V počastitev 45. obletnice stranke Slovenska skupnost, zbirne stranke Slovencev v Italiji, objavljam njihovo tiskovno sporočilo ob jubileju. Poudarek je na zgodovinskih in kronoloških, nekoliko manj na samih vsebinskih dejstvih, saj je vsega ogromno in kaže na aktivno in kontinuirano prisotnost Slovencev v Italiji ves čas. Prvi deželni kongres se je odvijal 24. maja 1975 v Devinu.
45. obletnica ustanovitve deželne Slovenske skupnosti je pomemben mejnik v zgodovini samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji, ki je temeljilo na načelih narodne samobitnosti, politične samostojnosti, pluralistične demokratične ureditve in socialne pravičnosti. Slovenske demokratične politične skupine na Goriškem in Tržaškem so se takoj po drugi svetovni vojni aktivirale in zgoraj omenjeno politično dediščino primorskih Slovencev nadaljevale. Ta dediščina političnega udejstvovanja se je izoblikovala najprej v sklopu Avstro-ogrskega cesarstva, nato pa v Rimu, potem, ko je Primorska po prvi svetovni vojni pripadla Kraljevini Italiji.
Na Tržaškem so ločeno nastale različne skupine. Narodnoliberalno Slovensko demokratsko zvezo za Svobodno tržaško ozemlje so ustanovili 21. decembra 1947. Do smrti (1960) jo je vodil Josip Agneletto, ki je bil tudi tržaški občinski svetnik. Dne 1. avgusta 1948 je imela ustanovni občni zbor Slovenska krščansko socialna zveza. Njen pobudnik in politični tajnik je bil duhovnik Peter Šorli (ki je bil že 20. avgusta 1947 ustanovil predhodnico, Udruženje slovenskih in hrvaških krščanskih socijalcev). Ko je v stranko stopil Engelbert Besednjak in so nastala trenja zaradi odnosa do komunistične oblasti v Jugoslaviji, je Šorlijeva skupina izstopila in 20. junija 1954 ustanovila Slovensko katoliško skupnost (leta 1968 preimenovano v Slovensko ljudsko gibanje). Spomladi 1948 sta razočarana zapustila levico vidna nekomunistična predstavnika OF Frane Tončič in Josip Ferfolja ter Udruženje slovenskih in hrvaških krščanskih socijalcev). Ko je v stranko stopil Engelbert Besednjak in so nastala trenja zaradi odnosa do komunistične oblasti v Jugoslaviji, je Šorlijeva skupina izstopila in 20. junija 1954 ustanovila Slovensko katoliško skupnost (leta 1968 preimenovano v Slovensko ljudsko gibanje). Spomladi 1948 sta razočarana zapustila levico vidna nekomunistična predstavnika OF Frane Tončič in Josip Ferfolja ter nato oblikovala Skupino neodvisnih Slovencev.
Do bistvenega premika je prišlo ob občinskih volitvah v Trstu 11. in 12. novembra 1962, ko so vse štiri samostojne skupine (v katerih je medtem prišlo do generacijskih zamenjav, politična slika pa se je na Tržaškem korenito spremenila še z razpustom večinsko slovenske Neodvisne socialistične zveze 29. jul. 1962) oblikovale skupno kandidatno listo in stalno povezovalno telo. Iz njega je nastala tržaška Slovenska skupnost, ki je imela 13. junija 1965 prvi občni zbor kot paritetna koalicija štirih skupin, pravila iz leta 1969 pa so jo preoblikovala v enotno stranko.
V spremenjenih razmerah so pri SSk dajali večji poudarek načelu samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji v nasprotju z vključevanjem v vsedržavne stranke (“manjšina kot subjekt”) in združevanju na narodnostni osnovi v luči gesla o “enotnost v raznolikosti”. Kljub temu se politična slika še ni umirila: junija 1968 je iz SSk izstopila Slovenska demokratska zveza, ki je po nekaj letih prenehala z delom, Skupina neodvisnih Slovencev pa se je 20. febr. 1969 razpustila. Ostali dve skupini sta se postopoma prelevili v notranji struji SSk.
V letih 1968-1972 je s SSk sodelovala na volitvah Slovenska levica (uradno ustanovljena 23. febr. 1969 v Trstu), za katero so dali pobudo Boris Pahor, Ubald Vrabec, Vekoslav Španger idr., da bi združevala levičarske Slovence, “ki se nočejo utapljati v italijanskih strankah”. Njeni predstavniki so se postopoma večinoma vključili v SSk.
Zgodovina Slovenske skupnosti na Goriškem se formalno začenja 15. februarja 1975 v Katoliškem domu, ko se sestane zbor volivcev lipove vejice, ki odloči, da bo politična načela demokratične in pluralistične ureditve ter samostojnega nastopanja slovenske narodne skupnosti na Goriškem odtlej uresničeval z novo stranko, in sicer Slovensko skupnostjo, kot je to že dobro desetletje veljalo na Tržaškem.
Omenjena načela je na Goriškem v obdobju po drugi svetovni vojni vse od leta 1947 utelešala Slovenska demokratska zveza, koalicijska stranka, ki sta jo sestavljali katoliška in liberalno-narodnjaška enota. V 28 letih delovanja so bili predsedniki Slovenske demokratske zveze, od nastanka do leta 1965 Avgust Sfiligoj, ki je bil obenem najmarkantnejša osebnost tega političnega gibanja, nato Anton Kacin, Albin Šuligoj in v zadnjem petletju Slavko Bratina.
SDZ se je v slovenskih občinah na Goriškem predstavljala z drugimi imeni in listami, predvsem kot Kmečko delavska zveza (KDZ), z domačimi simboli čebelice v Sovodnjah ob Soči, lipe, grozda in češnje v Števerjanu ter pluga in nakovala v Doberdobu. V bistvu pa je šlo za krajevne politične predstavnike SDZ, ki so delovali pod okriljem stranke in v sozvočju z njenimi vodilnimi predstavniki ter so sodelovali na strankinih sejah v Gorici.
V šestdesetih letih pride do generacijskih in političnih razhajanj med starejšo in mlajšo generacijo. Mlajša generacija se začne oglašati na strankinih sejah že v začetku šestdesetih let, nakar skupina prevzame vodilno mesto v katoliškem delu stranke, kar nekako sovpada z njenim preimenovanjem v Slovensko ljudsko gibanje (SLG) na občnem zboru 4. aprila 1970. Pet let kasneje SLG skliče omenjeni shod volivcev, na katerem prisotni odločijo, da SLG izstopi iz SDZ, kar avtomatično prinese propad koalicijske stranke in prenehanje njenega političnega nastopanja.
Formalne etape nastanka Slovenske skupnosti na Goriškem leta 1975 so tri, in sicer širši zbor volivcev (15. februarja), prvi občni zbor ali kongres stranke (1. marca) ter prva seja novoizvoljenega sveta SSk, na katerem izvolijo prvo vodstvo SSk na Goriškem (13. marca).
Kaj kmalu pride do snovanja in ustanavljanja sekcij po celotni Goriški. V Števerjanu na devetem občnem zboru KDZ, ki se odvija 22. februarja 1975, se KDZ preimenuje v sekcijo Slovenske skupnosti za Števerjan. Dne 14. aprila 1975 nastaneta dve sekciji, in sicer za Pevmo, Oslavje in Štmaver ter sekcija v Krminu.
Sekcijo v Štandrežu ustanovijo nekaj dni kasneje, in sicer 18. aprila 1975. 23. januarja leta 1976 je v poslopju bivše osnovne šole v Gabrjah ustanovna seja sekcije v Sovodnjah ob Soči. Ustanovni zbor za sekcijo v Doberdobu se odvija 29. januarja leta 1977. Mestna sekcija za Gorico nastane 28. aprila leta 1977. Mladinska sekcija pa se ustanovi 11. novembra 1977. V zgodnjih osemdesetih letih ustanovijo tudi sekcijo SSk za Podgoro.
SSk deželna stranka
Sedanjo organizacijsko obliko, ki pokriva avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino, je SSk dobila na 1. deželnem kongresu 24. maja 1975 v Devinu. S političnim delom na krajevni, državni in meddržavni ravni ter z nastopi svojih predstavnikov v izvoljenih telesih si prizadeva za spoštovanje narodnostnih pravic Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini, kot jih določajo italijanska ustava in državne ter deželne zaščitne norme, meddržavni sporazumi ter splošne konvencije o pravicah narodnih in jezikovnih manjšin, za vsestranski napredek slovenske narodnostne skupnosti, za sožitje med Slovenci in Italijani, za sodelovanje med Italijo in Slovenijo ter za reševanje splošnih vprašanj na območju, kjer živi slovenska manjšina.
Na 1. deželnem kongresu SSk so bili prisotni zastopniki iz vseh treh pokrajin v FJK, v katerih živi slovenska manjšina. Bogomir Špacapan je bil izvoljen za prvega deželnega predsednika SSk, Drago Štoka pa je postal prvi deželni tajnik. Kongres je odobril tudi deželni statu in z njim je stranka dobila deželno strukturo. Mladinska sekcija SSk je ustanovila lastno organizacijo.
Do leta 2015 se je zvrstilo 14 deželnih kongresov, deželni tajniki pa so bili: Drago Štoka (1975-1983), Andrej Bratuž (1983-1986), Ivo Jevnikar (1986-1994), Martin Brecelj (1994-1998), Andrej Berdon (1998-2001), Damijan Terpin (2001-2015) in Igor Gabrovec (2015 – …).
Do uvedbe večinskega volilnega ustroja v devetdesetih letih je SSk vedno samostojno nastopala na upravnih in deželnih volitvah, medtem ko je za volitve v državni in evropski (od 1979) parlament večkrat sodelovala na listah z drugimi manjšinskimi in avtonomističnimi strankami, predvsem SVP. Po spremembi volilnega sistema se zadnja leta pretežno volilno povezuje z levosredinskimi skupinami. V deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine je imela od prvih volitev leta 1964 do leta 1993 svojega svetnika, nakar je sledil desetletni premor zaradi nenaklonjene volilne zakonodaje. SSk se je ponovno vrnila v Deželni svet FJK z dr. Mirkom Špacapanom leta 2003.
Od leta 1964 so SSk v Deželnem svetu zastopali Josip Škerk (1964-1968), Drago Štoka (1968-1988), Bojan Brezigar (1988-1992), Ivo Jevnikar (1992-1993), Mirko Špacapan (2003-2007) in Igor Gabrovec (2008- …).
S kakim občasnim izpadom je bila SSk zastopana tudi v goriškem (od 1951) in tržaškem (od 1964) pokrajinskem svetu, dokler niso bile leta 2016 v deželi FJK ukinjene pokrajine. Predstavniki samostojnih skupin so od prvih povojnih volitev v Gorici (1948) in Trstu (1949) prisotni v občinskih svetih obeh mest, kot tudi v njunih rajonskih sosvetih. SSk je dalje zastopana v slovenskih ali mešanih občinah tržaške in goriške pokrajine ter v drugih voljenih ali imenovanih javnih upravah.
Od časa leve sredine (1965) je na podlagi sporazumov z italijanskimi strankami prevzemala tudi odborniška mesta v vodstvu obeh pokrajin ter občin Trst in Gorica, v nekaterih okoliških občinah je imela župana (Števerjan, Devin-Nabrežina, Repentabor, Dolina). V izvoljenih telesih je dosegla pomembne uspehe za uveljavitev pravice do rabe slovenskega jezika, za slvoensko šolstvo, za podporo slovenskim kulturnim ustanovam, za obrambo zemlje pred razlaščanjem, itd. Največji uspeh je SSk nedvomno dosegla leta 2007 z vključitvijo člena 28 v deželni volilni zakon, ki omogoča izvolitev slovenskega predstavnika na podlagi olajšanega postopka. Ta člen je danes edini primer, na podlagi katerega Slovenci izvolimo samostojno svojega predstavnika v predstavniško telo. Vsakodnevno delo predstavnikov SSk v upravah, politične akcije, uspehi in neuspehi so tako vtkani v povojno zgodovino Slovencev v Italiji.
Slovenska skupnost je prisotna tudi v mednarodnem političnem kontekstu. Tesne vezi ima z Narodnim svetom koroških Slovencev in sestrsko Enotno listo. V Italiji goji prijateljske odnose z valdostansko Union Valdotaine in južnotirolsko Südtiroler Volks Partei. SSk je včlanjena v Federalistično unijo evropskih narodnostnih skupnosti (FUEN) in Evropsko svobdono zvezo (EFA).
Kot zagovornica skupnega slovenskega prostora in stališča, da ima matična država pravico in dolžnost, da se zavzema za svoje manjšine, vzdržuje stike z oblastmi in političnimi silami v Republiki Sloveniji. V razmerju med matico in zamejstvom je zagovarjala odpravo iz ideoloških razlogov ustvarjenih monopolov in zapostavljanj znotraj manjšine, vsestransko sodelovanje in diplomatsko, moralno ter gmotno skrb matice za manjšino. Od obiska skupne manjšinske delegacije pri predsedniku takratnega Izvršnega sveta Socialistične Republike Slovenije Stanetu Kavčiču 21. okt. 1968 v Ljubljani, zlasti pa po obisku SSk 3. febr. 1977 pri RK SZDL Slovenije v Ljubljani so se, sicer zgolj formalno, uredili odnosi z matično državo, ki pa je SSk nikoli ni prosila za finančno pomoč. V času slovenske pomladi je SSk bila dejavna na strani tistih, ki so zagovarjali demokracijo in neodvisnost, sodelovala je pri ustvarjanju stikov med mlado slovensko državo in Italijo ter si prizadevala za mednarodno priznanje samostojne in demokratične Republike Slovenije.
Po 45 letih uspešnega političnega delovanja je SSk še vedno poseben in najstarejši akter v deželni politični areni. Kljub dejstvu, da jo zastopa le en član v Deželnem svetu Fjk, je ravno to tista dodana vrednost, ki utemeljuje statutarno posebnost naše dežele.