KRITIK.si

Obisk osrednjega pokopališča v Santiagu de Cuba na jugu ali vzhodu Kube je posebno doživetje. To je kulturni spomenik državnega pomena z grobovi najpomembejših osebnosti kubanske zgodovne v zadnjih stopetdesetih letih. Tako so nazadnje tu pokopali legendarnega revolucionarja in predsednika Republike Kube Fidela Castra.

Grob Fidela Castra v Santiagu de Cuba, vse fotografije Marijan Zlobec

Ker je pokopališče kulturni spomenik, je treba plačati vstopnino, in sicer tri dolarje za tujce, kaj plačajo domačini, pa ne vem, saj se v glavem zadržujejo za črtami, od koder lahko spremljajo menjavo častne straže na več lokacijah oziroma ob treh napomebnejših spomenikih.

Menjava častne straže poteka ob izbrani glasbi in s posebnim slavnostnim korakom vojakov in celo vojakinj vsake pol ure.

Tako lahko spremljaš menjavo straže z različnih pozicij, dvakrat ali trikrat.

Smisel za veličino umrlih je na Kubi velik, kar se kaže v velikosti spomenikov v vseh mestih, povsem drugače kot pri nas, kjer se bojimo veličine vsakogar.

Menjava straže naredi vtis, kot da gre za državno velesilo, kar Kuba po svoji legi in zgodovini ne nazadnje je.

Prostor pred pokopališčem je velik in omogoča rihod vsakršne državniške delegacije, ki ima za postroj in ogled dovolj prostora.

Kuba slavi konkretne ljudi, ne pa polaga vence ob golo zidovje, kjer ni pokopan niče in nima nobenega simbolega pomena, kot se je nazadnje zgodilo v Ljubljani s spomenikom, ki je brez vsakršne vrednosti, razen za ljudi, ki so z njim dobili velike denarje.

Časta straža obkroža večni ogenj, ki je prižgan na sredini ali pred samim vstopm na pokopališče.

Spomenik Joseju Martiju

Med vsemi osebnostmi se zdi, kot da ima Fidel Castro še najmanjši somenik. Ta je en naravenokroglast kamen, kot da bi ga vzeli iz področja naravnega spomenka Gran piedra kakih petnajst kilometrov zunaj Santiaga de Cuba.

V času Castrovega mandata je Kuba postala socialistična država arksistično-leninističnega značaja, pod vodstvom Kube komunistične partije, ki je bila edina pravna stranka na otoku od njenega prihoda na oblas. Izvedene so bile nacionalizacije in razlastitve. s ciljem izvajanja socialistične ekonomske politike.

Prostor za delegacije je velik

V javnem življenju je Fidel Castro začel delovati kot opozicijski politik, še posebej pa je izstopal po napadu na vojašnico Moncada leta 1953, zaradi česar je bil obsojen na zapor.

Potem ko so ga zaradi pritiska javnega mnenja oprostili, je odšel v izgnanstvo v Mehiko, kjer je načrtoval gverilsko invazijo leta 1956. Na oblast je prišel po vodenju kubanske revolucije, ki je 1. januarja 1959 zmagala in strmoglavila diktaturo Fulgencia Batiste.

Predsednik vlade Manuel Urrutia je bil imenovan za premierja 27. februarja istega leta. Leta 1961 je vodil sprejetje marksizma revolucionarne vlade in ustanovil prvo socialistično državo Amerike. Po ustavni ferormi iz leta 1976 je bil izvoljen za predsednika Državnega sveta in Sveta ministrov.

Leta 1965 je bil ustanovitelj komunistične partije in od takrat do leta 2011 njen prvi sekretar.

19. februarja 2008 je v pismu, objavljenem v časopisu Granma napovedal, da na seji obeh zborov ali svetov 24. februarja istega leta ne bo več sprejel položaja predsednika in poveljnika.

Jose Marti

Fidel Castro se je rodil leta 1926 na posestvu svojega očeta v Biranu (takrat v občini Mayariin nekdanji provinci Oriente ter zdaj občini Cueto in provinci Holguin. Bil je naravni sin španskega izseljenca Angela Castra Argiza.

Fidel je bil ob krstu star osem let in pol, vse dokler po letu 1940 oče ni dobil ločitve od svoje prve žene Marie Luisa Argota Reyes in je z Lino Ruz lahko dobil novo zvezo.

Oba starša sta bila nepismena, čeprav sta se ob zrelosti naučila brati. Fidel je s štirimi leti začel hoditi v šol0 v Biránu. Zaradi svoje izjemne inteligence so se njegovi starši odločili, da ga bodo pri šestih letih skupaj s sestro Angelito (1923–2012) poslali v Santiago de Cuba.

Kljub gospodarskim razmeram svoje družine leta 1932, je Castro doživljal lakoto, saj je guverner, ki je skrbel zanj, v obdobju posebne gospodarske trdnosti v svoji državi uporabljal dodatek za podporo celotni družini.

Leta 1934 je vstopil v šolo Lasallian v Santiagu. Septembra 1939 se je vpisal na jeloitsko akademijo Dolores, tudi v Santiagu. Leta 1942 je vstopil v Betlehemsko šolo v Havani, kjer je bil izbran za najboljšega športnika. Srednjo šolo je končal junija 1945,

Na univerzo v Havani je vstopil 4. septembra 1945. V teh zgodnjih letih je bila za njegovo akademsko življenje značilna skoraj popolna odsotnost iz učilnic.

Od tretjega letnika se je Castro s posebno intenzivnostjo posvetil svojemu akademskemu delu, vpisu na tri karierne študije (pravo, diplomatsko pravo in družbene vede) z namenom pridobiti štipendijo za študij v Evropi ali ZDA.

Prav v času univerze je imel dostop do nekaterih literarnih del, ki so mu po njegovem dopuščale določeno politično zrelost. Njegovi prvi koraki v politiki so bili na strogo univerzitetnem področju.

Leta 1947 je z enaindvajsetimi leti kot predsednik Odbora za dominikansko demokracijo FEU spodbujal ukrepe za zahtevo razrešitve dominikanskega diktatorja Rafaela Trujilla.

Leta 1948 je s pokroviteljstvom generala Juana Dominga Perona prvič odpotoval zunaj Kube, v Karakas in Panamo, kot delegat FEU, na Medameriško konferenco študentov v Bogoti.

Po vrnitvi na Kubo se je poročil z Mirto Diaz-Balart, študentko filozofije iz bogate havanske družine. Na poročno potovanje sta se odpravila v New York, kjer stanujeta na 156 West, 82. ulici naManhattnu. V tem času se je Castro skušal vpisati na univerzo Harvard, da bi končal študij. Iz tega zakona se mu je rodil prvi sin, Fidel Ángel Castro Díaz-Balart.

Leta 1950 je pridobil diplomo iz prava. Leta 1951 je Eduardo Chibas, vodja pravoslavne stranke, storil samomor, ki je Castra prizadel. Junija 1952 je to stranko predstavil kot neodvisno stranko, za volilno enoto v Havani, kot kandidat za predstavniški dom kubanskega kongresa, toda državni udar generala Fulgencija Batiste je vrgel vlado Carlosa Prioja Socarrasa in razveljavil volitve. Državni udar je priznala ameriška vlada.

Marca 1952 je Fidel Castro tožil Batisto zaradi kršitve ustave. Izjavil je, da je za storjena kazniva dejanja odgovorno sodišče,

Sodišče je zahtevo zavrnila, zato je Castro razumel, da je oborožen boj legitimiran kot edini možni način za strmoglavljenje diktature.

Glede na prepričanje, da je bil edini izhod revolucionarni boj (na katerega so že vplivale ideje Marxa, Lenina in Martija), je Castro sodeloval pri pripravi oboroženega napada na vojašnico Moncada v Santiago de Cuba 26. julija 1953, Carlos Manuel de Céspede pa napad iz Bayama (oba v provinci Oriente).

Poskus zavzema vojašnice Moncada je bil posledica dejstva, da bi zaradi svojih značilnosti in lege, lahko privedel do ljudske vstaje in omogočil razvoj oboroženega boja.

Izdelana taktika je bila, da so prišli oboroženi in preoblečeni vojaki kot naredniki, z edino razliko v obutvi, da bi se lahko prepoznali.

Napad so izvedle tri skupine: ena pod vodstvom Abela Santamarie, ki naj bi prevzela civilno bolnišnico, druga pod poveljstvom Fidelovega brata Raula Castra, ki naj bi zasedla Palačo pravičnosti, in glavna skupina, ki jo je vodil Fidel, sedež vojašnice. Poskus ni uspel, kljub temu, da so imeli podporo nekaterih državljanov, ki so jih poskušali kamuflirati, so bili mnogi ujeti, čeprav je Castro uspel z nekaterimi moškimi pobegniti v Sierra Maestra.

Po podatkih Castrove skupine je bilo v bitki ubitih le šest gverilcev, ki so obtožili Batistično vojsko mučenja in usmrtitve več kot osemdeset napadalcev (od 160 članov prvotne skupine, v kateri sta bili dve ženski).

Fidel Castro je bil ujet in obsojen na petnajst let zapora. Na sodišču je Fidel Castro govoril o samoobrambi in zagovarjal svoja dejanja ter obrazložil svoja politična stališča.

Po dvaindvajsetih mesecih zapora so ga izpustili med splošno amnestijo maja 1955. Nekaj mesecev pozneje so ga izgnali v ZDA in nazadnje v Mehiko.

Po financiranju z zasebno pomočjo se je 2. decembra 1956 na krovu jahte Granma vrnil na Kubo z drugimi 82 člani tako imenovanega gibanja 26. julija1956. Pristanek naj bi bil izveden v sinhronizaciji s skupino članov organizacije na čelu s Frankom Paisom, ki bi poskušal zavzeti Santiago de Cuba.

Vendar pa postopek ne uspe. Že opozorjena vojska je čakala na boj. Nekaj dni po pristanku so Castrovi možje presenečeni v Alegría del Pío. Nekaj preživelih (med njimi Ernesto Che Guevara, Raúl Castro, Juan Almeida in Camilo Cienfuegos) se je umaknilo v maestro Sierra, od koder so začeli gverilsko vojno proti Batistovi vladi.

Revolucionarji so imeli več kot 800 borcev, s katerimi so začeli invazijo po vsej državi (proti več kot 70.000 borci iz Batistove strani). Castro, poveljnik odprave, je postopoma imenoval za poveljnike Cheja, Raúla Castra, Camila Cienfuegosa, Almeido in nekatere druge. Castro sam je postal glavni poveljnik.

Vlada je objavila Castrovo smrt. Gverilci so to uspeli zanikati po intervjuju, ki ga je opravil Herbert Matthews, dopisnik New York Timesa. Skupina je tudi zanikala sodelovanje ZDA z Batistično vlado pri zagotavljanju orožja.

Leta 1957 je Fidel Castro podpisal manifest Sierra Maestra, v katerem se je zavezal, da bo “v enem letu izvedel splošne volitve za vse urade države, pokrajin in takoj predloži oblast kandidatu, ki bi bil izvoljen », če bo njegovo gibanje prišlo na oblast. Po zmagoslavju revolucije je Fidelova vlada to obljubo zavrgla.

24. maja 1958 je Batista v uri “Operacija poletje” proti upornikom poslal sedemnajst bataljonov, vendar so revolucionarji priklenili niz presenetljivih zmag. 28. decembra je Che začel bitko pri Santa Clari s 300 možmi, kjer jim je uspelo onesposobiti oklepni vlak, napolnjen z orožjem, ki se je napotil proti glavnemu mestu, kljub temu, da je vlada v mesto postavila približno 3000 mož. V nekaterih primerih so bile množične predaje Batistinih čet.

28. decembra se general Eulogio Cantillo z uporniki pogaja o morebitni podpori vojske z državnim udarom. Castro noče, predvsem zato, ker je menil, da je državni udar Batiste le poskusil olajšati pobeg. Vendar pa se dva dni kasneje zgodi državni udar in Batista pobegne. Castro iz Santiago de Cuba ukazuje, naj ne ustavijo spopadov. Prav tako prebivalstvo spodbujajo k splošni stavki. Naslednje jutro se Fidel sestane s generalom Regojem Rubidom, ki preda vojašnico Moncada.

1. januarja 1959 razglasi zmagoslavje revolucije, Castro pa z balkona mesta Santiago de Cuba množico nagovori.Fidel Castro je zmagal v Havani 8. januarja in med drugim spregovoril:

Tiranija je bila strmoglavljena. Veselje je neizmerno. In vendar je treba še veliko storiti. Ne zavajajmo se, da verjamemo, da bo v prihodnosti vse enostavno; morda je v prihodnosti vse težje. Govoriti resnico je prva dolžnost vsakega revolucionarja. Zavajanje ljudi, prebujanje zavajajočih iluzij bi vedno prineslo najhujše posledice in verjamem, da je treba ljudi opozoriti na presežek optimizma.

Med tem govorom je na njegovi rami pristal golob, ki so ga vrgle nekatere ženske gibanja, kar je svojim privržencem dajalo mistični pridih.