Pred štiridesetimi leti je umrl predsednik SFRJ Josip Broz Tito. Vest o tem sem, tako kot večina Slovencev, izvedel po radiu (ali televiziji), ki pa je tedaj kot podnajemnik nisem imel. Bil sem že novinar Dela in oni dan – bila je nedelja – ravno v dežurni ekipi, ki je pripravljala ponedeljkov časopis. Moja funkcija je bila nedeljski nočni tehnični urednik, kar je pomenilo, da sem prišel v službo v tiskarno in skrbel za dodajanje novih člankov, korekcije vseh strani oziroma pravilen vnos vseh popravkov, ki so prišli iz uredništva tedaj še na Tomšičevi. Ko sem slišal vest, sem se ravno odpravljal v službo. V tiskarni je že vse vrelo. Glavni in odgovorni urednik Dela Slavko Fras je že bil tam; s sabo je prinesel zavitek plošč oziroma strani, ki so že bile pripravljene za slučaj Titove smrti kot del posebne izdaje Dela. Mislim, da je bilo teh strani najmanj osem, morda celo deset. Takoj smo se lotili priprave večerne izdaje, tako da smo najprej oblikovali prvo stran, zatem so sledile že pripravljene strani, na koncu smo dodali strani iz že pripravljenega gradiva za običajno ponedeljkovo Delo in aktualno zadnjo stran z vestmi, ki so nenehno prihajale. Naslov Umrl je naš Tito je verjetno dal sam Fras, potem ko je bilo soočenih nekaj predlogov. Delo se je tiskalo do ponedeljka opoldan, skupaj 180.000 izvodov, kar je zgodovinski rekord. Moje delo je bilo do polnoči, ko smo zaključili z zadnjo, sedmo izdajo Dela. V ponedeljek sem prišel v službo malo pozneje, a sem kot novinar v Kulturni redakciji Dela takoj dobil nalogo, da raziskujem in obdelam temo: Tito v likovnih portretih jugoslovanskih umetnikov. Zahtevna in izzivalna, raziskovalna naloga, o kateri ni bilo veliko znanega, gradivo pa le v Dokumentaciji in Fotodokumentaciji Dela. Iz zapisa, ki smo ga objavili tretji dan, je razvidno, da sem takrat obiskal Tatjano in Božidarja Jakca, Gabrijela Stupico, Franceta Miheliča in Iveta Šubica, slednjega v bolnišnici. Skupaj smo objavili 33 različnih portretov Tita, kolikor mi jih je uspelo zbrati, kar pa ni bilo lahko, saj interneta in spletnih objav ter arhivov tedaj še ni bilo. V spomin na one zgodovinske dneve dodajam svoj zapis iz 7. maja 1980.
Gabrijel Stupica – Josip Broz Tito, 1947
Umetniška ustvarjalnost, ki je posvečena osebnosti našega najznamenitejšega in najbolj občudovanega sodobnika, nikakor ne more pokriti vseh možnih izraznih oblik simpatij, kot jih imajo v sebi naši ljudje vseh starosti in poklicev; v svojih doživljanjih zgodovinske poti legendarne osebnosti, v tihih, notranjih monologih in dialogih z njim, v pogovorih v zaupnih družbah, v javnih manifestacijah privrženosti njegovemu vodenju naše dežele. Zakaj tudi umetniška ustvarjalnost, najsi bo še tako vrhunska in prepričljiva v izpovedi ene taiste teme ostaja avtorska in osebna, sad trenutne izpovedi in stvaritve. Ta pa se komaj lahko dotakne vsakodnevnega življenjskega utripa v sodoživljanju elementarnih vezi med ljudmi, občani, državljani in svojim političnim voditeljem. Vsa umetniška dela, ki v tisočih različicah že desetletja govore o eni osebnosti, najsi bodo to ljudske pesmi, zborovske pesmi, kantate, poeme, drame, romani, memoari, filmi, do vseh likovnih zvrsti, ostajajo v najuspelejših realizacijah last naše skupnosti; poosebljajo skupna doživljajska hotenja, kot da bi se izpovedni volji enega avtorja pridružilo, na svoj način čutenja, še neznano število sorodnih podoživljanj. In vendar tudi tako bogato izpovedana tema ne predstavlja nikakršnih dokončnih in sklenjenih rešitev; zdi se povsem nasprotno; bolj ko se korenine njihove prisotnosti zajedajo v naše družbene organizme, bolj, se zdi, ostaja zgodovinska tema odprta novim možnostim njene upodobitve; vse dotlej, dokler bo živ njen odmev v zavesti ljudi, v naši zgodovini. In kdo bi vedel napovedati tisočletje njenega morebitnega konca!
Božidar Jakac – Josip Broz Tito, 1947
Likovne upodobitve njegove osebnosti nam v tem okviru predstavljajo samo delček pojavnih različic iz obsežnega gradiva. Vsako delo ima svojo zgodovino, največkrat trdno zavezano izhodiščem skupnega boja, na primer tisti’ nedokončani portret iz leta 1930 iz lepoglavske jetnišnice, ki ga je napravil njegov prijatelj, revolucionar in umetnik Moša Pijade, pa znameniti medvojni portreti Božidarja’ Jakca pa Antuna Augustinčića v Jajcu; mnogih partizanov na položajih, med njimi tudi slovenskih likovnikov Franceta Miheliča, Iveta Šubica, Dušana Povha in Doreta Klemenčiča-Maja, pa prvih povojnih portretistov, med njimi tudi Lojzeta Dolinarja, Gabrijela Stupice, Gojmira Antona-Kosa in Borisa Kalina, do mlajših in najmlajših, med slovenskimi likovniki tudi Draga Tršarja, Meška Kiarja, Mire Uršič-Šparovec, Bonija Čeha, Miše Pengov, Janeza Kneza, Tomaža Perka, Vlada Jordana in drugih. Vsem je bil pred očmi isti zgodovinski in živo med nami prisotni človek, ki je s svojim ustvarjalnim in revolucionarnim delom povezal v naših mislih vzor vojskovodje in državnika in hkrati ohranil bogato humanistično in preprosto osebnostno naravo in značaj.
Bolj sem ga doživljal kot prijatelja kot pa državnika
»Za Silvestrovo pred dvema letoma sva bila povabljena z ženo Tatjano na Brione. Tito je naju v sprejemni dvorani med prvimi pozdravil. Mojo ženo je objel in poljubil, sam pa sem ga mimogrede vprašal, kdaj ga bom spet portretiral. Pozdravljal se je z dolgo vrsto povabljencev in na koncu ponovno prišel do Tatjane,« pripoveduje znameniti Titov portretist Božidar Jakac na svojem ljubljanskem domu.
»Še enkrat me je objel in poljubi!,« se dotakne pogovora še Tatjana. Rekla sem mu: »Saj sva se že pozdravila na začetku. On pa veselo: Eh, bolje dvakrat kot nobenkrat.« »S Tatjano sva ostala po novem letu nekaj dni pri njem,« nadaljuje pripoved Jakac, »hotel sem dokončati vsaj še en portret v sepiji kredi, čeprav sva se pogovarjala tudi o še neuresničenem velikem portretu v olju. Samo dvakrat po eno uro mi je utegnil sedeti, tako da dela nisem dokončal. Potreboval bi še dve seansi, pa bi do konca izdelal portret. Tako pa je delo še vedno skica in ga zato ne dajem v javnost.«
Osnutek pokaže, a ne daje vtisa česa nedokončanega. A kritično in mojstrsko Jakčevo oko že ve, česa vse še manjka zadnjemu Titovemu portretu v živo. »Bolj sem ga doživljal kot dobrega, starega in tankočutnega prijatelja, kot pa državnika,« se spominja naš znameniti slikar. V svojih arhivih ima vrsto albumov-dokumentov o srečanjih s Titom, med njimi množico fotografij, ki jih je sam posnel, mnoge med njimi z njegovim podpisom in posvetilom, bogato dokumentacijo o drugem zasedanju Avnoja v Jajcu. Pokaže droben listič z dvema Titovima podpisoma in datumom 1. XII. 1943. »Tu pa je poizkušal svoj podpis za moj portret,« razloži.
Antun Augustinčić – Spomenik Titu v Kumrovcu
Kako je bilo na onih slavnostnih dneh na poti v Jajce?
Božidar Jakac je pred osmimi leti popisal svoje doživljaje rojstva jugoslovanske republike v knjigi Portret Tita, izvirnem pričevanju v besedi in dokumentarnih podobah; fotografijah, risbah, portretih. V svojo bogato zgodovinsko dokumentacijo je uvrstil tudi dragocene spomine na največjega moža naše domovine in na njegov čas.
Prvi dan v Jajcu. »Ob štirih zjutraj smo vendar dospeli v starodavno Jajce,« je zapisal v svoje spomine Božidar Jakac. »Težko sem nosil pretežko prtljago in se naposled znašel pred vhodom v ograjeno tovarno. V slabotni luči sem zagledal gručo oficirjev in drugih ljudi. Samo nekatere obraze sem za silo razločil in spoznal, med njimi Krištofa-Kardelja in Petra-Kidriča, ki je že takoj prvi dan odšel iz Livna v Jajce. Približal se je nekdo, ki so ga obkrožali oficirji in ki mu nisem mogel razločiti obraza. Samo zazdelo se mi je: kaj če ni Tito? Trenutek pozneje sva se pozdravila s Krištofom in že me je predstavil postavi v temi, ki mi je segla v roko. Tako nepričakovano naglo, utrujen in neprespan, sem nenadoma stal pred njim, ki je simbol našega boja, ki ga obžarja toliko junaštvo in ki ga opevata partizanska in narodna pesem: Segel sem mu v roko, ne da bi razločil njegov obraz; samo slutil sem ga. Nato smo vsi krenili skozi tovarniška vrata v ograji po zasneženih tračnicah in železnih ploščah, mimo skladovnic materiala in strojev do manjšega upravnega poslopja, kjer so tudi naju z Velebitom povabili, naj vstopiva. Ko sem se z nahrbtnikom komaj prebil skozi vrata, sem zaslišal: ’Sad znam, zašto su Slovenci tovariši, jer tovare,’ je vzkliknil Tito. Vesel smeh je šinil v topli razsvetljeni prostor in v nasprotnem kotu, za visoko s papirji obloženo mizo sem prvikrat ugledal osvetljeno pojavo tovariša Tita. Presenetil me je njegov obraz, ki je bil čisto drugačen kot čudna stara trda fotografija, ki so jo bili razmnožili, in bil sem veselo presenečen. Imel je bled, svetal, resen, vendar toplo izrazit obraz. Takoj – da me je to celo motilo – sem se spomnil na izredno podobnost s hrvaškim igralcem Rogozom. Tu sem ga ves čas pogovorov opazoval in silno me je mikalo, da bi takoj zabeležil prve močne vtise, pa se kar nisem upal. Neko nenavadno globoko spoštovanje je bilo v meni. Moška odločnost, ostrina in mrkost se je menjavala z umetniško sanjavim izrazom in nasmeškom, ki je dal slutiti toplo človečnost. Prav tedaj sem doživel vse registre njegovega izraza ob strogem, a človeškem pogovoru s podpolkovnikom Velebitom, odgovornim za ekipo, ki jo je zadela nesreča v Glamoču. “Zašto da gubimo ovake ljude?”. Videl sem solze v Velebitovih očeh.
Ko se je začelo zoriti, smo vsi skupaj odšli v bližnji tovarniški bunker v visoki, strmi, rdeči skalni steni. Izvedel sem, da so Nemci tri dni zapovrstjo bombardirali Jajce in da tovariš Tito – čeprav je bilo določeno, da ga že prej rišem – ni dovolil, da pridem, dokler ni bilo pričakovati večje varnosti. Taka nenavadna obzirnost in pozornost v vojnih časih gotovo ni prav nič običajna.
Moša Pijade – Nedokončani portret Tita, 1930
Prvi dan v Jajcu sem bil v svoje presenečenje na kosilu v neki privatni hiši. Bila je majhna družba Prišel sem s Kidričem in Kardeljem in na moje veselje je bil z nami tudi Tito. Zvečer sem prenočeval pri Kidriču in Kardelju… Ta dan sem samo skiciral tovariša Tita pri delu in čakal na boljši papir, ki mi ga je bil obljubil Moša Pijade. Ko pa nisem dobil pravega, sem se zadovoljil z malim, ki mi ga je dal v Otočcu tovariš Apih. Začel sem na sam dan zasedanja. Seveda ni bilo veliko časa. Vmes je reševal pošto in nujne posle, v odmorih pa se je poigraval z lepim, velikim nemškim psom Tigrom in iz male pipice kadil cigareto.
Razglasitev Tita za maršala je bil mogočen trenutek
Vlažen in mrzel veter je vlekel skozi pobeljeni bunker, mali tunel v živi skali. ‘Daj, zapri zadnja vrata in pripravi električno peč!’ Popravil si je jugoslovanski oficirski plašč, še bolj bled je postal njegov obraz, utrujeno, zastrto je zrl vame in mislil bogve kaj. Sem pa tja sva izmenjavala stavke. Hitel sem risati, čas je bil dragocen, dvojno dragocen človeku, skozi katerega so vodile vse niti nenavadnega kompliciranega boja, kot ga še ni poznala zgodovina.
Božidar Jakac – Portret maršala Tita v Jajcu 1943
Pred tem silnim človekom, ki predstavlja ves naš upor in nečloveški napor, ves naš edinstveni boj – on sam je sedel pred menoj in zrla sva si v oči kot spovednika. Nenavadno globoko občutje me je spreletavalo. Tu v notranjosti ogromne skalne gmote je srce tega boja, sem so uprte oči in ušesa borcev za svobodo, oči vsega sveta, prijaznega in tudi sovražnega. Zavedal sem se dragocenosti teh trenutkov. Kakšna pestra vrsta obrazov se je bila že zvrstila pred menoj med delom, a tu sem doživljal nekaj docela nenavadnega, izrednega, in v kakšnih pogojih in okolju!«
»Naša slovenska delegacija je imela prostor spredaj levo od pročelja in tovariša Tita. Predsednik OF, Josip Vidmar-Saša, levo poleg Tita, nato Kocbek in Rus. Moj prostor je bil v drugi vrsti, prav blizu Tita, tako da sem ga lahko dobro videl in opazoval,« nadaljuje pripoved Božidar Jakac. »Pred slavnostno okrašenim odrom je bil na visokem ozkem podstavku še sveži Augustinčićev kip Tita. Ta Titov portret je, žal, med ofenzivo propadel. Navdušeno je bilo razpoloženje, ko je Tito v dolgem plašču vstopil v dvorano, miren, resen in bled. Za njim predsednik AVNOJ dr. Ivo Ribar, ki je junaško zatajeval strašno bolečino, saj je včeraj izvedel za smrt obeh dragih sinov, Lole in Juriče. Na odru je partizanski zbor zapel Hej Slovani. Stoje smo prepevali in vsa dvorana je grmela od stare budnice. Nato je predsednik Ribar odprl zasedanje. Poskušal sem skicirati vse govornike – bila jih je dolga vrsta – vendar mi spričo preutrujenosti, vročice in neustreznega materiala žal ni šlo prav od rok. Kot je bil ves potek zasedanja pomemben, saj so se postavljali temelji nove Jugoslavije, vendar je bil eden izmed najmočnejših trenutkov, ko so na predlog slovenske delegacije, ki ga je Avnoju podal tovariš Josip Vidmar, razglasili komandanta NOV in POJ, tovariša Tita, za maršala Jugoslavije. Kot bi električna iskra preletela vso dvorano in navdušenja ni hotelo biti konec. Vzvalovila je vsa velika dvorana in galerija. Vsi narodi Jugoslavije so navdušeno pozdravili slovesno misel. Gledal sem Titov obraz, ki je bil nepremičen. Ves vase zaprt je gledal v daljo, ki se je veselo in grozljivo odpirala pred njim in nami. Tak je bil tudi Ribar, resen, čeprav tudi notranje prizadet ob svoji žalosti in je mimo zrl po valujoči dvorani na nenavadne predstavnike jugoslovanskih narodov.
Božidar Jakac – Tito v Jajcu, 1943
Bil je pomemben trenutek ne samo zanj, za nas vse, za vso novo Jugoslavijo. Ta obraz mi ostaja še vedno globoko v spominu in mi za vedno priča o veličini tega edinstvenega moža. Čeprav sem ves čas skiciral govornike, v tem trenutku me je prevzelo le strmenje. Vesel sem bil, da sem se tako nepričakovano znašel pred to živo zgodovinsko podobo…
Dr. Ribar: Druže Jakac, daj, crtaj me!
… V odmoru sem stopil od naše sosednje mize, kjer smo sedeli Slovenci, k Titu in mu predlagal, da bi bilo dobro, če bi dobili podpise vseh delegatov, kar je takoj z veseljem sprejel. Ko je ob koncu pozabil in so delegati že začeli odhajati, sem stopil do njega in ga ponovno spomnil, potem je naglo poklical vse delegate, naj se vrnejo na svoja mesta v dvorano in počakajo na podpisovanje. Medtem ko je tovariš Moša Pijade iskal primerne papirje za podpise, sem izrabil priložnost in s pomočjo tovariša Fajfarja dobil v svojo še neuporabljeno drobno skicirko dragocene podpise vseh delegatov s Titom na čelu… … Prvega decembra zjutraj, ko sem vstal v našem bunkerju, kjer smo z Vidmarjem in Titovo tajnico spali, in sem se šel umit, sem že srečal Tita, ki je že bil pokonci; takoj nato sva delala na portretu, dokler me ni odrinila hrvaška delegacija. Govorila sva, kakšna naj bo peterokraka zvezda na kapah, in sem skiciral, kaj če bi jo obrobili drobno z državno trobojnico. Bil je zadovoljen z mojim predlogom… … Vrnil sem se do tovarne, kjer je bil Titov bunker, in že sva sedela za dolgo ozko mizo v bunkerju ter sem ga risal. Medtem so se general Jaka Avšič, Vidmar in Kidrič pogovarjali o poti nazaj, enako tudi drugi prisotni. Titov lepi volčjak, ki ga je malo poprej strogo kaznoval, se je mimo sprehajal med nami. Ze prej sem pripeljal v bunker fotografa Huga Fischer-Ribariča iz hrvaške skupine, ki je vso pot od Otočca dalje fotografiral. Fotografiral naju je med delom, kar je zelo dragocen dokument. Prosil sem tovariša Tita, da se je v kotu bunkerja usedel na stol pa sva ga obračala in od vseh strani fotografirala. Pa še skupino vodilnih je posnel v bunkerju… … Ko sva prekinila z delom, so se zbrali nekateri od delegatov in čakali na pogreb Lole Ribarja. Na klopi sedeč se znenada z nenavadnim glasom oglasi dr. Ribar, rekoč: ‘Druže Jakac, daj, crtaj me’. Presenečen in začuden sem bil nad to nenavadno željo eno uro pred pogrebom. Razumel sem in molče sva si zrla v oči. Njegovo razjedeno lice je bilo še bolj preorano z zadržano hudo bolečino… Do desetih zvečer sem risal Tita in končal, oziroma moral končati zaradi vračanja in ker so Nemci začeli ofenzivo. Tito je bil tudi bolan po injekciji proti tifusu. Podpisal je risbo. Koliko je še ostalo neizraženega!
Kolektivno portretiranje Tita na Belem dvoru
To nadvse dragoceno podobo sem potem do konca vojne nosil v torbi in je nisem nikdar zakamufliral v bunkerje kot drugo gradivo…« Tudi drugo slikarsko srečanje s predsednikom Titom se je Božidarju Jakcu vtisnilo v spomin kot izredno doživetje. »Nenavadno je bilo portretiranje maršala Tita v Beogradu 1947,« je tudi o tem zapisal v spomine Božidar Jakac. »Poziv sem prejel z zamudo in tako sem bil ob dve seansi. Nenavadno je bilo, da je bilo povabljenih osem slikarjev iz vse Jugoslavije. Tako smo ga skupno, vsak po svoje slikali in risali v krogu v veliki dvorani na Belem dvoru na Dedinju. Najbolj originalen je bil devetdesetletni senior jugoslovanskih slikarjev Paja Jovanović. Majhne postave, pri svojih visokih letih najbolj živahen. Hodil je okrog s slikarsko škatlico in leseno ploščico, na katero je beležil vtise za portret, ki ga je izdelal na večje platno v bližnji pisarni, s pestjo naslonjenega na zemljevid s Trstom, takrat aktualno temo.
Vladimir Becić – Tito, 1947
Prof. Vladimir Becić je kljub svoji usodni bolezni zelo energično slikal in večkrat sunkoma dvigal obe roki in šklepetal s čopiči. Pjer Križanić je bil v pogovoru prijetno šegav. Ismet Mujezinović, suh, kot je, razmršenih las, je groteskno imitiral lene pogovore starih muslimanov. Prof. Marin Tartaglia pa se je resno mučil s svojim problemom slikanja portreta in venomer spreminjal sliko. V pogovoru je bil vedno prijeten, topel in duhovit. Mladi Prica, živahno razgiban, je prvi končal portret. Gabrijel Stupica se je resno mučil z delom, v pavzah pa z natančnostjo ogledoval obešene stare slike Claude de Loraina. Da je bolje videl detajle, je celo splezal na mizo. Jaz sem prišel zadnji in našel prostor le v profilu. Začel sem olje. Ko je Tito v pavzi ogledoval slike, je pri meni začudeno dejal: ,Dali sam več toliko sjeđ?’ Na željo sem prešel na sepia risbo, obenem pa sem naredil še visoko jedkanico, ki sem jo edino res dokončal.
Jakčev portret Tita iz leta 1947 v Beogradu
Naposled pa so prišli filmarji z reflektorji, ki so nas cvrli in onemogočili vsako delo. Obljubljene še ene seanse pa na žalost nas vseh ni bilo. Tako večina ni prav končala dela. V pavzah je maršal dobre volje pripovedoval dogodivščine iz vojne … .. .Nekoč nas je poklical na balkon, od koder je čudovit pogled na Beograd, pokazal na teren za Donavo in samozavestno ter prividno dejal: “Tam bo zrastel novi Beograd.” Spomnil sem se češke legendarne kraljice Libuše, ki je enako prerokovala iz Hradčanov: “Tu bo zraslo veliko mesto Praha”. Oboje se je izpolnilo, samo da pri Titu še za njegovega življenja.”
Božidar Jakac – Portret Tita na Vangi na Brionih 1966
Leta 1966 je, ko se je Božidar Jakac po operaciji zaradi avtomobilske nesreče zdravil v Laškem, prejel Titovo vabilo, naj bi ga za nove znamke portretiral na Brionih. Z ženo Tatjano sta ostala pri Titu kar tri tedne. Zadnjo redakcijo portreta je napravil Tito sam »Osemnajsti januar je bil prvi dan, ko sem začel delati v veliki vili na Brionih ob velikanskem oknu. Ko pa sva bila na Vangi, sem ga prosil, da bi tam delal, ker je intimnejše in več miru. Tito sam je pričvrstil preprogo na spodnji del velikega okna v sobi. Tu smo bili tudi na kosilih in večerjah,« je zapisal Božidar Jakac.
»Tovariš Tito je bil pri sedenju zelo živahen in zgovoren. Ves čas nama je pripovedoval zanimive dogodivščine iz ilegale, ko je moral potovati iz Jugoslavije in vanjo vedno na drugem mejnem prehodu in se mu je zgodilo, da je v naglici pozabil svoje tedanje ime. Vendar je imel vedno izredno srečo. Nekoč je reševal potapljajočega in je le malo manjkalo, da pri tem ni sam utonil.
Najraje pa je pripovedoval o svoji mladosti, o slovenski materi, ki se je pisala Javoršek, in o tem, kako je v najbolj zgodnjih letih bil na počitnicah pri stari mami ali teti in je prej obvladal slovenščino kot hrvaščino. Zelo sta se imela rada z materjo. Kot deček je bil prebrisan in je marsikatero zelo originalno ušpičil… Ob tem portretiranju in sožitju sem imel priložnost dodobra spoznati vse strani tega našega velikega človeka, ki pa je ob vsem, kar je in kar predstavlja, izredno prijeten, prijazen, duhovit, šaljiv in preprost…
Božidar Jakac ni v Titovem obrazu izpustil nobene gubice
Ko je tako lepo kaj pripovedoval o svojem razgibanem življenju, sem ga vnovič nagovarjal, naj piše spomine ali pa naj jih vsaj govori v magnetofon. Pa mi je odvrnil, kako naj vendar govori v stroj. To bo opravil, ko bo šel v pokoj. Dejal sem mu, da do tega verjetno ne bo nikoli prišel. Skoda… … Ko sem končal en face risbo, je bil zelo zadovoljen, pripomnil pa je, da mu nisem izpustil prav nobene linije, nobene gubice. Odvrnil sem mu, da je za vsako potezo moral nekaj močnega doživeti. Poteze v obrazu so viden zapis o doživetem. Vse te poteze si je trdo prislužil. Risbo sem končal prav na Prešernov dan, 8. februarja 1966.
Božidar Jakac razkazuje album fotografij iz septembra leta 1968 o obisku etiopskega cesarja Haileja Selasija. »Na Brionih sem sedel pri kosilu skupaj z njim in Titom,« pripoveduje spomine, »med obedom sem oba skiciral, popoldan pa fotografiral. Menili smo se, da bi etiopskega gosta portretiral, a je bil preveč zaposlen. Političen položaj je bil po oboroženi intervenciji v ČSSR zelo napet. Tito se mi je zdel zelo resen in mrk, zaskrbljen. Pri mizi je spregovoril: »Če bi ljudje vedeli, kar mi vemo, ne bi mirno spali!«
Naš mojster pripoveduje, kako mu je Tito spomladi istega leta oskrbel iz Japonske štiri zavitke vrhunskega grafičnega papirja. »V nekem pogovoru sem mu omenil, da se v Evropi vse teže dobi dober grafični papir in da mi ga ne morejo priskrbeti niti naši predstavniki na Japonskem. Na domu me je potem obiskal znanec iz mednarodnega kongresa združenja svetovnih likovnih umetnikov Japonec Nobuja Abe. Obljubil mi je, da bo poslal vzorec grafičnega papirja, vendar pa me opozoril, da je tudi na Japonskem tega čedalje manj in da se ga dobi samo v eni trgovini. Zelo prijetno sem bil presenečen, ko sem dobil po Titovi vrnitvi z Japonske njegovo pismo, da ima zame japonski grafični papir raznih vzorcev. Na vsakem listu je bilo natisnjeno navodilo v srbohrvaščini, za kakšen tisk je ta papir primeren, zlasti za jedkanice in lesoreze. Vsaka pola pa je bila še zavita v plakat tokijskega velesejma. Zares nisem pričakoval take pozornosti od prijatelja Tita.«
Tudi portreta Titove matere iz poletja leta 1977 se Božidar Jakac spominja kot dokaz Titovega izrednega spomina, saj se ni ohranila nobena njena fotografija, njen sin pa jo je zadnjikrat videl leta 1914, preden je odšel v prvo svetovno vojno in Rusijo. Delo je nastalo po spominu, deloma po podobi Titove sestrične Ane, ki je bila prav tako kot njena mati podobna Titovi materi Mariji. »Zadnjo in dokončno redakcijo portreta je napravil Tito sam. Skoraj tri ure je motril moj osnutek, se poglobil v otroški vtis matere in me popravljal, tako da sem brisal prvotne poteze in vnašal nove, dokler ni Tito ocenil, da je mati zdaj povsem taka, kot se mu je vtisnila v spomin.« »Pravljice niso nič v primerjavi z njegovo življenjsko potjo,« končuje svoje spominjanje Božidar Jakac.
Boris Kalin – Portret maršala Tita, bron, 1952
Gabrijel Stupica vznemirjen spričo legendarne osebnosti
Podobno se znamenitega beograjskega skupinskega portretiranja spominja akademski slikar Gabrijel Stupica, predvojni študent na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, po letu 1947 pa profesor na ljubljanski ALU.
»V Belem dvoru na Dedinju,« pripoveduje Gabrijel Stupica na svojem domu v Trnovem, »Tito ni imel veliko časa za nas, osmerico jugoslovanskih likovnih umetnikov, med katerimi sta bila tudi dva moja akademijska profesorja: Vladimir Becić in Marin Tartaglia. Zato smo morali večkrat priti samo zaradi portretiranja v Beograd. Sam sem delal počasi, bolj kot na primer Božidar Jakac ali stari, izkušeni portretist, nestor jugoslovanskih slikarjev Paja Jovanović. Delal sem neposredno na desko, brez osnutkov. To pa ni bilo lahko, saj nas je bilo okrog Tita kar osem, ki smo hoteli iz njega čim več “izvleči”. Maršalovo glavo sem naslikal takoj, poprsje v maršalski uniformi z odlikovanji pa kasneje, deloma po fotografijah, deloma po skicah. Te sem naslikal, potem ko nam je poziral neki vojak, oblečen v vojaški, maršalovski suknjič, tako da ne bi Tito izgubil preveč časa s “sedenjem”. Portret bi mi verjetno bolje uspel, če bi ga slikal sam, tako kot ga je portretiral naslednje leto kipar Boris Kalin.« Gabrijel Stupica je napravil v letih 1947 in 1948 tri portrete maršala Tita: enega hrani Muzej ljudske revolucije Slovenije, drugega Rodoljub Čolaković, tretjega pa Mitja Ribičič.
»Precej smo bili vznemirjeni zaradi legendarne osebnosti tovariša Tita,« se spominja Gabrijel Stupica. »Kot človek je Tito imel čudovit osebnostni šarm. Spraševal nas je o našem delu in nas podražil, kako mi še vedno počnemo naše slikarske spretnosti s klasičnimi slikarskimi materiali. Med nami so namreč hodili televizijski snemalci s kamerami in TV kabli. Tito se je pošalil, češ da je naša “tehnična baza” v primerjavi s televizijsko precej zastarela.
Paja Jovanović – Portret maršala Tita, Beograd 1947
S kolegi smo se dobro razumeli, čeprav o našem delu nismo razpravljali. Mislili smo si, da smo vsi v enakem položaju. Edino Paja Jovanović, izredno izkušen portretist, ga je hitro naslikal – z roko na zemljevidu tržaškega ozemlja.« Na vprašanje, kako da so prav njega, poleg Božidarja Jakca, izbrali med slovenskimi slikarji, je Gabrijel Stupica pojasnil, da je takoj po vojni naslikal nekaj Titovih portretov v propagandne namene. Nastali so v Zagrebu.
Tam je naslikal tudi Vladimira Nazorja. »Moje delo je Tito z zadovoljstvom sprejel,« je dodal Stupica, »ni pa bil zadovoljen s podbradkom, češ da je nekako preizrazit. Med delom sem imel vtis, da se zelo trudi, kako bi nam čim bolj ustregel in gledal v “pravo smer”.
Miheličevi portreti iz Podhoste po edini znani fotografiji
Portret Tita v linolej je ob koncu septembra leta 1943 v vasi Podhosta v vznožju Roga blizu Dolenjskih Toplic vrezal akademski slikar in grafik France Mihelič. »Dobil sem nalogo, naj bi napravil abecednik za osnovne šole na osvobojenem ozemlju. Za prvo berilo naj bi izdelal linoreze za vse črke abecede kot njihovo ilustracijo na temo narodnoosvobodilnega boja. Dela sem se lotil v Podhosti, vendar sem ga moral zaradi sovražnikove ofenzive prekiniti in nadaljevati kasneje na Rogu, januarja in februarja leta 1944. Delo sem dokončal. Sprejeli so mi vse osnutke. Vendar pa kasneje niso izšli kot učbenik, verjetno zaradi preveč grozljive tematike, ki ni ustrezala prvošolčkom, čeprav je bila tema takrat aktualna in izrazito politična. Spominjam se nekaterih najbolj izrazitih ilustracij črk: za B sem napravil belogardista, za H Hitlerja, za S Stalina in za T Tita in Triglav na skupnem linoleju. Material so nam prinašali partizanski kurirji iz zapuščenih domov in ni bil skoraj nikoli gladek. Svojega grafičnega materiala nisem imel, zato smo delali nože iz peres.« V Podhosti je bil skupaj z Nikolajem Pirnatom, Nandetom in Dragom Vidmarjem, Doretom Klemenčičem-Majem, vendar je bila ta družba le kratkotrajna. V glavnem so delali plakate in propagandne brošure.
»Linolej z likom tovariša Tita sem vrezal po tedaj edini znani njegovi fotografiji, ki je krožila med nami, da smo po njej spoznali partizanskega voditelja. Po njej so delali tudi nekateri drugi likovniki, na primer Dore Klemenčič pa Postružnik. Po njej je delal plakat Evgen Sajovic. Ta fotografija se je pojavljala tudi drugod, v Srbiji. Ne vem pa, kdo je njen avtor in od kod je. Na Rogu sem bil tedaj pri propagandnem odseku IO OF, katerega vodja je bil Boris Ziherl.« Nekatere linoleje hrani sedaj Muzej ljudske revolucije Slovenije, posamezni listi pa so bili razstavljeni na razstavah partizanske grafike, zlasti tisti, ki so bili manj didaktični in bolj samostojne grafike.
Ive Šubic Tita portretiral že leta 1942
Akademski slikar in grafik Ive Šubic, ki se te dni zdravi na oddelku za revmatične bolezni bolnišnice Petra Držaja v Ljubljani, je lik partizanskega voditelja Josipa Broza Tita upodobil med prvimi Slovenci. Prvi linorez je vrezal jeseni leta 1942 na položajih Tomšičeve brigade na Dolenjskem. »Nastal je po lesorezu Ismeta Mujezinovića, ki je izšel v Borbi, napravil pa sem ga za glasilo naše brigade Tomšičev glas. Časopis smo tiskali občasno kar na šapirograf. Kasneje, leta 1943/44, sem vrezal na Kočevskem Rogu, v partizanski tiskarni Urška 14, nov linorez za Ljudsko pravico. Nastal je po tedaj splošno razširjeni fotografiji Tita iz Foče v zimi 1942/43. V tem času pa sem napravil še risbo in nato linorez za mladinsko revijo Mladi rod. Izšla je na notranjih straneh. En portret pa sem vrezal po skici, ki jo je v tiskamo prinesel France Mihelič. V januarju leta 1945 sem ponovno vrezal Titov portret, tokrat po novi predsednikovi fotografiji z Visa. Objavljena je bila tudi v nekem angleškem časopisu.«
Ive Šubic – Tito, 1944
V šestdesetih letih je Ive Šubic podaril osnovni šoli Poljane nad Škofjo Loko, kjer je sam hodil v šolo, Titov portret v olju na platnu. Delo je bilo med štirimi drugimi njegovimi portreti predsednika razstavljeno na razstavi »Tito v delih likovnih umetnikov Jugoslavije v Tuzli«, vendar ga od tam še ni dobil nazaj in ga tako še ni mogel izročiti svoji osnovni šoli.
V maju leta 1977 sta Ive Šubic in akademski kipar Stojan Batič v Dražgošah spremljala najljubšega gosta ob njegovem obisku leto prej odkritega spomenika Dražgoški bitki. Delo: Batičevo plastiko v bronu in mozaik Iveta Šubica je arhitektonsko in kompozicijsko uredil arhitekt Boris Kobe.
»Tito je bil v sončnem in toplem vremenu drugega maja izredno razpoložen,« pripoveduje Ive Šubic. »Razlagal sem mu svoj mozaik še posebej posamezne partizanske like, ki sem jih upodobil: Bička, Bernarda, Gregorčiča. Pripovedoval sem mu o znamenitih bojih, v katerih sem tudi sam sodeloval kot desetar v Bernardovi drugi četi. Tito se je zanimal za potek bitke, za sovražnikove enote, nemške in avstrijske. Vse je že vedel. Ker mu nisem takoj povedal, da so v bojih sodelovale tudi avstrijske čete, me je na to sam spomnil, češ: “Bili so tudi vaši sosedi!”
Na kosilu smo se pogovarjali o lovu, pa sem mu povedal, kako sem med vojno, leta 1944, v Kočevskem Rogu srečal medveda na kurirski poti. Od daleč sem ga zagledal, sem pripovedoval Titu, kako je hodil pred mano v visokem snegu v isti smeri kot sam. Jaz pa puško z rame in »na gotovs«, rečem Titu. On pa meni smeje: “I rikverc! ”
Marijan Zlobec