Umrl je slikar Polde Oblak

Tiho se je poslovil znani slovenski slikar in grafik Polde Oblak, ustvarjalno razpet med rodno Gorenjsko, priljubljenim Krasom in svetovljansko Bavarsko, z Münchnom in njegovim bližnjim Balthamom, kjer sta skupaj z ženo, priznano okulistko dolga leta živela, on pa imel v hiši še svoj atelje, knjižnico in nasploh ustvarjalne pogoje, ki so mu omogočali stik s svetom.

Polde Oblak (1931 – 2020)

Ustvarjal pa je tudi na Bledu, v Sežani, Tomaju, deloma v Ljubljani, Kranju in še kje, saj je bil neverjetno dinamičen človek, zelo velike energije, vztrajnosti in pripadnosti slovenstvu, kar lahko potrdi vsak, ki ga je poznal. S pripadnostjo pa ni mišljena politična, saj je bil nad dnevnim dogajanjem, se je pa samostojne slovenske države, na katere rojstvo je lahko gledal tako iz Nemčije kot od doma, zelo veselil.

Rojen je bil 8. februarja 1931 na Bledu. Študiral in diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1954) ter končal specialko pri profesorju Gojmiru Antonu Kosu (1956-1963). Po končani specialki je odšel v München, kjer se je zasidral za več desetletij. Tam je nadaljeval podiplomski študij na likovni akademiji (do leta 1967 pri profesorjih Erichu Gletteju in Georgu Meistermannu Iz tega obdobja so njegova odlična dela, predvsem ženski portreti in akti.

Kraška hiša, barvna litografija, naslovnica kataloga razstave Gorenjskega muzeja v Kranju

Leta 1966 je s slikarjema Georgom Kressom in Nicolo Biancom izdal Manifest fragmentizma, ki pomeni povsem novo in izvirno likovno stališče v slikarskem ustvarjanju. Nastop te trojice je vzbudil veliko pozornost v širšem evropskem prostoru in o tem priča tudi vrsta nagrad. Kasnejše obdobje je značilno po tem, da se pojavijo klasične tridimenzionalne slike, kjer je avtor slikal na ploskev, razdeljeno na več upodobljenih prizorov in prostorov, ki so smiselno povezani.

V letih 1993 do 2004 pa se je slikar Polde Oblak s posebno ljubeznijo posvetil slovenskemu Krasu in njegovi krajini, prav tako kot že pred tem njegovi kamniti arhitekturi z vaškimi vedutami, kamnitimi vodnjaki, portoni in dvorišči kraških domačij.

Fragmentizem Poldeta Oblaka, kot ga je videl in opredelil dr. Zoran Kržišnik

“Veliki problem: kako zajeti slikovno polje s čopičem in z barvo ali s sredstvi umetniške grafike, z likovno govorico, ki so jo oblikovale in dopolnjevale tisočletne izkušnje, mnogoplastno podobo današnjega sveta?

Sredstva so tradicionalna; sprejemljivost, občutljivost sodobnega človeka pa preoblikovana.

Spremenjen je življenjski ritem. Eksaktna znanost, raziskovalska vnema humanističnih ved, domišljijsko sledenje paralelnih umetniških zvrsti, nekoč nepredstavljivi polet komunikacijskih sredstev z vdorom virtualnega sveta v umetniško kreativnost – vse, kar danes vstopa v zavest in sooblikuje odzive nezavednega, dojema sodobni ustvarjalec in hoče zajeti celovito. Likovnik z dveh izhodišč: vidne realnosti obdajajočega ga sveta – svoje obogatene vednosti o njem, dojete instinktivno – in iz vira svoje domišljije, svojega izraznega talenta.

Polde Oblak – Slika, primer fragmentizma iz leta 1976

Polde Oblak, danes dozorel umetnik z mednarodno znanim imenom, je svoj likovni instrumentarij ob rasti in postopni izdelavni ciljev svojih ustvarjalnih stremljenj oblikoval najprej na ljubljanski akademiji in nato, z vnovičnim vpisom, še na akademiji v Münchnu. V Ljubljani je, posebej v specialki A. G. Kosa, dopolnil znanje in željo po trdni gradnji likovnega dela, tisti neogibni podlagi, ki daje njegovim novejšim pokrajinam tako izrazito in individualno slovensko krajinsko specifičnost. V Münchnu, velemestu in likovnem središču z dolgo tradicijo, je pridobil notranjo svobodo, ki ga je rešila pretesnih akademijskih vezi, kot se jih rešuje človek, ki je to šolanje temeljito spoznal in postal reden gost ateljejev, združujočih manjše število umetnikov svobodnejšega pogleda. Po treh letih je osnoval samostojen, lasten atelje.

Iz münchenskih let (1966) je tudi znameniti Manifest fragmentizma, podpisan poleg Leopolda Oblaka še od umetniških somišljenikov Nicole Bianca in Georga Kressa, v katerem oznanjajo fragmentalizem za slog 20./21. stoletja – Manifest je enako samozavestno inovatorski, kot je bil nekdanji (1909) Marinettijev nadrealističen. Poleg zahteve po absolutni kompoziciji in popolni svobodi oblikovanja tehnike in kompozicije, integracije slikarstva in kiparstva, obvladovanja figuralike in abstrakcije ter njune kohezije, še in kot posebnost, fragmentacijo kot integral in integracijo fragmentov. Za fragment kot znamenje, nosilca pomenov, je Oblaka pet let pred Manifestom navdihnil obisk nacističnega taborišča Dachau, kjer ga je ob podoživljeni grozi obšlo prepričanje, da jo je ne le ponovno pokazati/podoživeti, temveč likovno prenesti sodobnikom mogoče zgolj z asociativnim združevanjem videnih posameznosti, katerih vsaka vsebuje celovitost. Dachau sam je integralen fragment celovitosti sodobnega sveta.

Fragmentalni pristop, prikazan v delih podpisnikov Manifesta, združuje na isti sliki povsem različne, na prvi pogled nezdružljive elemente, “fragmente”, ki upodobljeni predmet podajajo z vseh strani in se asociativno vežejo v izpovedano celovitost. Ob številnih razstavah je segel iz Münchna na široko in navdihoval vrsto mladih umetnikov različnih narodnosti, da ga razvijajo vsak po svoje. Je inovacija, ki je – med drugim – zagotovila umetniku Oblaku mednaroden sloves. Ostal je mojstrova stalnica.

Vendar ne edina. Ob stiku z domačo zemljo je Polde Oblak razvil tudi drugo smer, kjer je opazna kontinuiteta s tradicijo slovenskega slikarstva, predvsem žlahtna povezanost s slikarstvom velikega učitelja, A. G. Kosa. Poetične, trdno grajene podobe gorenjske krajine, ki jo upodablja z razumevanjem domačina, s hladnim koloritom, z ostro opazovano, zadržano izpovedano realnostjo, in kraške krajine, prikazane z zaljubljenostjo gosta in soseda, vehementno ekspresivno, barvno žareče, z zmagovitimi posameznimi elementi, vsestransko ogledanimi, skoraj haptično ponujenimi, zagotavljajo fragmentalnemu pristopu še en, nov obraz, to pot potapljajočega se v gosto atmosfero magičnega realizma. Umetnik mislec ne zatajuje miselnega okvira ustvarjanja, tudi ko dojema intuitivno. A prežarjena s čustvom, z ljubečo prizadetostjo zveni krajina kot mogočen glasbeni akord.

Mislec in poet, inovator, ki se zna povezati s tradicijo, graditelj, ki zadovoljuje intelekt, in poet, ki govori srcu in čutom, zajema tako fragmentirano celovitost naše oprijemljive in virtualne resničnosti. ” (Dr. Zoran Kržišnik)

Polde Oblak – Akt, 1992

Konec osemdesetih let sem bil skoraj štirinajst dni pri njem v Balthamu, ko je bila v münchenski Državni operi ali Nacionalnem teatru na programu Wagnerjeva tetralogija Nibelungov prstan, v katerem je Fricko pela Marjana Lipovšek, bili pa so še sami sijajni pevci, kot Rene Kollo kot Siegfried, Cheryl Studer  kot Sieglinde, Kurt Moll kot Hunding, Hildegard Behrens kot Brünchilde, Siegfried Jerusalem kot Siegmund, Robert Tear kot Loge, Mati Salminen kot Hagen, Waltraud Meier kot Waltraute ter kot vrhunec James Morris kot Wotan. Dirigiral je Wolfgang Sawallisch. Ovacije pred začetkom drugega in tretjega dejanja Walküre so bile tako velike, da se je moral dirigent trikrat pokloniti občinstvu, predno se je predstava sploh lahko nadaljevala. Na Walküri je bila z mano v parterju Irena Grafenauer; predstava jo je tako prevzela, da se je v pavzi komaj dvignila s sedeža v tretji vrsti. Pred začetkom predstave je šla pozdravit orkestraše, ki so bili navdušeni, da jo vidijo na predstavi kot občinstvo in so ji obljubili, da se bodo zanjo še bolj potrudili.

S Poldetom Oblakom  sva čez dan obiskovala galerije in muzeje, med njimi Alte Pinakoteke, vrhunec pa je bila tedaj razstava Entartete Kunst kot obnova nekdanje nacistične. To je bila velika šola, saj je podobna rastava bila le še enkrat na Dunaju, in sicer kot umetnost v času diktatur Stalina, Hitlerja in Musollinija.

To je bila velika tema za pogovore, še posebej, ker je bil Polde Oblak član münchenskega društva likovnih umetnikov in je imel stike z mnogimi umetniki, ki jih drugi Slovenci niso poznali. Posebnost je bila, da so člani društva lahko dobivali nekatere publikacije, ki v Nemčiji niso smele biti v prodaji, na primer Adolf Hitler kot slikar. Polde Oblak mi jo je pokazal; lepe vedute Dunaja so prevladovale. Če bi ga naš profesor Maks Fabiani na arhitekturi na Dunaju pustil študirati, ne pa da ga je zaradi samovoljnosti zabrisal, druge svetovne vojne ne bi bilo.

Kaj vse je Polde Oblak vedel, na primer o zgodovini Istre, na katero je gledal precej drugače kot mnogi drugi. Nekoč mi je pripovedoval o svojih mladostnih dogodkih in invalidnosti, poškodbi  desne roke. Veliko je bilo hudega, a tudi lepega.

Lepota pa vedno premaga smrt.

Marijan Zlobec