“Tudi pri Beletrini smo se prilagodili novonastalemu položaju, ko so zaradi epidemije knjižnice in knjigarne po vsej Sloveniji zaprle svoja vrata. Tako smo bralcem prvič v zgodovini založbe nove izdaje knjig najprej ponudili v elektronski obliki na portalu Biblos, šele nato smo na trg poslali tiskane knjige.
Glavni in odgovorni urednik Beletrine Mitja Čander, foto Marijan Zlobec
Zavedamo se namreč, da sta se tudi branje knjig in kulturno življenje nasploh v teh časih preselila na splet in da bodo digitalni svetovi od zdaj v naših življenjih igrali še večjo vlogo, kot smo si upali predstavljati pred krizo, ” so zapisali pri založbi ob digitalni predstavitvi novih e knjig, ki so izšle še pred fizičnim natisom in predstavitvijo na tiskovnih konferencah ter prodajo v knjigarnah ali po naročilu.
Beletrinina nova knjiga Ane Schnabl
Pomladno bero dobrega čtiva bo obogatilo kar sedem knjig, ki tako ali drugače opisujejo viharna življenja in življenja sredi viharjev.
Ana Schnabl, foto Marijan Zlobec
Po kritiško dobro sprejeti in nagrajeni zbirki kratkih zgodb Razvezani Ane Schnabl je pred nami njen romaneskni prvenec Mojstrovina. Gre za psihološki roman, ki se odvija v času razkroja Jugoslavije med letoma 1985 in 1986, v ospredju pa je ljubezenski odnos med urednico Ano in pisateljem Adamom. Ana je mesto mlade urednice dobila v zameno za sodelovanje z oblastmi, med drugim bi morala poročati tudi o Novorevijašu Adamu, sicer profesorju književnosti, a se med urejanjem njegove knjige Mojstrovina zapleteta v afero. A središče pisateljičinega zanimanja ni ljubezenska zgodba. Kot pojasnjuje, jo je bolj pritegnilo to, »na kakšen način se ljudje srečujemo s seboj in s svojo usodo pa tudi to, kako ta srečevanja prenašamo, če jih seveda sploh znamo prenesti«. Roman, ki raziskuje proces osvobajanja od moralnih norm, na zadnjih straneh prinaša nepričakovan zasuk.
Ana Schnabl, foto Beletrina
Ana Schnabl (1985) je v letu 2016 postala doktorska študentka filozofije. Piše za revijo Literatura in za spletni literarni portal AirBeletrina, sodelovala je tudi s časopisom Dnevnik. Od leta 2016 je urednica Evropske revije za poezijo, knjige in kulturo. Po mnenju Urbana Vovka sodi njena zgodba »Trittico« med najintrigantnejše stvaritve zadnjih let. Zbirka Razvezani je njen knjižni prvenec, ki je prejela nagrado knjižnega sejma.
Prvenec Razvezani
Drzen in svež prvenec Goroslava Vukšića – Goga z naslovom Norci pomorci je potopis odraščanja na morju. Govori o »ljudeh, ki so dovolj nori, da plujejo. To počnejo leta, desetletja, mnogi do svojega konca. Ker sem mladost tudi sam preživel na čezoceankah s to posebno človeško vrsto, je po moje prav, da sem napisal resnico o teh možeh,« je povedal avtor, ki je že celo življenje povezan s pomorskim življenjem. Protagonista romana sta neimenovana kadeta vajenca na ladji, med katerima se v ekstremnih razmerah splete globoko prijateljstvo. Brutalno neposredna pripoved je ob vseh ekscesih, pustolovščinah in viharjih, ki jih morata prestati, zgodba o času, ki ga več ni. »Veliko zgodb zaide z ladje med kopenske podgane. Nekatere so resnične, druge izmišljene. A iz izkušenj vem, da so tiste najbolj neverjetne najbližje resnici,« še poudarja pisatelj Goroslav Vukšić – Gogo. Ali kot je v spremni besedi h knjigi zapisal dr. Igor Saksida: »Norci pomorci niso tunin namaz, so globokomorska ribja pošast, zato lahko med branjem upravičeno pričakujete, da se vam bo v grlu zataknila kaka nenavadno ostra ribja koščica.«
Norci pomorci
Goroslav Vukšić – Gogo (1967) se je po osnovni šoli vpisal na srednjo pomorsko. Od tretjega letnika so se ladje in leta vrstili kot po tekočem traku. Imel je občutek, da venomer plove. Na dopustu z dolgih plovb po svetu je doma delal na ramponu, v jugo vojski na patruljni ladji, kasneje zopet na čezoceankah, vmes na kočah volante. Ko ni bil fizično na morju, je na pomorski fakulteti o morju študiral. Po nepomembni prometni nesreči je v bolnišnici spoznal najbistrejšo in brez dvoma najlepšo žensko svojega življenja. Njuna sinova sta zrasla v ponosna moža in izjemna umetnika. Zdaj je pomorščak v penzionu. Vsak dan znova, ko je sredi zaliva, čaka na dve stvari: 7-kilogramskega brancina in telefonski klic, ki bo naznanil prvega vnuka.
Nov prevod Žalosti onkraj sanj
V novem slovenskem prevodu je ponovno izšel eden najlepših romanov Nobelovega nagrajenca za književnost Petra Handkeja, Žalost onkraj sanj. Handke je roman začel pisati takoj po maminem samomoru in v tej »drobni, a briljantni in do bolečine empatični pripovedi,« kot jo je označila prevajalka in avtorica spremne besede dr. Amalija Maček, se ne ukvarja samo z življenjem svoje matere in njunim odnosom, temveč problematizira vlogo žensk pred in med drugo svetovno vojno. Govori o njihovi ujetosti, izključenosti iz družbenega dogajanja in omejitvah v izobraževanju. Zato njegova mati pred bralčevimi očmi »zaživi z vsemi svojimi mladostnimi sanjami, petjem, plesom, pa tudi z vso svojo trmo in neupogljivostjo, z vsem trpljenjem v okolju in času, ki ženskam nista dopuščala osebne svobode, kaj šele romantike«. Močno in ganljivo.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/10/10/peter-handke-kraski-nobelov-nagrajenec/
Peter Handke, foto Wikipedija
»Slovenci, narod moje matere, so z odporom proti Hitlerju rešili čast Koroške.«
-(Peter Handke za Le Figaro litéraire).
https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/10/13/bo-drustvo-slovenskih-pisateljev-cestitalo-nobelovima-nagrajencema/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/12/10/nagovor-petra-handkeja-ob-prejemu-nobelove-nagrade/
Peter Handke (1942) je bil med kandidati za Nobelovo nagrado več let, ta čast pa ga je doletela lani. Mnogi so (zaradi njegovih knjig) to pričakovali, nekateri (zaradi njegovih političnih stališč) nikakor. Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo. Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor – piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za pričujočo knjigo je Handke, star komaj 31 let, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.
Zbir fragmentov Fusnote
Mojster poezije v prozi Andrej Brvar se predstavlja z že deseto pesniško zbirko, pomenljivo naslovljeno Fusnote. Gre za »zbir fragmentov, ki, iztrgani iz svojih avtohtonih kontekstov, eksplodirajo v ognjemet intenzivnih poetičnih asociacij«, kot je v spremni besedi zapisala Miljana Cunta. Več kot tristo petdeset pesniških okruškov oziroma »fusnot« je razporejenih v štiri cikle, ki naslavljajo štiri letne čase, iz njih pa veje Brvarjev neusahljivi vitalizem. Brvar si vzame čas, da s svojim pesniškim očesom opazi tudi najbolj vsakdanje stvari, ki skupaj s hudomušnostjo, veseljem nad življenjem in pozitivnim tonom postanejo posebno magične in brezčasne.
»V času, ko se nam zdi, da je treba govoriti o vsem in na vsakršen način, je sporočilo Brvarjevih Fusnot dragoceno. Priča o pomenu globoko osebnega za umetnost, obenem pa vzpostavlja razliko med nedomiselnim razgaljanjem intime, in dogodju, ki človeka – prebivalca sveta in kozmosa – presune do te mere, da v sebi začuti »ta vztrajni, intenzivni občutek«, klico pesmi.« (iz spremne besede Miljane Cunta).
Pesnik Andrej Brvar, foto Beletrina
Andrej Brvar (1945, Maribor) je pesnik in urednik. Bil je član skupine 442, ki je združevala znane slovenske umetnike in književnike, in član znamenite mariborske peterice. Za svoja dela je prejel številne nagrade, poleg Prešernove nagrade za življenjsko delo še Kajuhovo in Glazerjevo ter nagrado Prešernovega sklada.
Tolažba nočnega neba
Roman je osrednji del zgodovinske trilogije o slavnem srednjeveškem perzijskem matematiku, astronomu, filozofu in pesniku Omarju Hajamu. Prva knjiga, Seme smrti, govori o življenju mladega Hajama, ki šele začenja svojo znanstveno in umetniško kariero, Tolažba nočnega neba pa pripoveduje o Hajamovi zreli dobi, o vrhuncu njegovega uspeha, ko je kot avtor novega koledarja deležen velikih priznanj, kar mu zagotavlja status dvornega astronoma in velik dohodek. To je tudi čas Hajamovega usodnega prijateljstva s proslulim učenjakom in verskim fanatikom Hasan ibn Sabo, čas, ko se v državi začnejo nemiri: uporniki prevzamejo večji del cesarstva in ustvarijo ločeno državo. Pripravljajo se verske vojne, nekoč mogočno cesarstvo pretresajo dvorne spletke, pojavljajo se teroristične skupine. Karahasan se pri mojstrskem pisanju opira na svoj izbrušeni slog in eruditsko poznavanje zgodovine, pri čemer prikaže razkošje vzhodnjaške tradicije in modrosti.
Dževad Karahasan, foto Beletrina
Dževad Karahasan (1953) je bosanski romanopisec, dramatik, esejist in profesor dramaturgije ter zgodovine drame in gledališča. Je avtor številnih dram, najbolj pa je zaslovel z romani: Vzhodni divan (1989, slov. 2007), Šahrijarjev prstan (1996), Sara in Serafina (1999, slov. 2011), Nočni shod (2005, slov. 2011), O čem pripoveduje pepel (2015). Piše kratko prozo: Poročila iz temne dežele (2007) in eseje: O jeziku in strahu (1987), Knjiga vrtov (2002). Prejel je številne literarne nagrade, mdr. nagrado za najboljši jugoslovanski roman leta 1990, Herderjevo nagrado (1999), nagrado Vilenica (2010), Goethejevo nagrado (2012).
Seme smrti
Jana Unuk, foto Marijan Zlobec
Biografski roman Eden izmed nas Snežane Brumec govori o enem prvih slovenskih letalcev, vojaškem pilotu Alojziju Knapu (1904–1933), ki je tudi avtoričin prastric. Pomembna dimenzija kratkega romana o (pre)kratkem življenju, polnem strasti do letalstva, ki je nastal tudi na podlagi njegovih dnevniških zapisov, je ljubezenska zgodba med pripadnikoma različnih družbenih skupin. Ta je sicer že na začetku obsojena na neuspeh, a ni zato nič manj čutna in usodna. Ljubezenska zgodba izjemnega letalca, ki v romanu za mladino in večne pustolovce razgrinja svet letalstva, strasti in rivalstva med piloti ter zgodovinske okoliščine in tragedijo posameznika.
Biografija letalca Lojzeta Knapa
Snežani Brumec je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Vse svoje življenje jih je požirala in si govorila, da jih bo po petdesetem, ko bo imela več časa zase, začela tudi pisati. V letu 2016 je prehodila Jakobovo pot po Španiji in objavila potopisno izpoved z naslovom Camino. V svoji drugi knjigi se je lotila življenjske zgodbe brata svoje stare mame, ki je umrla v starosti skoraj 100 let. Prav ona je bila tista, ki ji je pripovedovala spomine na svojega pokojnega brata.
Konfucij
Knjiga o Konfuciju ameriškega dopisnika iz Kitajske Michaela Schumana v prevodu Uroša Kalčiča ni klasična biografija, ki bi se ukvarjala samo s kronološkim potekom njegovega življenja, temveč je v večji meri strokovno delo, ki razčlenjuje različne Konfucijeve vloge (Konfucij kot človek, kot poslovnež, kot učitelj, kot oče, kot politik itd.). Izbrani pristop jasno pokaže, kolikšen vpliv je imel ne samo na Kitajskem, temveč po celem azijskem kontinentu. Schuman ga razkriva kot človeka, ki je za prihodnost enako pomemben, kot je bil za preteklost, kako je preraščal vlogo učitelja, ki jo je imel ob smrti, in kako njegova zapuščina piše zgodovino najuspešnejših družb na svetu.
Michael Schuman
Ameriški novinar Michael Schuman (1968) živi v Pekingu, kjer je dopisnik Wall Street Journala in revije TIME. Študiral je azijsko zgodovino in politične vede na Univerzi v Pensilvaniji ter mednarodne odnose na Univerzi Columbia. Že več kot 20 let raziskuje in piše o Aziji ter globalni ekonomiji. Je avtor monografije The Miracle: The Epic Story of Asia’s Quest for Wealth (2009).
https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/12/04/vrhunski-evropski-pesniki-bodo-se-naslednja-stiri-leta-v-svet-vstopali-preko-ljubljane-in-ptuja/
http://www.airbeletrina.si/clanek/karantenska-anketa-med-tesnobo-delovnostjo-ter-pesmimi?fbclid=IwAR0TrD2uJN5UoIbQtC_6tlmb3rQ8Ac8jPVtnIxHoLuSkjD30-1lyssTfkVc
Marijan Zlobec