Mehičani imajo radi vse, od zlata do sladic. Da kupujejo ogromno sladic v teh predprazničnih dneh, bi še verjel ali bi se mi zdelo času in priložnosti primerno. Manj razumem obsedenost z zlatom v vsakršnih oblikah in neizmernem asortimanu. Če bi brali Srečka Kosovela, bi vedeli, da Gnoj je zlato in zlato je gnoj, oboje pa je hkrati nič in neskončno. Kako je vse vedel, pa nikjer ni bil, razen v Ljubljani, Trstu in Zagorju, kjer se je sprl s kolegi in odšel v nezakurjeno čakalnico, kjer se je prehladil čakajoč na jutranji vlak za Ljubljano. Zaradi kraške trme in ponosa je umrl.
Kdo si bo pri nas prvi upal s tako slaščičarno ?, foto Marijan Zlobec
Zdi pa se mi, da smo doma zlato dobo že presegli oziroma da nam zlato v vseh oblikah ne pomeni veliko, mnogim pa nič. Je zlato odraz nerazvitosti, tako v materialnem kot mentalnem smislu ? Morda.
Pri vratih stoji napis: vsakršno poizkušanje sladic je prepovedano
Pri sladkarijah pa ne bi opravil tako na lahko. Še posebej, ker sem z njimi šele začel, z zlastom pa nimam apetita. Mislim pa, da je krivo potrošništvo, ki ponuja milijon stvari, zanimivejših od zlata. Z zlatom torej zelo na kratko.
Je se z očmi
Pri sladicah testiram teren; izločanje mi gre hitro od rok, a kot sem opazil, vedno nosijo nove in nove stvari, sveže, neposredno iz pekarne zadaj za veliko slaščičarno.
Malo me spomnja na domače razmere
Pri nas se niti slučajno ne kupuje toliko sladic kot v Mehiki. Vzrok je preprost; mi raje vse spečemo sami. In je bolje tako.
Kakšnega občutka skromnosti tu ni
Slaščičarne v Mexico Cityju imajo toliko kupcev ali prometa, da je vse prodano hitro ali v enem dnevu, razen trajnejšega peciva, kot so razni piškoti ipd. Posebnost pa so razni lešniki, pomočeni v čili. Tega imajo veliko na izbiro v večjih mešanih trgovinah.
Torte z obeh strani
Vsakdo si postreže in da v vrečko, najmanj pet dekagramov, če želiš najprej kaj poizkusiti. Tu sem šele na začetku raziskav. Medtem mi bo prišlo pred oči še kaj drugega ali drugačnega.
Začetek izbire
Najprej pa sem zavil v njihovo Narodno galerijo. Nisem posebej pazil, a sem bil na ogledih tri ure. V drugem nadstropju, kjer je najstarejše mehiško in mednarodno slikarstvo s poudarjenimi religioznimi in zgodovinskimi motivi, sem bil v vseh dvoranah ves čas sam. Petdeset paznikov na enega nevarnega obiskovalca. Nekatere paznice sem pozdravil, paznikom bolj pokimal, vsekakor sem imel občutek, da tako na tiho ne morem vstopiti v njihov svet.
Na koncu je že težko vse nesti k pultu, da ti vse sladice zavijejo
Tale me pa mika, malo mi diši po domu
Marijan Zlobec