Obisk muzeja, razstavišča, operne in koncertne dvorane Palacio De Bellas Artes v Ciudad de Mexico zapusti močan vtis, a bolj z zunanjo in notranjo arhitekturo kot s samimi razstavami, ki bolj kot ne poveličujejo svojo, to je domačo, mehiško umetnost, tradicijo in zgodovino, medtem ko je mednarodnega pretoka manj, kar je razumljivo, saj so vse mednarodne razstave, še posebe iz Evrope, zelo drage in neuresničljive.
Palacio De Bellas Artes v Ciudad de Mexico, vse fotografije Marijan Zlobec
Palača lepih umetnosti je kulturni center, ki se nahaja v zgodovinskem središču v Ciudad de Mexico. Velja za najbolj pomembna središče umetnosti v Mehiki in eno najbolj znanih opernih hiš na svetu. Žal okrog Božiča v njej ni nobene operne predstave, je pa bilo ali bo še nekaj folklornih prireditev s poudarkom na mehiški folklori, kar pa je za tako veliko mesto premalo.
Muzi
Palača je bila prizorišče mnogih, tudi šokantnih dogodkov, tako umetniških kot družbenih in političnih. Njena gradnja datira iz konca mandata Porfiria Diaza in v imenu mehiškega predsednika za praznovanje stoletnice neodvisnosti Mehike , vendar je bila odprta le do 29. novembra leta 1934 po izbruhu mehiške revolucije. Kompleks spada pod Ministrstvo za kulturo v zvezni vladi . Leta 1987 jo je Unesco razglasil za spomenik svetovne dediščine.
V njej so različne dejavnosti, galerijski in razstavni prostori ter kompleks, ki omogoča operne predstave. Muzej palače likovnih umetnosti in Narodni arhitekturni muzej sta nameščena v notranjosti, kjer je v prvem nadstropju stalna razstava 17 stenskih poslikav sedmih nacionalnih umetnikov, ki so svoje murale ustvarjali med letoma 1928 in 1963, med njimi Diego Rivera, David Alfaro Siqueiros in José Clemente Orozco. Kompleks gosti tudi Narodni simfonični orkester, Nacionalno opero, Narodno plesno društvo in Mehiški folklorni balet Amalia Hernández .
Frida Kahlo je v Mehiki več kot pri nas Ivana Kobilca
Palacio de Bellas Artes so začeli graditi 2. avgusta leta 1904 , da bi nadomestili porušena Narodno gledališče Mehike. Za projekt je bil zadolžen italijanski arhitekt Adamo Boari. Stavba naj bi zavzemala območje med ulicami La Mariscala, mostom San Francisco, Santa Isabel in Mirador de la Alameda (danes se imenujejo avenija Hidalgo, avenija Juárez, osrednja os Lázaro Cárdenas in Ángela Peralta). Toda zaradi tehničnih in ekonomskih težav, Boarijevega odhoda iz države in mehiške revolucije, je bila gradnja večkrat prekinjena in obnovljena, namesto da bi jo dokončali v štirih prvotno načrtovanih letih.
Pegas
Z izbruhom mehiške revolucije leta 1910 je tempo dela izgubljal hitrost, dokler ni bila gradnja leta 1916 dokončno zaustavljena, Boari je sicer zapustil Mehiko, a pustil v državi več kot štiri tisoč dokumentov za nadaljevanje projekta. Delo so poskušali nadaljevati med letoma 1919 in 1928, a z malo napredka.
Ko je Mehika ponovno pridobila stabilnost v ekonomskem in socialnem smislu, se je delo leta 1931 nadaljevalo pod vodstvom arhitekta Federica Mariscala. Kompleks je prevzel ime Palače likovnih umetnost in bil uradno oodprt 29. septembra leta 1934. Odprl ga je predsednik Abelardo L. Rodriguez, Prvi dirigent, ki je dirigiral koncert v Palači likovnih umetnosti, je bil José F. Vázquez .
Avla je vsa v barvnih marmorjih
19. aprila leta 1938 je potekala priljubljena demonstracija žensk, ki so organizirale dobrodelno akcijo, da bi pomagali pokriti znesek odškodnine, ki je izhajala iz razlastitve nafte; nekateri so podarili nakit, pohištvo, osebne stvari, privarčevanje otrok, druge predmete z majhno vrednostjo, neka starka je prinesla celo piščanca, da bi pomagala pri plačilu odškodnine. Čeprav jim je uspelo zbrati nekaj več kot 2 milijona pesov, je bil to bolj simboličen znesek. Zbiranje in izdajanje obveznic za kritje nadomestil za naftne družbe še zdaleč niso rešili gospodarskega problema, vendar so v podporo tej situaciji predstavljali močno mobilizacijo javnega mnenja.
Veliko je zlasti mladih obiskovalcev
Gradnja tega velikega objekta je leta 1946 pripeljala do ustanovitve Nacionalnega inštituta za likovno umetnost (INBA), ki ga je imenovala vlada v Mehiki, v skladu s predsedniškim odlokom (Miguel Aleman Valdes). Od takrat je decentralizirana agencija Ministrstva za javno šolstvo zvezne vlade. INBA je začel delovati 1. januarja leta 1947 kot zavod, namenjen umetnosti dvajsetega stoletja v Mehiki.
Velikopoteznost in art deco stil
Višina stavbe je 53 metrov do spirale in 42,5 m do strehe. Ima 4 nadstropja in podzemno parkirišče. Zaradi razlike med začetkom gradnje in njenih nadaljevanj ima palača več arhitekturnih slogov, pretežno art nouveau zunaj in art deco v notranjosti.
Maketa palače v našem secesijskem stilu
Palača stoji na posebni glini, imenovani montmorillonite, kar povzroča njeno nenehno pogrezanje. Od leta 1907 do leta 1921 se je palača pogreznila že več kot 1,80 metra. Do danes je ta pojav mogoče opaziti, saj je palača nekaj metrov pod nivojem ulice. Glavna fasada, ki gleda na Avenido Juárez, je izdelana iz carrarskega marmorja. V notranjosti portala so skulpture italijanskega kiparja Leonarda Bistolfija, sestavljene v Harmonijo, njeni deli pa so Žalost , Sreča, Mir in Ljubezen. Drugi del fasade vsebuje kerubine in skulpture, ki predstavljajo glasbo in navdih. Pred stavbnim trgom je Pegas, ki ga je izdelal katalonski kipar Agustí Querol Subirat. Streha, ki pokriva sredino stavbe, je izdelana iz stekla, ki ga je oblikoval Madžar Géza Maróti in predstavlja muze z Apolonom.
To ni kralj Aleksander v Ljubljani nekoč
Operna dvorana ima kapaciteto 1677 ljudi, sam oder pa je širok štiriindvajset metrov. V njej se nahaja velika protipožarna zavesa, edinstvena v vsem opernem svetu: s podobo mehiških vulkanov Popocatépetl in Iztaccíhuatl in tehta 24 ton. To zaveso so naročili v hiši Tiffany v New Yorku kot ogromno sestavljanko. Na stropu dvorane je kristalni lestenec, ki ga je oblikoval Madžar Geza Marotti in v katerem je predstavljen grški bog Apollon, obkrožen z umetnostnimi muzami. V tej dvorani imajo svoj domicil Narodni simfonični orkester, Narodno gledališče, Narodna opera in Mehiški folklorni balet Amalia Hernández.
Dvorana Manuel M. Ponce je druga po pomembnosti in številnih dejavnostih. Med drugim ponuja literarne, glasbene, operne dejavnosti in razstave. Nahaja se v prvem nadstropju, na vzhodni strani. Njeno ime spominja na istoimenskega mehiškega skladatelja .
V dvorana Adamo Boari izvajajo dejavnosti, kot so različne predstavitve, manjše razstave in tiskovne konference. Nahaja se v preddverju glavne dvorane, na zahodni strani.
Vhod v Muzej palače likovnih umetnosti
Muzej palače likovnih umetnosti je organizacija, ki v stavbi skrbi za umetniško podobo sten in druga umetniška dela ter organizira začasne razstave. Ti eksponati zajemajo široko paleto ustvarjalnih medijev in predstavljajo mehiške in mednarodne umetnike, s poudarkom tako na klasičnih kot sodobnih ustvarjalcih.
Freske so zelo ilustrativne
V nadstropjih nad pritličjem prevladuje vrsta fresk, ki jih je naslikala večina znanih imen mehiškega muralizma. V drugem nadstropju sta dve deli Rufino Tamayo iz zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletj : Mehika danes in Rojstvo narodnosti, kot simbolni prikaz ustvarjanja mesticov (oseb mešanega avtohtonega in španskega porekla). Na zahodnem koncu tretjega nadstropja je The Man Controller of the Universe, ki ga je leta 1933 naročil Rockefeller Center v New Yorku. Freska prikazuje različna tehnološka in družbena vprašanja, (na primer odkritja, ki so jih omogočili mikroskopi in teleskopi), sporna pa je bila njegova vključitev Lenina in sovjetske parade 1. maja.
Rockefeller s fresko Diega Rivere ni bil zadovolje, Zlobec pa raje pozira kot politizira
Rockefellerji niso bili zadovoljni s sliko in nepopolne delo je bila dokončno uničeno in prebarvano. Diego Rivera je delo na steni Palače ustvarili leta 1934. Na severni strani v tretjem nadstropju so freske Nova demokracija Davida Alfara Siqueirosa in Karneval mehiškega življenja (štirje deli) Diega Rivere; na vzhodu je Katarza Joséa Clementeja Orozca, ki predstavlja konflikt med “socialnim” in “naravnim” vidikom človeštva.
Za vstop v dvorane je treba čakati v vrsti
Nacionalni muzej za arhitekturo zaseda zgornje nadstropje stavbe, pokrit s stekleno in železno streho. Vsebuje razstave priznanih mehiških arhitektov, vključno z modeli, načrti in fotografijami pomembnih del. Ta muzej organizira tudi začasne razstave svojih zbirk v drugih objektih. Cilj je mehiški in mednarodni javnosti pokazati bogato arhitekturno dediščino države. Nekateri vodilni arhitekti, predstavljeni v muzeju, so Jaime Ortiz Monasterio, Carlos Mijares Bracho, Adamo Boari in Luis Barragán. Muzej je razdeljen na štiri sklope, imenovane “Arhitektura-kontrasti: Jaime Ortiz Monasterio in Carlos Mijares Bracho”, “Urban Corpus of Mexico City”, “Nacionalno gledališče Mehike (prvotni načrt)” in “Nacionalno gledališče Mehike”.
Beethovnov spomenik v parku
Fotografsko, dokumentarno in zvočno gradivo ter predmeti so med drugim predstavljeni na razstavah, ki jih pripravlja zgodovinska dediščina mesta in tako obiskovalcem omogočajo spoznavanje bogate zgodovine Palače likovnih umetnosti.
Beethoven bolj od blizu
Operni oder je gostil mnoge svetovne glasbenike, kot so bili María Tereza Montoya, Zubin Mehta, Luciano Pavarotti, Plácido Doming , Teresa Berganza, Birgit Nilsson, Marilyn Horne, Alexander Kipnis, Mstislav Rostropóvič, Rudolf Nuréyev, Juan Gabriel… Leta 1950 je tu nastopila Maria Callas kot Norma, pela pa je še kot Aida in Gilda v Rigolettu.
Ploščad je mogočna
Tu so nastopali tudi veliki svetovni orkestri, kot so filharmonični orkestri iz Londona, New Yorka, Dunaja, Moskve, Los Angelesa, londonske Kraljeve filharmonije, znameniti orkester venezuelske mladine Simón Bolívar, Pariški orkester, orkester iz Phiiladelphie, Staatskapelle iz Dresdna, Montrealska simfonija ter glasbeniki iz Španije in Kitajske.
In lep pogled z vseh strani
Tu so se dogajala tudi slavja ob prevzemanju predsedniških funkcij. Zvrstili so se predsedniki Mehike: Miguel Aleman (1946), Adolfo Ruiz Cortines (1952), Adolfo Lopez Mateos (1958) in Gustavo Diaz Ordaz (1964).
Park je prav tako velik
Mehiška opera je doživela številne praizvedbe s svetovnim odmevom:
Tabaré, opera Heliodora Oseguera, ki temelji na istoimenski pesmi Juana Zorrilla de San Martina, premierno predstavljena 31. avgusta 1935.
Tonatiu, opera Manuela Camacha Vege, premierno predstavljena 11. januarja 1940.
La mulata de Córdoba, opera z libretom Xavierja Villaurrutia in glasbo Joséja Pabla Moncaya, premierno predstavljena 23. oktobra 1948.
Elena, opera z libretom Francisca Zendejasa in glasbo Eduarda Hernándeza Moncade, premierno predstavljena 23. oktobra 1948.
Knjigarna
Carlota, opera z libretom Francisca Zendejasa in glasbo Luisa Sandija, premierno predstavljena 23. oktobra 1948.
Zadnje sanje, opera v enem dejanju in treh slikah z libretom Manuela M. Bermeja in glasba Joséja F. Vásqueza, premierno predstavljena 28. maja 1961.
Severino, opera z izvirnim libretom v portugalščini Joaa Cabral de Melo Neta, ki ga je prevedel skladatelj Salvador Moreno Manzano, premierno predstavljena 28. junija 1961.
Palače dajejo velemestni vtis
Šesta maša, opera po libretu Emilija Carballida in z glasbo Carlosa Jiméneza Mabaraka, premierno predstavljena 21. junija 1962.
Gospa na svojem balkonu, opera v dveh dejanjih z libretom Elene Garro in glasbo Luisa Sandija, premierno predstavljena 2. junija 1964.
Ženska in njena senca, opera v enem dejanju, ki temelji na delu Paula Claudela, ki ga je prevedel, adaptiral in postavil na glasbeno sceno podzemne železnice Miguel Alcázar in je doživela premiero 12. aprila 1981.
La Güera, opera v treh dejanjih z libretom Julia Alejandra in glasbo Carlosa Jiméneza Mabaraka, premierno predstavljena 26. septembra 1982.
Napovedi dogodkov
Orestes parte, opera v dveh dejanjih z libretom Joséja Ramóna Enriqueza in glasbo Federica Ibarra, premierno predstavljena 5. julija 1987.
Aura, opera v enem dejanju z libreto Juana Tovarja in glasbo Maria Laviste, ki je imela premiero 13. aprila 1989.
Alicia, opera v dveh dejanjih z libretom Joséja Ramóna Enriqueza in glasbo Federica Ibarra, premierno predstavljena 9. julija 1995.
Igra žuželk, opera v dveh dejanjih z libretom Verónice Musalem in glasbo Federica Ibarra, premierno predstavljena 8. julija 2009. (Po Wikipediji)
Če ne veš, koliko je ura, pogledaš na nebotičnik
Marijan Zlobec