Narodnega doma. Pripravil jo je Slovenski klub.
Narodni dom, foto Marijan Zlobec
V Narodnem domu še vedno deluje visoka šola za prevajalce in tolmače SSLMIT, ki se po vsej verjetnosti, in kljub vrnitvi stavbe v celoti v slovensko upravljanje, še dolgo ne bo izselila. Kaj natančno bo sporočeno pred bližnjo stoto obletnico požiga Narodnega doma 13. julija, bo znano pred samim dogodkom, tako kot ves program.
Podpisi treh predsednikov v spominsko knjigo slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 2010, foto Marijan Zlobec
Slovenski arhitekt, Kraševec Maks Fabiani je imel v dolgem življenju velike in hude, da ne rečemo tragične preizkušnje. Iz svojega razreda je kot študenta arhitekture vrgel samovoljnega, trmastega in neposlušnega Adolfa Hitlerja. Ob Mussolinijevem obisku Gorice leta 1938 se je kot mestni arhitekt družil z njim, zato so ga pozneje — in bi ga nekateri še danes — označevali kot fašista, kar seveda nikoli ni bil.
Venec ob Narodnem domu, foto Marijan Zlobec
Partizani so med obleganjem Štanjela, kamor so se zatekli nemški vojaki, požgali najprej grad in potem še njegovo hišo v Kobdilju. Pri tem so uničili ves njegov dragoceni arhiv.
Srečko Kosovel, rokopis Ekstaze smrti – Komaj rojen, že goriš v ognju večera (Narodni dom)
V Ljubljani je bil znan po več stavbah. Znamenita je njegova Mladika (današnje Ministrstvo za zunanje zadeve), pa Bambergova hiša, Hribarjeva palača, ureditev Slovenskega trga (današnji Miklošičev park), župnišče sv. Jakoba, Dekliška osnovna šola, pa podstavek za Prešernov spomenik in Jakopičev paviljon (ob današnji Tivolski), ki pa so ga v začetku 60. let zaradi prestavitve tržaške železnice podrli. Zasluga za sijajno postavitev Prešernovega spomenika, ki je bil po Fabianijevih načrtih prvotno še ograjen, je v tem, da je poznal pojem “skulptura v zraku”, kot je veliko tovrstnih spomenikov na Dunaju in učinkujejo zelo monumentalno.
Požig je bil grozljiv
Fašisti so leta 1920 požgali in uničili njegov slovenski Narodni dom v Trstu, nekaj let pozneje pa še njegov Trgovski dom v Gorici. Oba kulturna domova so kasneje obnovili. Goriški je zdaj spet v celoti v lasti goriških Slovencev, Narodni dom v Trstu pa je v tem trenutku še vedno, kot rečeno, mednarodni in čaka na povsem slovensko posest in upravljanje, kar bo edino pravno korektno in dedno-lastniško zakonito ter vsebinsko v skladu z njegovim prvotnim poslanstvom in delovanjem. Izročitev v slovensko upravljanje se bo zgodila 13. julija, torej čez deset dni.
Voditelj fašistov in požigalcev Narodnega doma Francesco Giunta – na sredini, ob Mussoliniju na svoji desni – je bil za svoje zločine bogato poplačan
V Narodnem domu so v poldrugem desetletju (od 1904 do 1920) — z vrhuncem v zadnjih letih — uprizorili kar pet Cankarjevih dram, med njimi Hlapce, ki jih v Ljubljani niso hoteli.
Največji požig v fašistični Italiji sploh ?
Maks Fabiani se je ukvarjal tudi z izumiteljstvom: izdelal je podmornico, aparat za hojo v hribe, načrte za zajezitev rek, za ureditev Vipavske doline. Bil je majhen Leonardo da Vinci. Cenili so ga cesar Franc Jožef I., prestolonaslednik Franc Ferdinand, ljubljanski župan Ivan Hribar, bil je spoštovani sopotnik Dunajske Secesije, arhitekta Josepha-Marie Olbrichta, slikarja Gustava Klimta, slikarja Kolomana Moserja, predvsem pa arhitekta in urbanista Otta Wagnerja, s katerim sta sodelovala.
Protest Slovencev nasproti Narodnega doma ob neupoštevanju italijanske ustave v odnosu do manjšin, foto Marijan Zlobec
Premalo je znano, kako pomembna je bila njegova vloga pri organizaciji velike Cesarsko – kraljeve Avstro – Ogrske razstave v Londonu leta 1906. Kot kurator več programskih segmentov je na likovnem področju uvrstil v predstavitev aktualne imperialne umetniške ustvarjalnosti tudi šest slovenskih umetnikov kot sekcijo Sava. Razstavo v Londonu, ki je tedaj veljal za največje mesto na svetu, – imel je pet milijonov prebivalcev – si je v šestih mesecih ogledalo poldrugi milijon obiskovalcev.
Za požig nihče ni bil kaznova, vodja fašistov Francesco Giunta pa je bil kasneje od Mussolinija odlikovan
V Narodnem domu je bila leta 1907 velika slovenska razstava, na katero pa so povabili še hrvaške in dalmatinske umetnike. Odprtja sta se iz Ljubljane udeležila Rihard Jakopič in Ivan Grohar, iz Dalmacije pa je prišel Vlaho Bukovac, ki je bil leta 1897 med soustanovitelji Dunajske Secesije, katere člana sta bila tudi Maks Fabiani in Jože Plečnik.
Noben požar v Italiji ni privabil toliko škodoželjnih firbcev kot požig slovenskega Narodnega doma
Ta razstava je bila največja v Trstu dotlej sploh, – večja od vseh italijanskih – a ji slovenska umetnostna zgodovina, tako kot londonski, ni posvetila ustrezne pozornosti. V tisku so izšle obsežne predstavitve, tako da so po opisih znani vsi sodelujoči avtorji in njihova dela.
Avtorja Giorgio Almirante in Sergio Giacomelli
Med poezijo, ki jo je neposredno spodbudil fašistični požig Narodnega doma, pa je znamenita Kosovelova Ekstaza smrti, v kateri se kraški pesnik s posebno alegorijo dotika organiziranega tržaškega zločina nad Slovenci s požigom Narodnega doma. Trst je bil tedaj v izjemnem fašističnem vzponu in je bil procentualno glede na število prebivalcev drugo najbolj fašistično mesto v Kraljevini Italiji – takoj za Milanom.
Avtor Michele Risolo, 1932, obakrat na sliki v ozadju požig Narodnega doma
Še posebej pa je treba omeniti, da je požig Narodnega doma opazoval oziroma doživel kot otrok danes že blizu 107 – letni pisatelj Boris Pahor.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/11/08/republika-italija-mora-vrniti-slovenski-narodni-skupnosti-tri-kulturne-domove/
Marijan Zlobec