Slovenski pesnik, pisatelj, publicist, prevajalec in politik Edvard Kocbek je dobil dve novi knjigi v svojih Zbranih delih v največji slovenski zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Predstavili ju bodo tik pred slovenskim kulturnim praznikom, a so prve informacije iz Založbe ZRC že na voljo. Obe knjigi sta sicer bili že dolgo časa napovedani, a so se stvari zavlekle. Obe knjigi je uredil Mihael Glavan, ki je po smrti dr. Andreja Inkreta pri urejanju Kocbekovih Zbranih del ostal sam.
Prva knjiga ima naslov Edvard Kocbek. Zbrano delo, 11. knjiga, 1. del. Zgodnji mladostni esejistični spisi in obsega 692 strani
Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v »bližini oltarja«, je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in esejistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924–1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931–1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s krščanskim eksistencializmom in personalizmom.
V tej knjigi je zbrana Kocbekova dijaška, študentska in zrela mladostna esejistika. Obsega šestdeset besedil. Prvo skupino tvorijo tista, ki jih je objavil v rokopisnem glasilu Lipica, ki so ga pisali mariborski bogoslovci vse od leta 1861, še v Slomškovem času. Sledi zgodnja esejistika iz številnih glasil: Stražnji ognji, Križ na gori, Križ, Socialna misel, Rast, Dijaški koledar, Pravica, časnik Slovenec idr. Leta 1932 se je pridružil Domu in svetu, kateremu je do kriznega obdobja 1937 prispeval petnajst zvečine zrelih in obsežnih esejev.
Kocbek je bil takoj Kocbek, kot ga poznamo iz kasnejših ali že polemičnih in kriznih let. Rast njegovega intelekta in obzorja, svetovnega in življenjskega nazora in prepričanja je bila naravnost osupljiva in premočrtna, razvojno logična in avtonomna, ne glede na filozofske vplive, ki pa jih je znal samostojno analizirati in ovrednotiti. Hkrati s publicistiko je rastel njegov javni, civilni in intelektualni pogum, ki ga ni zapustil do konca življenja.
Šestdeset besedil iz mladostne esejistike je že dokaz zavedanja svoje intelektualne in javne poklicanosti, lahko bi rekli še izbranosti, vplivne in sugestivne moči, ki je bila velika še pred viharnimi časi, ki so se zanj začeli s samostojnim javnim in polemičnim spisom Premišljevanje o Španiji, kar pa je bilo večkrat literarnozgodovinsko in zgodovinsko obdelano ter analizirano.
Morda preseneča še sposobnost širjenja svoje publicistike v številne revije, spretnost in na drugi strani odprtost ter zaupanje urednikov do njegove publicistične misli.
Dr. Mihael Glavan na predstavitvi Zbranih del Edvarda Kocbeka 10/2, foto Marijan Zlobec
Naslov druge knjige pa je Edvard Kocbek. Zbrano delo, 11. knjiga, 2. del. Esejistika 1938–1957 in obsega 692 strani.
Knjiga predstavi Kocbekovo esejistično ustvarjalnost iz obdobja pred vojno (1938–1941) in tistega iz najtrših let njegovega povojnega političnega pogreza (1954–1957). Esejistika iz zadnjih predvojnih let se izkazuje s personalističnimi članki in eseji, ki se bogato razrastejo v reviji Dejanje. Revija je povezala pristaše krščanskosocialističnega gibanja, iz nje prinaša prvi del knjige 29 zrelih esejističnih besedil od 1938 do 1941, ne objavlja pa tistih nekaj, ki jih je avtor sam vključil v svoje knjižne izbore in so že uvrščena v prejšnje knjige Zbranega dela. Po objavi Tovarišije, prvega dela vojnega dnevnika (1947), predvsem pa po zbirki novel Strah in pogum (1952) je partijski ekskluzivizem zatrl še zadnje ostanke nazorskega pluralizma in Kocbek je moral v notranji eksil in družbeno izolacijo. Objavljal je lahko le anonimno in psevdonimno v duhovniški reviji Nova pot. V na prvi pogled skromno zastavljeni stalni rubriki Svet in duh se je pogumno spustil v sistematično predstavljanje evropske krščanske filozofije, publicistike in verske prakse. Izmed tistega, s čimer se je ukvarjal sam in kar je sam duhovno spremljal, je izbiral tisto, kar se mu je zdelo splošno zanimivo.
Po številu in obsegu besedil je ta del veliko obsežnejši (80 besedil), čeprav vključuje le esejistiko iz kratkega obdobja 1955–1957.
Edvard Kocbek, foto Wikipedija
Ta knjiga v celoti zanika stalno ponavljajoče se trditve, da Kocbek po Strahu in pogumu več kot desetletje dolgo ni smel in mogel objavljati. V resnici je objavljal tako esejistiko kot prevajal, celo v knjižnih oblikah oziroma izdajah, torej samostojno, tako iz francoščine kot iz nemščine, priložnostno pa je objavljal tudi poezijo, čeprav manj.
Oblast je vsekakor vedela, kdo objavlja, saj je bil njegov stil in horizont že znan, prav tako so bili njegovi spisi v Novi poti kataloško obdelani v NUK pod njegovim imenom (v oklepaju), kar pomeni, da je bila identifikacija avtorja tako rekoč takoj javna.
Kdor je te spise, ali vsaj nekatere bral že v Novi poti, bo takoj pripomnil, da je ta osama Kocbeku intelektualno koristila, hkati pa ugotovil, da je Kocbeka ves čas bolj zanimala krščanska misel kot sam evangelij.
Kolikor sem sam videl nekatere spisi v Novi poti, so se zatem, po letu 1957, še nadaljevali in bodo verjetno predmet objave v naslednji knjigi. Tu bi opomnil na Kocbekov esej Alžirska revolucija.
Ob izidu teh knjiga je treba opozoriti še na nekaj, namreč na Kocbekove sočasne dnevnike. Nekateri so že bili objavljeni, ker jih je izbral že Kocbek sam, a se objavljena podoba razlikuje od rokopisne, ki še čaka na prepis, novo objavo v avtentični obliki in z obsežno analizo, ki bi ali bo dokazala, da je bil Edvard Kocbek daleč pred vsemi drugimi; imel je stike tako z intelektualci v Nemčiji kot še bolj v Franciji; za Sartra in Simone de Beauvoir je vedel že takoj po letu 1945…
Dr. Andrej Inkret je bil v svoji knjigi In stoletje bo zardelo preveč “lokalističen” in je marsikaj prehitro zaključil, tako kot se mu je žal prehitro izteklo tudi kritiško in publicistično ter uredniško življenje.
Marijan Zlobec