Razstava Zeleni rez v ljubljanski galeriji Equrna se izteka. Ker zaradi koronavirusa niso imeli odprtja, se veselijo ponovnega srečanja z obiskovalci galerije na zaprtju, ki bo v torek, 23. junija, ob 19. uri, a bo razstava zatem odprta še do petka, 26. junija.
Pogled na razstavo, foto galerija Equrna
Kuratorja razstave sta dr.Tomaž Brejc in Arne Brejc. Na razstavi sodelujejo Nina Slejko Blom in Conny Blom, Beti Bricelj, Nina Čelhar, Vuk Ćosić, Gustav Gnamuš, Josip Gorinšek, Tomaž Gregorič, Herman Gvardjančič, Zmago Jeraj, Anja Jerčič Jakob, Aleksij Kobal, Metka Krašovec, Tugo Šušnik, Zavetišče za zavržene rastline, Mojca Zlokarnik, Zdenka Žido in Uroš Weinberger.
Zeleni rez, kot ga utemeljujeta kuratorja razstave
Naredimo pomladanski rez skozi sodobno likovno umetnost: naj bo ta rez zelena barva v svojih legah, pomenih, pojavnostih in funkcijah. Zelena kot sekundarna mešanica modre in rumene ima neskončno odtenkov tako v naravi kot v umetnosti. Zato je poimenovanje barv zmeraj samo približek, ki ga je mogoče tehnično natančno izmeriti, v umetniški praksi pa imamo opraviti z najbolj nenavadnimi, komaj opisljivimi mešanicami. Zelena ima svojo življenjsko čutnost, ki se je naučimo v naravi, in umetelno vrednost, ki sodi v simbolne in oblikovalske prakse.
Tako je prva naloga pričujoče razstave preveriti, kako se zelena znajde v sodobni umetniški podobi, denimo, kakšna je njena pot »nazaj« k naravi. To je še vedno največje mimetično področje, kjer kraljuje zelena. Druga naloga zadeva njeno samostojnost: kako se zelena izraža v abstraktnem prostoru, kateri odtenki so danes v prednosti. Zelena se kaže kot tudi družbena in družabna barva: kakšne površine, predmete, figure pokriva in kako se uveljavlja v medijskem okolju. In navsezadnje: zelena je barva ekologije.
Slovenska moderna umetnost je vendarle manj »zelena«, kot si predstavljamo. Res so slikarji vezani na naravno podobo, toda zdaj slikajo naravo in zeleno v njej tako, da najprej vidimo njihovo estetsko in izrazno ravnanje z barvo in kompozicijo; vidimo naravo, ugledamo pa umetnost. Bolj ko se razvija modernizem, bolj izginja zelena barva, oziroma se kaže v »nenaravnih« legah in pomenih.
Metka Krašovec, There came a day at Summer’s Full (Velika noč), 2016, akril na platnu, 110 x 160 cm
Gre za preobrazbo naravne barve v znakovno barvo in potem še naprej v njeno simbolno in medijsko uporabo. Pri tem se sama predstava zelene kot barve spreminja: kot da ne verjamemo več zeleni, če jo ustvarja umetna inteligenca. Nekdanje predstave o mirni, zadovoljni in pohlevni zeleni (tako je mislil še Ivan Šubic v 19. stoletju in jo predlagal za barvo v stanovanjih), so danes zamenjali svetleči, ostri odtenki, ki opozarjajo nase – kar je samo obratna urbana slika nekdanje naravne klorofilne mimikrije: zelena kot način, kako biti še bolj viden!
Zelena je tudi modna barva, ki se kaže v oblačilih, v izdelkih osebne nege, notranje opreme, v proizvodnji zelenih snovi in orodij. Kakšen je njen izrazni status in razpon v slikarstvu, fotografiji, videu, pa bo skušala pokazati naša razstava z naslovom »Zeleni rez: krajine, rastline, predmeti, površine, ploskve, robovi«.
Beti Bricelj, Zelena, 2020, akril na platnu, 100 x 100 x 4 cm
Gustav Gnamuš, Bambus, 2004, akril na platnu, 165 x 140 cm
Nina Slejko Blom in Conny Blom, Zelene risbe za zelene namene (Leta ploskanja, rokovanj), 2020, interaktivna instalacija
Marijan Zlobec