Obisk osrednjega pokopališča v Santiagu de Cuba na jugu ali vzhodu Kube je posebno doživetje. To je kulturni spomenik državnega pomena z grobovi najpomembejših osebnosti kubanske zgodovne v zadnjih stopetdesetih letih. Tako so nazadnje tu pokopali legendarnega revolucionarja in predsednika Republike Kube Fidela Castra.
Grob Fidela Castra v Santiagu de Cuba, vse fotografije Marijan Zlobec
Ker je pokopališče kulturni spomenik, je treba plačati vstopnino, in sicer tri dolarje za tujce, kaj plačajo domačini, pa ne vem, saj se v glavem zadržujejo za črtami, od koder lahko spremljajo menjavo častne straže na več lokacijah oziroma ob treh napomebnejših spomenikih.
Menjava častne straže poteka ob izbrani glasbi in s posebnim slavnostnim korakom vojakov in celo vojakinj vsake pol ure.
Tako lahko spremljaš menjavo straže z različnih pozicij, dvakrat ali trikrat.
Smisel za veličino umrlih je na Kubi velik, kar se kaže v velikosti spomenikov v vseh mestih, povsem drugače kot pri nas, kjer se bojimo veličine vsakogar.
Menjava straže naredi vtis, kot da gre za državno velesilo, kar Kuba po svoji legi in zgodovini ne nazadnje je.
Prostor pred pokopališčem je velik in omogoča rihod vsakršne državniške delegacije, ki ima za postroj in ogled dovolj prostora.
Kuba slavi konkretne ljudi, ne pa polaga vence ob golo zidovje, kjer ni pokopan niče in nima nobenega simbolega pomena, kot se je nazadnje zgodilo v Ljubljani s spomenikom, ki je brez vsakršne vrednosti, razen za ljudi, ki so z njim dobili velike denarje.
Časta straža obkroža večni ogenj, ki je prižgan na sredini ali pred samim vstopm na pokopališče.
Spomenik Joseju Martiju
Med vsemi osebnostmi se zdi, kot da ima Fidel Castro še najmanjši somenik. Ta je en naravenokroglast kamen, kot da bi ga vzeli iz področja naravnega spomenka Gran piedra kakih petnajst kilometrov zunaj Santiaga de Cuba.
V času Castrovega mandata je Kuba postala socialistična država arksistično-leninističnega značaja, pod vodstvom Kube komunistične partije, ki je bila edina pravna stranka na otoku od njenega prihoda na oblas. Izvedene so bile nacionalizacije in razlastitve. s ciljem izvajanja socialistične ekonomske politike.
Prostor za delegacije je velik
V javnem življenju je Fidel Castro začel delovati kot opozicijski politik, še posebej pa je izstopal po napadu na vojašnico Moncada leta 1953, zaradi česar je bil obsojen na zapor.
Potem ko so ga zaradi pritiska javnega mnenja oprostili, je odšel v izgnanstvo v Mehiko, kjer je načrtoval gverilsko invazijo leta 1956. Na oblast je prišel po vodenju kubanske revolucije, ki je 1. januarja 1959 zmagala in strmoglavila diktaturo Fulgencia Batiste.
Predsednik vlade Manuel Urrutia je bil imenovan za premierja 27. februarja istega leta. Leta 1961 je vodil sprejetje marksizma revolucionarne vlade in ustanovil prvo socialistično državo Amerike. Po ustavni ferormi iz leta 1976 je bil izvoljen za predsednika Državnega sveta in Sveta ministrov.
Leta 1965 je bil ustanovitelj komunistične partije in od takrat do leta 2011 njen prvi sekretar.
19. februarja 2008 je v pismu, objavljenem v časopisu Granma napovedal, da na seji obeh zborov ali svetov 24. februarja istega leta ne bo več sprejel položaja predsednika in poveljnika.
Jose Marti





Na univerzo v Havani je vstopil 4. septembra 1945. V teh zgodnjih letih je bila za njegovo akademsko življenje značilna skoraj popolna odsotnost iz učilnic.
Od tretjega letnika se je Castro s posebno intenzivnostjo posvetil svojemu akademskemu delu, vpisu na tri karierne študije (pravo, diplomatsko pravo in družbene vede) z namenom pridobiti štipendijo za študij v Evropi ali ZDA.




Leta 1950 je pridobil diplomo iz prava. Leta 1951 je Eduardo Chibas, vodja pravoslavne stranke, storil samomor, ki je Castra prizadel. Junija 1952 je to stranko predstavil kot neodvisno stranko, za volilno enoto v Havani, kot kandidat za predstavniški dom kubanskega kongresa, toda državni udar generala Fulgencija Batiste je vrgel vlado Carlosa Prioja Socarrasa in razveljavil volitve. Državni udar je priznala ameriška vlada.
Marca 1952 je Fidel Castro tožil Batisto zaradi kršitve ustave. Izjavil je, da je za storjena kazniva dejanja odgovorno sodišče,
Glede na prepričanje, da je bil edini izhod revolucionarni boj (na katerega so že vplivale ideje Marxa, Lenina in Martija), je Castro sodeloval pri pripravi oboroženega napada na vojašnico Moncada v Santiago de Cuba 26. julija 1953, Carlos Manuel de Céspede pa napad iz Bayama (oba v provinci Oriente).
Poskus zavzema vojašnice Moncada je bil posledica dejstva, da bi zaradi svojih značilnosti in lege, lahko privedel do ljudske vstaje in omogočil razvoj oboroženega boja.
Izdelana taktika je bila, da so prišli oboroženi in preoblečeni vojaki kot naredniki, z edino razliko v obutvi, da bi se lahko prepoznali.


Fidel Castro je bil ujet in obsojen na petnajst let zapora. Na sodišču je Fidel Castro govoril o samoobrambi in zagovarjal svoja dejanja ter obrazložil svoja politična stališča.
Po dvaindvajsetih mesecih zapora so ga izpustili med splošno amnestijo maja 1955. Nekaj mesecev pozneje so ga izgnali v ZDA in nazadnje v Mehiko.
Po financiranju z zasebno pomočjo se je 2. decembra 1956 na krovu jahte Granma vrnil na Kubo z drugimi 82 člani tako imenovanega gibanja 26. julija1956. Pristanek naj bi bil izveden v sinhronizaciji s skupino članov organizacije na čelu s Frankom Paisom, ki bi poskušal zavzeti Santiago de Cuba.
Vendar pa postopek ne uspe. Že opozorjena vojska je čakala na boj. Nekaj dni po pristanku so Castrovi možje presenečeni v Alegría del Pío. Nekaj preživelih (med njimi Ernesto Che Guevara, Raúl Castro, Juan Almeida in Camilo Cienfuegos) se je umaknilo v maestro Sierra, od koder so začeli gverilsko vojno proti Batistovi vladi.
Revolucionarji so imeli več kot 800 borcev, s katerimi so začeli invazijo po vsej državi (proti več kot 70.000 borci iz Batistove strani). Castro, poveljnik odprave, je postopoma imenoval za poveljnike Cheja, Raúla Castra, Camila Cienfuegosa, Almeido in nekatere druge. Castro sam je postal glavni poveljnik.


24. maja 1958 je Batista v uri “Operacija poletje” proti upornikom poslal sedemnajst bataljonov, vendar so revolucionarji priklenili niz presenetljivih zmag. 28. decembra je Che začel bitko pri Santa Clari s 300 možmi, kjer jim je uspelo onesposobiti oklepni vlak, napolnjen z orožjem, ki se je napotil proti glavnemu mestu, kljub temu, da je vlada v mesto postavila približno 3000 mož. V nekaterih primerih so bile množične predaje Batistinih čet.
28. decembra se general Eulogio Cantillo z uporniki pogaja o morebitni podpori vojske z državnim udarom. Castro noče, predvsem zato, ker je menil, da je državni udar Batiste le poskusil olajšati pobeg. Vendar pa se dva dni kasneje zgodi državni udar in Batista pobegne. Castro iz Santiago de Cuba ukazuje, naj ne ustavijo spopadov. Prav tako prebivalstvo spodbujajo k splošni stavki. Naslednje jutro se Fidel sestane s generalom Regojem Rubidom, ki preda vojašnico Moncada.
Tiranija je bila strmoglavljena. Veselje je neizmerno. In vendar je treba še veliko storiti. Ne zavajajmo se, da verjamemo, da bo v prihodnosti vse enostavno; morda je v prihodnosti vse težje. Govoriti resnico je prva dolžnost vsakega revolucionarja. Zavajanje ljudi, prebujanje zavajajočih iluzij bi vedno prineslo najhujše posledice in verjamem, da je treba ljudi opozoriti na presežek optimizma.
Med tem govorom je na njegovi rami pristal golob, ki so ga vrgle nekatere ženske gibanja, kar je svojim privržencem dajalo mistični pridih.
Umrl je v Havani 25. novembra leta 2016 v starosti 90 let. (Po Wikipediji)
Marijan Zlobec