V Galeriji Photon v Ljubljani že nekaj let soočajo po dva ustvarjalca v terminu t.i. »avtorskega dialoga«. Termin običajno namenjajo slovenskim ustvarjalcem mlajše in srednje generacije, prav tako pa redno predstavljajo uveljavljajoče fotografske umetnike iz prostora bivše Jugoslavije in regije Srednjevzhodne Evrope. Letos je termin »dialoga« postavljen v dodaten kontekst »Leta kulturnega dialoga« med Slovenijo in Avstrijo. Razstava bo odprta do konca junija.
Razstava Eve Petrič, foto osebni arhiv
Slovenska umetnika, ki živita in delujeta na Dunaju, Eva Petrič in Marko Lipuš, se v Galeriji Photon predstavljata z dvema samostojnima projektoma, vsak v svojem prostoru Galerije Photon. Eva Petrič je svoji razstavi dala naslov SOUNDeSCAPES – Uspavanka za drone.
Sama jo utemeljuje, ker jo kot ustvarjalka najbolj vidi in občuti, poleg tega pa jo kot posateljica, avtorica več knjig poezije, proze in razmišljanj zna ubesediti ali razložiti njene skrivnostne in simbolne pomene in gledalcu pomaga odkrivati tisto, česar sam morda ne bi opazil.
Eva Petrič zanika mnoga prepričanja likovnih umetnikov (pa tudi glasbenikov, razen nekaterih, kot sta npr. Pierre Boulez ali naš Vinko Globoka, najmanj pa pisateljev), ki se razlagam svojih del izmikajo s šablonskim odgovorom: naj dela sama govorijo. Eva Petrič se sprašuje v bistvu o tem, ali se nekaj v naravi in svetu dogaja, tudi če človek tega ne vidi, sliši ali na kakršen koli način zazna. V bistvu je tak pristop antropocentrističen, posledično pa v človekovem ravnanju egoističen, sebičen in za planet poguben.
Kako velika je ta poguba kaže že politična struktura v vseh državah, kjer t. i. zelene stranke nimajo nikakršne moči. Eva Petrič se seveda politike ne loteva in v tem smislu ni neposredno družbeno kritična, lahko bi rekli, da ni “angažirana”; ni niti protestnik niti zagovornik, ampak umetniški interpret svojega videnja sveta.
Narava ima vedno svoj prav, človek pa bistveno manj. Narava sebe sliši in vidi, človek manj kot marsikatera žival. Problem človeka je, da mu avtorefleksija pri konkretnih dejanjih (pri reševanju planeta Zemlja) ne pomaga. Zakaj je tako, pa je domena globalne politike.
“Zgolj zato, ker nečesa ne slišiš, ne pomeni, da tega ne moreš videti… In zgolj zato, ker nečesa ne vidiš, ne pomeni, da tega ne moreš slišati… Gornje besede so »parafraza« teze znanega filozofa Georgea Berkeleya, ki je v svojem delu A Treatise Concerning the Principles of Human Knowledge (1710), zapisal, da »Predmeti čuta obstajajo le, ko jih zaznamo; drevesa torej so na vrtu le, dokler je tam kdo, ki jih opazi…«
Več desetletij pozneje (1883) je neznani pisec v reviji The Chautauguan to tezo razširil z vprašanjem in jo s filozofskega vidika prenesel na znanstvenega: »Če bi drevo padlo na otoku, kjer ne bi nihče bival, ali bi padec drevesa ustvaril zvok?« In ponudil je odgovor: »Zvok je občutek, ki ga v ušesu sproži gibanje zraka ali drugega medija.” Leto pozneje so v reviji Scientific American odgovor razširili in sicer: »Zvok je vibracija, ki se prenaša na naša čutila preko mehanizma ušesa in ga prepoznamo kot zvok le v naših živčnih centrih. Padec drevesa ali kakršna koli druga motnja bo povzročila vibracije zraka. Če ne bo ušes, da bi ta zvok slišali, ne bo zvoka. «
Če torej nečesa ne slišimo, tega ni? Odgovor na to vprašanje je odvisen od opredelitve zvoka. Ker zvok ne obstaja, ne da bi ga slišali, zvok ne obstaja, če ga ne slišimo. Ko pa drevo pade, gibanje moti zrak in oddaja zračne valove. Ta fizični pojav, ki ga lahko merimo z drugimi instrumenti, razen z našimi ušesi, obstaja ne glede na to, kako ga ljudje zaznajo (vidijo ali slišijo). Čeprav drevo, ki pade na otok, oddaja zračne valove, ne oddaja zvoka, če noben človek ni znotraj razdalje, kjer so zračni valovi dovolj močni, da jih človek zazna.
Uspavanka za drone – soundEscapes sprašuje, ali nekaj obstaja, ne da bi to zavestno zaznali? Konkretno, ali se naš planet segreva? Ko se kos ledenika odlomi in ob bobnenju pade v morje, pa tega nihče ne sliši in nihče ne vidi – ali to pomeni, da se kos ledu ni odlomil in ni oglušujoče zgrmel v ocean? Da se torej naše podnebje ne segreva, led se ne tali in naš planet se ne spreminja?”
Eva Petrič (1983, Kranj, Slovenija) je konceptualna intermedijska in likovno-vizualna umetnica, fotografinja, performerka in pisateljica. Diplomirala je iz psihologije in vizualne umetnosti na univerzi Webster na Dunaju (2005) in magistrirala iz novih medijev na Transart Institutu Berlin/Danube University Krems (2010). Sodelovala na več kot 60 samostojnih in 110 skupinskih razstavah v Evropi, ZDA in Aziji. Živi in ustvarja v Ljubljani, na Dunaju in v New Yorku.
Iz Ljubljane gre razstava najprej na Dunaj
https://vimeo.com/user16089826
https://vimeo.com/user16089826
Marko Lipuš s fotografijami
Marko Lipuš se v svojem delu primarno posveča ustvarjanju nove fotografske estetike, inovativnih vsebin ter motivov in ne le delu s kamero. V prvi plan ne postavlja realističnega, fotografskega posnetka, pač pa vsebino, ki jo inovativno formalno interpretira. Produkcijo, njegovih avtorskih del bil lahko opredelili za “eksperimentalno transformativno fotografijo”.
Razstava Marka Lipuša
Njegovi različni posegi, ki se manifestirajo predvsem v obliki “praskanja”, ustvarjajo nove oblike prepoznavnosti, kar lahko vidimo v njegovih najbolj znanih serijah kot so Kratzungen / Praskanke ali Aufrisse / Skice. Za svojo osnovo pogosto jemlje fotografske negative avtorskih posnetkov,ki jih nato uporabi kot surovino za različne manipulacije. Začetni material prebarva, spraska, razreže, ga uporabi za kolaže in tako s posegi v integriteto realističnih upodobitev, fotografiji odvzame naturalistično kvaliteto.
Nadaljevanje te metode je prisotno tudi v aktualni seriji, z intervencijo na že laminiranem pozitivnem / fotografskem tisku, s čemer avtor postopoma razvija predstavitvene možnosti posameznih del. V razstavljeni seriji s posegom v površino in materialnost fotografiji avtor tako doseže preoblikovanje fotografske slike, na zunanjih in notranjih dimenzijah del. Prvotni posnetek, najsi bo to na ravni negativa ali pozitiva, ne obstaja več v svoji zamišljeni obliki.
Začetne fotografije, ki v svoji osnovi prikazujejo podobe nadrealistične krajine in horizonta, s posegi postajajo formalno neberljive in povsem abstraktne. Lipuš s trganjem in praskanjem vnaša v kompozicijo upodobljenega ilustrativnost, končni izdelki pa so dinamična in povsem ekspresivna dela.(Iz teksta Špele Pipan o Lipušu).
Marko Lipuš (1974, Železna Kapla, Avstrija) je študiral fotografijo naprej na Photography College (Höhere Graphische) na Dunaju, nato še na FAMU, Department for Photography, v Pragi. Ob številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini je objavil tudi lepo število monografij. Njegova fotografska dela so bila objavljena v različnih nacionalnih in mednarodnih publikacijah. Živi in dela na Dunaju kot samostojni fotograf.
Galerija Photon v Ljubljani ima še svojo sorodno na Dunaju, kjer že vrsto let predstavlja slovenske in mednarodne umetnike, z Dunaja pa potujejo razstave še drugam po Evropi in svetu. Galerija Photon sodeluje na mnogih mednarodnih sejmih likovne umetosti in se predstavlja v kontekstu aktualne zlasti srednjeevropske ustvarjalnosti. Prireja srečanja z umetniki, njihove osebne predstavitve, predavanja, sodeluje pri publikacijah, umetniških edicijah, sodeluje z mednarodnimi ustanovami in zbiralci ter zbirkami.
Marijan Zlobec