Založba ZRC je v novem letu že pripravila za prvo svojo letošnjo predstavitev kar trinajst novih knjig. O Edvardu Kocbeku in njegovih dveh knjigah sem že poročal, a se bo Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev s svojo tretjo knjigo pridružil še pesnik, publicist in jezikoslovec Božo Vodušek. Urednik njegovih Zbranih del je Drago Bajt.
Drago Bajt na predstavitvi prve knjige Zbranih del Boža Voduška decembra 2017, foto Marijan Zlobec
Tretja in zadnja knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedoval federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije. V začetku 30. let je objavil še Poglavje o narodni vzgoji in dvodelno razpravo Mladinski problem, v katerih je obračunal s »političnim katolicizmom« in terjal ločitev Cerkve od politike, saj se je katoliški tabor postavil v službo Slovenske ljudske stranke in papeške poslanice Quadragessimo anno (1931).
Božo Vodušek leta 1968, foto Wikipedija
Od srede 30. let pa se je Vodušek začel resno ukvarjati z jezikoslovjem. Ključna je njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1933), v kateri je izhajal iz de Saussurjeve strukturalistične delitve na jezikovni sistem in govor ter iz načel Praškega lingvističnega krožka. Na tej podlagi je zagovarjal govorjeni oz. občevalni jezik Trubarja kot temelj slovenščine, medtem ko so slovničarji 19. stoletja vzgojili knjižni jezik, ki je nastajal politično, v duhu panslovanstva, na osnovi purizma in arhaičnega kmetskega jezika. S tega vidika je po vojni kritiziral slovenski pravopis iz leta 1950, pa tudi usmeritev odrskega govora in nesmiselno vztrajanje pri historični izreki na podlagi historične pisave.
V 50. letih je Vodušek pripravljal disertacijo o glasovno motiviranih besedah (onomatopejah), ki je ni dokončal, delne objave ključnih dognanj (v nemščini in angleščini v reviji Linguistica) pa so jezikoslovcem še danes malo znane. S praktičnim delom v leksikologiji na Inštitutu za slovenski jezik SAZU (pripravil je podlage za nastanek poznejšega Slovarja slovenskega knjižnega jezika) je postal tudi pionir sodobnega enojezičnega slovaropisja pri nas.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/12/27/pesnik-bozo-vodusek-koncno-med-slovenskimi-klasiki/
Alojz Cindrič je pri Založbi ZRC, izdajatelja Inštituta za kulturno zgodovino v zbirki Življenja in dela XXIII. Biografske študije 16, in pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izdal obsežno monografijo Ljubljanski izobraženci skozi čas. Izobraževanje Ljubljančanov na dunajski univerzi 1392–1917.
Obsežno analizo študentov/študentk iz Ljubljane, ki so študirali na dunajski univerzi med letoma 1392 in 1917, uvaja kratek opis univerzitetnega izobraževanja Ljubljančanov pred ustanovitvijo dunajske univerze leta 1365. Knjiga bralcu odpira pogled na več stoletno vrsto ljubljanskih študentov/študentk, ki so analizirani kot skupina in predstavljeni v posameznih obdobjih z različnih vidikov, od študijskih smeri, socialne strukture, jezikovne pripadnosti, sorodstvenih razmerij, načina in trajanja študija, štipendij, stroškov in materialnih pogojev študija pa vse do študentskih združenj. Vzporedno je na več mestih predstavljeno izobraževanje Ljubljančanov na drugih, zlasti italijanskih in nemških univerzah. Analize dopolnjujejo preglednice, grafikoni in raznovrstno slikovno gradivo. Monografija ponudi tudi kratke biografije Ljubljančanov in za novejši čas Ljubljančank, ki so študirale na Dunaju. Register v raziskavo vključenih 1.334 študentov/študentk iz Ljubljane in seznam uporabljenega arhivskega gradiva je rezultat dolgoletnega podrobnega in vztrajnega raziskovalnega dela v arhivu univerze na Dunaju. Zbrani podatki bodo dragocen vir za nadaljnje študije.
Jubilejno leto Valentina Vodnika je vzbudilo živahno zanimanje zanj. Tako je nastal zbornik razprav mnogih avtorjev z naslovom Oživljeni Vodnik. Razprave o Valentinu Vodniku.
Knjiga je izšla v zbirki Linguistica et philologica 39, ki so jo uredili Andreja Legan Ravnikar, Irena Orel, Alenka Jelovšek. Avtorji razprav in prispevkov so: Blanka Bošnjak, Marijan Dović, Boris Golec, Igor Grdina, Matej Hriberšek, Monika Kalin Golob, Andreja Legan Ravnikar, Peter Mikša, Irena Orel, Martina Orožen, Borut S. Pogačnik, Marko Snoj, Maja Vehar, Luka Vidmar.
Znanstvena monografija Oživljeni Vodnik: Razprave o Valentinu Vodniku želi počastiti dvestoletnico smrti pomembnega slovenskega razsvetljenca in polihistorja Valentina Vodnika (1758–1819), duhovnika in frančiškana, pesnika in prevajalca, jezikoslovca in profesorja, urednika in vodníka z vrsto prvenstev na različnih strokovnih področjih. Vsebuje trinajst prispevkov poznavalcev Vodnikovega opusa in posameznih
strokovnih in znanstvenih disciplin: jezikoslovja, klasične filologije, prevajalstva, zgodovine, literarne in kulturne zgodovine, novinarstva, šolstva, teologije, arheologije, geografije, rodoslovja in grafologije.
Raziskovalci so Vodnikovo delo, dejavnosti, dosežke in zasluge ter njihovo recepcijo oživili, pregledali, obogatili z novimi spoznanji, ovrednotili z novejših teoretičnih in metodoloških vidikov ali se posvetili manj raziskanim delom ali področjem.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/01/24/ozivljeni-vodnik-ob-200-obletnici-smrti-valentina-vodnika-1758%E2%80%921819/
Zgodovinski inštitut Milka Kosa je izdal knjigo O zgodovini slovenske krščanske demokracije. Spominski zapisi dr. Jakoba Mohoriča (1888-1976). Uredila sta jo Andrej Rahten in Gregor Antoličič.
Knjiga je obširna izdaja spominov širši javnosti manj znanega, pa vendar pomembnega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja. Pravnik Jakob Mohorič se je namreč od svoje mladosti naprej aktivno vključeval v politično življenje kot privrženec slovenskega katoliškega tabora, prav zato pa nudijo njegovi spominski zapisi izjemno zanimiv zakulisni vpogled v tedanjo slovensko politično dogajanje. Knjiga je nastala pod
uredništvom dr. Andreja Rahtena in dr. Gregorja Antoličiča, pri čemer je Rahten knjigi dodal tudi obsežno spremno študijo. V sklopu slednje je Jakob Mohorič postavljen v širši kontekst političnega dogajanja na Slovenskem vse od predvečera prve svetovne vojne pa tja do konca druge svetovne vojne. Na tej podlagi tako spominski zapisi Jakoba Mohoriča kot tudi spremna študija Andreja Rahtena prinašajo v slovenski zgodovinski prostor nov pogled na prelomne dogodke iz naše bližnje preteklosti. Za boljše razumevanje
Mohoričevega teksta in njegovih življenjskih okoliščin sta urednika vzpostavila stik z njegovimi potomci in opravila več intervjujev, kar knjigi daje še dodatno težo.
Založba ZRC – Inštitut za kulturno zgodovino je izdala še eno knjigo biografske narave. To je Stoletje ndružine Tönnies. Zgodovina in tehniška dediščina, ki so jo uredili Žarko Lazarević, Milanka Jakopič, Stojan Jakopič, avtorji prispevkov pa so: Anton Bergant, Stojan Jakopič, Roman Kos, Žarko Lazarević, Janez Pergar, Andrej Studen, Peter Vodopivec in Vladimir Vilman.
Podjetniška rodbina Tönnies je bila prisotna v slovenskem prostoru skorajda celo stoletje, od srede 19. do srede 20. stoletja. S svojim delom, zlasti z gradnjami različnih stavb je trajno zaznamovala prostor, fizični in družbeni. Kot podjetniki so bili močno vraščeni v ekonomski in socialni prostor Kranjske, kasneje tudi Slovenije. Podjetniško pot družine Tönnies je mogoče nedvoumno opredeliti kot pionirje ekonomske modernizacije na Kranjskem. Monografija nadgrajuje dosedanje pristope raziskovanja posameznih podjetnikov ali družin s sistematično analizo njihovega delovanja s stališča ekonomske učinkovitosti poslovanja, podjetniških strategij in praks obvladovanja tveganj in akumulacije kapitala, socialnih omrežij, razmerij s politično sfero v dobi nacionalizma ter življenjske prakse in sloge bivanja skozi analizo bivanjskih prostorov, strukture družin in gospodinjstev posameznih članov rodbine. Gre za redek primer
celovite predstavitve podjetniške poti ene ekonomsko in socialno pomembnih rodbin v kontekstu ekonomskih, političnih in socialnih razvojnih stadijev slovenske družbe v t.i. »dobi kapitalizma«.
Gregor Pobežin je avtor knjige Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo. Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah
Rimsko zgodovinopisje se za razliko od grškega ni razvilo iz znanstvenega kriticizma, pač pa iz občega tradicionalizma, čigar spominske prakse so premoščale vrzel med zasebnim in javnim življenjem. Zato ni presenetljivo, da se je rimsko zgodovinopisje v svoji izvirni fazi (analistiki) uveljavilo kot senatorska literarna disciplina. Čeprav na prvi pogled deluje kroniško, je analistično zgodovinopisje tudi politično in državotvorno. Salustij je zgodovinopisje osamosvojil tako v političnem kakor tudi v literarnem smislu, kar so mu priznavali že v Rimu. Vendar pa je v svojih monografijah še vedno zastopal ideološko pozicijo, da je tudi zgodovinopisje stvar državotvorne drže: njegova trditev, da je »lepo z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist je vse prej kakor nekoristno«, je testament tega trdovratnega prepričanja. Vendar pa je dal Salustij rimskemu zgodovinopisju nove smernice in njegovo državotvorno držo zaprl v (nov) moralni okvir. S svojimi globoko filozofskimi prologi, ki jim je tako rekoč podredil celotno zgodovinsko pripoved, ga je preusmeril na področje filozofske proze, ki se spogleduje z literaturo in politiko.
Tretja, tokrat spletna slovenska izdaja knjige Zgodovina historične misli združuje stara in nova besedila prve (2006) in druge (2016) izdaje in je odgovor na specifične potrebe sodobne skupnosti bralcev, posebej učiteljev in študentov zgodovine in zgodovini sorodnih ved. Knjiga zajema več kakor dve in pol tisočletji dolg historiat nastajanja in razvoja zgodovinopisja; novi (ponekod tudi že stari) prevodi izbranih poglavij temeljnih del zahodne historične misli, spremna poglavja in biografske skice sestavljajo oris razvoja zgodovinopisja v grški in rimski antiki (vključno z nekaterimi temeljnimi besedili nezgodovinarjev), obsežen pregled srednjeveških avtorjev s posebnim poudarkom na bizantinskem in renesančnem zgodovinopisju, premišljen izbor zgodnjenovoveških in modernih avtorjev z odlomki iz njihovih najvplivnejših razmišljanj o pomenih zgodovinopisja, opredelitev razsvetljenskega zgodovinopisja, soočenje z nacionalnim in pozitivističnim načinom interpretacije preteklosti, predstavitev izvorov tako imenovanega novega zgodovinopisja, oceno vpliva
postmodernizma na razvoj zgodovinopisja v zadnjih desetletjih 20. stoletja in oblikovanje nove kulturne zgodovine, s katero smo vstopili v 21. stoletje.
Krajevni govor Krope je delo Jožice Škofic. Monografija je dialektološka predstavitev krajevnega govora Krope, ki je točka T202 Slovenskega lingvističnega atlasa. Delo je zgrajeno iz več poglavij: uvodnemu delu z zemljepisno-upravno in
družbenozgodovinsko predstavitvijo Krope ter raziskovalnih metod in informantov sledi slovnični opis krajevnega govora. Na glasovni ravnini dajejo značilen slušni vtis kroparskemu govoru zlasti fonetične lastnosti dolgih naglašenih sprednjih samoglasnikov in a-jevsko barvanje polglasnika ob uvularnem zvočniku /ʀ/ (za ta govor je značilno pogrkovanje) ter dejstvo, da govor ne pozna švapanja. Oblikoslovne
značilnosti pa kroparski govor trdno umeščajo v gorenjsko narečje: polnopomenske besedne vrste so v monografiji opredeljene tako s svojim pomenom kot skladenjsko vlogo, slovnične besedne vrste pa predvsem s slovničnimi razmerji, ki se z njimi izražajo. Sinhroni predstavitvi pregibnostnih vzorcev samostalnika, pridevnika in glagola sledi še njihovo diahrono pojasnilo. Slovnični opis kroparskega krajevnega govora je ponazorjen z narečnimi besedili kroparskih informantov, monografijo pa zaokrožapoglavje o zapisu kroparskega krajevnega govora v literarnem delu.
Cerkvi na Homcu in v Šmarci sta v internetni knjigi predstavila Ana Lavrič in Blaž Resman.
Gotsko cerkev, ki je zrasla na Homcu po Marijinem prikazanju leta 1419, so v letih 1723–28 nadomestili z novo, ohranili pa prostostoječi zvonik. Stavba se v prostorski zasnovi in členitvi notranjščine tesno naslanja na ljubljansko križevniško cerkev, fasada pa posnema vrhniško Sv. Trojico. Po potresu leta 1895 so cerkev obnovili. Z zamenjavo stare štirilistne križne kupole v ladji so bile uničene freske Franca Jelovška iz 1726– 1728; nadomestila jih je poznonazarenska poslikava Matije Koželja. Staro milostno podobo v kamnitem velikem oltaru iz delavnice Luke Misleja je v njegovi notranji niši pokrivala slika Matere Božje z romarji, delo Valentina Metzingerja; sedanjo Marijino podobo je naslikal Leopold Layer kot redukcijo Metzingerjeve. Stranska oltarja ohranjata slike in kipe s predhodnikov. Prvotna oltarja z Metzingerjevimi slikami sta zamenjala poznobaročno-klasicistična nastavka po načrtu Leopolda Layerja, ki je v atikah
obdržal Metzingerjevi sliki. Oltarja in prižnico je izdelal kipar Valentin Vrbnik. Cerkev sv. Mavricija v Šmarci mora biti kar nekaj starejša od prve omembe kraja (1343). Ladja verjetno še skriva romansko jedro, ki so ga zakrile poznejše prezidave.
Božidar Premrl je pripravil še internetno objavo svoje odmevne knjige Bedenice. Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive: še pest cvetlic.
E-knjiga Bedenice. Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive s podnaslovom Še pest cvetlic dopolnjuje knjigo, ki je v letu 2019 izšla pri Založbi ZRC, v počastitev stoletnice rojstva tega etnologa in slovstvenega folklorista mednarodnega pomena. Ta knjiga bi po prvotni zasnovi poleg neobjavljenih zapiskov Milka Matičetovega s Krasa zajela tudi večino njegovih objavljenih del s kraško tematiko, tako da bi bil v njej zaokrožen njegov kraški opus. Njegove zapiske in spise bi dopolnjeval tudi izbor iz spominov njegovega starejšega rojaka in soseda Josipa Jurce – Matičkovega z naslovom Težka pot, povezanih z rodno Koprivo in Koprivci, dodani pa bi jim bili še nekateri drugi njegovi neobjavljeni in objavljeni spisi in pesmi. Ker se je bilo zaradi omejenega obsega knjige pri njeni končni redakciji treba lažje dosegljivim objavam Matičetovega, spominom Josipa Jurce, nekaterim drugim njegovim spisom in pesmim ter nekaterim Premrlovim dopolnitvam prvih dveh knjig treba odreči, je avtor zdaj precejšen del tega uvrstil v pričujočo eknjigo, medtem ko so Jurčevi spomini sočasno izšli v Goriškem letniku št. 43.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2019/09/26/nove-knjige-zalozbe-zrc-od-berlina-do-koprive/
Občinska stavba v Novi Gorici je izšla v zbirki tako imenovanih žepnic ali v zbirki Umetnine v žepu 17
Avtorici knjižice o občinski palači v Novi Gorici sta dr. Alenka Di Battista, zaposlena na novogoriški enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, in dr. Katarina Mohar, docentka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, obe pa sta sodelavki Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Alenka Di Battista je poznavalka modernistične arhitekture na Slovenskem, Katarina Mohar pa preučuje opremo javnih zgradb 20. stoletja. Knjižica, ki sta jo avtorici pripravili v okviru projekta Mapiranje urbanih prostorov slovenskih mest v zgodovinskem okviru. Modernistična Nova Gorica in njeni konteksti (L6–8262), seznanja bralca z velikopotezno zasnovo novega primorskega mesta, ki naj »sije preko meje«, kakor se je izrazil arhitekt Edvard Ravnikar. Avtor načrtov za novogoriško občinsko palačo, arhitekt Vinko Glanz, in slikar Slavko Pengov, ki so mu zaupali poslikavo ene od dvoran, sta bila pred drugo vojno in tudi po letu 1945 med najbolj zaželenimi izvajalci državnih naročil. Občinska palača v Novi Gorici je skupaj z opremo vrhunski umetnostni spomenik, velja za ponos mladega mesta in priča o vznemirljivem obdobju slovenske preteklosti.
Marijan Zlobec