Trg revolucije v Havani je oblikovno, se pravi arhitekturno in urbanistično na izjemni lokaciji in z vizijo monumentalnosti kubanskega socializma, ki mu sicer v sedanji življenjski praksi ni dodan ekvivalent pričakovane ali obljubljene resničnosti, a se stvari spreminjajo in Kuba kljub gospodarski blokadi ZDA napreduje.
Trg revolucije v Havani, vse fotografije Marijan Zlobec
Plaza de la Revolution je 31. največji mestni trg na svetu, ki meri 72.000 kvadratnih metrov.
Pogled s stolpa
Na trgu so se odvijale številne proslave in politični zborovanja. Najpomembnejši govornik je bil vedno kubanski predsednik Fidel Castro, Kubance pa so nagovarjale tudi druge znane politične osebnosti. Fidel Castro je na več pomembnih priložnostih, na primer 1. maja in 26. julija vsako leto, nagovoril več kot milijon Kubancev.
Spomenik Joseju Martiju in stolp
Dominira Spomenik Joseju Martiju, ki ima 109 m (po njihovih ustnih podatkih ob mojem spraševanju pa kar 142 m) visok stolp, sam spomenik pa je visok 18 m.
Harmonija velikih dimenzij
José Julián Martí Pérez se je rodil v Havani 28. januarja 1853. Njegov oče je bil Mariano Martí, po rodu iz Valencije v Španiji mati Leonor Perez Cobrera pa s Kanarskih otokov, zato je s prežovel otroštvo v Valenciji.
Leta 1866 se je vpisal na Inštitut za drugo poučevanje v Havani,v Poklicni šoli za slikarstvo in kiparstvo pa se je učil risarstva.
Martijev spominski muzej v pritličju ali avli stolpa
Leta 1869 se je zapletel v na videz nepomembno afero, ko se je v pismu prijatelju ponorčeval iz prostovoljcev, ki so vstopili v vojsko za boj porti neodvisnim silam. Imenoval jih je odpadnike. Oblasti so njegov dom preiskale, pismo odkrile in Marti je bil obsojen na šest let zapora.
Po prizadevanjih staršev so Martija leta 1871 izpustili iz zapora in podal se je na študij v Španijo.
Tam je začel študirati na univerzah v Madridu in Zaragozi, kjer je diplomiral iz civilnega prava, filozofije in literature.
Iz Španije se je za kratek čas preselil v Pariz. Iz Francije se je odpravil v New York in 8. februarja 1875 prispe v Veracruz v Mehiki, kjer se ponovno združi z družino. Tu vzpostavi odnose z Manuelom Mercadom in spozna Carmen Zayas Bazán, Kubanko iz Camaguaya, ki je pozneje postala njegova žena.
Od 2. januarja do 24. februarja 1877 je bil v Havani anonimen kot Julián Pérez. Po prihodu v Gvatemalo je delal na Srednji šoli kot profesor književnosti in zgodovine filozofije. Vrne se v Mehiko in se poroči s Carmen 20. decembra 1877. V Gvatemalo se vrne na začetku leta 1878.
31. avgusta leta 1878 se je vrnil na Kubo in se naselil v Havani, 22. novembra pa se je rodil José Francisco, njegov edini sin. Začel je svoje zarotniško delo in se pojavil med ustanovitelji kubanskega revolucionarnega centralnega kluba, v katerem je bil 18. marca 1879 izvoljen za podpredsednika.
Septembra 1879 so Martija ponovno aretirali in ga deportirali v Španijo, od koder pa se je odpravul v New York, kjer je bil sicer sedež kubanskega revolucionarnega odbora.
Med letoma 1880 in 1890 je Martí postal priljubljen v Ameriki s članki, ki jih je iz New Yorka poslal pomembnim časopisom: Nacionalno mnenje v Caracasu v Venezueli, La Nacion v Buenos Airesu v Argentini in Liberalna stranka v Mehiki. Kasneje se odloči poiskati boljšo nastanitev v Venezueli, kamor prispe 20. januarja 1881. V Caracasu je ustanovil Venezuelsko revijo , katere pa je lahko uredil in izdal le dve številki.
V New Yorku je delal za založbo Appleton kot urednik in prevajalec.
Sredi leta 1882 je nadaljeval z reorganizacijo revolucionarjev (podpornikov popolne neodvisnosti Kube od španske metropole) in v pismih poročal Maximu Gomezu Baezu in Antiniju Maceu. 2. oktobra 1884 se je prvič srečal z obema voditeljema in začel sodelovati v uporniškem načrtu, ki sta ga zasnovala in vodila generala Gomez in Maceo. Potem se je ločil od gibanja, ker se ni strinjal z uporabljenimi metodami upravljanja in posledicami, ki bi jih imele za bodočo kubansko republiko, kot je dejal.
30. novembra 1887 je ustanovil Izvršno komisijo in bil izvoljen za predsednika, odgovoren za vodenje organizacijskih dejavnosti revolucionarjev. Januarja 1892 je napisal osnove in statut kubanske revolucionarne stranke. 8. aprila 1892 je bil izvoljen za delegata te organizacije, katere ustava je bila razglašena dva dni pozneje, 10. aprila 1892. 14. istega meseca je ustanovil časopis Patria, uradni organ stranke.
Med letoma 1887 in 1892 je Martí opravljal funkcijo konzula Urugvaja v New Yorku.
V letih 1893 in 1894 je obiskal več držav v Srednji in Južni Ameriki in nekatera mesta v ZDA. Od sredine leta 1894 je pospešil priprave za Fernandin načrt, s katerim je nameraval sprožiti kratko vojno, brez velike škode za Kubance. 8. decembra 1894 je skupaj s polkovnikoma Mayiom Rodriguezom, (ki je zastopač Máxima Gómeza) in Enriqueom Collazo (zastopnik otoških rodoljubov) napisal in podpisal načrt vstaje na Kubi. Fernandin načrt so odkrili in zasegli ladje z vojaki, ki naj bi ga usmrtili. Kljub velikim zadržkom, se je Martí odločil nadaljevati z oboroženim bojem, pri čemer so ga podprli vsi glavni voditelji prejšnjih vojn.
Revolucionar in intelektualec
29. januarja 1895 je skupaj z Mayio in Collazom podpisal odredbo o vstaji in jo poslal Juan Gualbertu Gómezu v izvršitev. Takoj je zapustil New York in se podal v Montecristi v Dominikanski republiki, kjer ga je pričakal Máximo Gómez, s katerim je 25. marca 1895 podpisal dokument, znan kot Montecristijev dokument, program nove vojne. Oba voditelja sta prispela na Kubo 11. aprila 1895, v Playitas de Cajobabo, Baracoa, severozahodno od nekdanje pokrajine Oriente.
Tri dni po pristanku sta stopila v stik s silami poveljnika Felixa Ruenesa. 15. aprila 1895 so se tamkajšnji načelniki pod vodstvom Gomeza dogovorili, da bodo Martiju podelili čin generalmajorja za njegove zasluge.
28. aprila 1895 je v taborišču Vuelta Corta v Guantanamu (vzhodni del pokrajine Oriente) skupaj z Gomezom podpisal okrožnico “Vojna politika”. Poveljnikom je poslal sporočila, da naj v kratkem času pošljejo predstavnike na zbor delegatov, da izvolijo vlado. 5. maja 1895 je potekalo srečanje, znano kot Reunion de La Mejorana; Martija z Gómezom in Maceom, na katerem so razpravljali o novi strategiji, ki ji je treba slediti. 14. maja 1895 je podpisal »okrožnico glavarjem in častnikom osvobodilne vojske«, zadnji izmed organizacijskih dokumentov vojne, ki ga je pripravil tudi z Máximom Gómezom.
Martijev dedič Fidel Castro
19. maja 1895 se je na območje Dos Ríos, blizu Palma Soriano, kjer so se utaborili Kubanci, napotila španska kolona. Martí je korakal med Gomezom in generalmajorjem Bartolomeom Masojo. Gomez mu je rekel, naj se ustavi in ostane na dogovorjenem mestu. Vendar se je med bojem ločil od kubanskih sil, spremljal ga je le njegov pomočnik Angel de la Guardia. Martí se je nevede znašel v skupini Špancev, skritih v podrasti in zadeli so ga trije streli, ki so povzročili smrtne poškodbe.
Martijev grob v Santiagu de Cuba
Pogled na El Capitolio
Nacionalna knjižnica, številna vladna ministrstva in druge zgradbe se nahajajo na Plazi in okoli nje, tako da je vse še pomembnejše in hkrati povezano.
Palača revolucije
Za spomenikom se nahaja palača revolucije, sedež kubanske vlade in komunistične stranke.
Nasproti spominskega obeležja so uradi ministrstev za notranje in zunanje zadeve. Na njihovih pročeljih so ogromni kot v portretno risbo sestavljeni jekleni spomeniki dveh najpomembnejših umrlih junakov kubanske revolucije: Ernesta Che Guevare s citatom “Hasta la Victoria Siempre” (Vedno do zmage)
Hasta la Victoria. Siempre
in Camila Cienfuegosa s citatom “Vas bien, Fidel” (Delaš dobro, Fidel ?). To je tudi mesto več kulturnih ustanov.
Vas bien Fidel
Trg revolucije so med velikimi osebnostmi obiskala tudi papež Janez Pavel II. leta 1998, papež Benedikt XVI. leta 2012 in papež Frančišek leta 2015. Vsi trije so tam darovali sveto mašo in nagovorili vernike. Fidel Castro je kajpada vse tri papeže sprejel.
Legendarni je stavek papeža Janeza Pavla II., ko je izrazil željo, “da se Kuba odpre svetu z vsemi svojimi veličastnimi možnostmi, in da se svet odpre Kubi. ”
Gradnja trga in spomenika Joséju Martíju se je začela še v času predsedovanja Fulgencia Batiste. Trg in spomenik sta bila dokončana leta 1959 (leto, ko je na oblast prišel Fidel Castro). Prvotno se je trg imenoval Plaza Cívica.
Fulgencio Batista je bil kubanski vojaški poveljnik in predsednik Kube med letoma 1940 in 1944. Kubanski zgodovinarji kasneje poudarjajo njegovo uvedbo diktature med letoma 1952 in 1959, ko ga je kubanska revolucija strmoglavila in je zbežal v tujino, kjer je leta 1973 v Malagi v Španiji za levkemijo umrl.
Po kubanski revoluciji konec leta 1958, 1959 so trg preimenovali v “Plaza de la Revolución” ali “Trg revolucije.”
Notranje dvigalo omogoča dostop do vrha spomenika s panoramskim pogledom na vse strani Havane, nekako tako, kot če bi na Ljubljano in njeno okolico gledali z vrha stolpa Ljubljanskega gradu.
Fidelu ni nikoli zmanjao energije, tako kot ne Cheju ali Cienfuegosu (desno).
Marijan Zlobec