Nasproti milanske Scale je pomembno razstavišče, sicer v sklopu banke Intesa Sanpaolo, a vendarle Galerie d’Italia, ki ima dragoceno lastno likovno zbirko, ki je nastajala nekako od prve slike mladeniča Segantinija pa do danes, torej več kot sto let. V pritlični avli in vseh oddelkih v nekakšnih večjih nišah in dvoranah pa je prostor za velike sodobne oziroma aktuane razstave. Tokrat je na ogled prav posebna razstava, saj združuje dva kiparja in slikarstvo, ki se navezuje nanju, bodisi s portreti, avtoportreti, skratka vsem, kar dopolnjuje čas predvsem velikega kiparja Antonia Canove (1757 – 1822) in njegovega skandinavskega, danskega prijatelja Bertela Thorvaldsen (1770 – 1844), ki je živel v Italiji.
Fascinantna podoba razstavišča v Milanu, vse fotografije Marijan Zlobec
To so velike in drage razstave, o kakršnih pri nas lahko samo sanjamo. Do razstave je prišlo s pomočjo sodelovanja s Thorvaldsens Museum iz Kopenhagna in Državnim muzejem Ermitaž v Sankt Peterburgu ter seveda še drugimi vodilnimi italijanskimi in tujimi muzeji. Bistvo razstave je predstaviti omenjena umetnika skozi biografijo in ustvarjalnost, še posebej v Italiji in najbolj v Rimu. Canova je iz Benetk odpotoval v Rim leta 1781, medtem ko je mlajši Thorvaldsen tja prispel iz Kopenhagna leta 1797.
Pietro Tenerani – Flora, 1838 – 1840
V naslednjih dveh desetletjih je Rim postal središče sodobne evropske skulpture oziroma kiparstva.
Gaetano Matteo Monti – Plesalka, 1820
Razstava ima uradni naslov Canova Thorvaldsen Rojstvo sodobnega kiparstva in bi jo lahko uvrstili med antologije in hkrati zgodovinske s poudrkom na prikazu razvoja evropskega kiparstva med osemnajstim in devetnajstim stoletjem. Kiparstvo tega časa je doživelo odločilno preobrazbo po zaslugi genialnega italijanskega kiparja Antonia Canove in na njega navezujočega se Danca Bertela Thorvaldsena, ki sta bila hkrati tekmec in prijatelja in sta močno vplivala na kozmopolitski Rim, ki je sevea že od poprej poznal mnoge kiparske umetnine, če samo pomisimo na Michelangela. A on je bil že “končan” in etabliran, ni bil za zbiralce več “odprt”.
Križ, zadnjica, stegna kot simbol ženske lepote
Milanska rastava poudarja tradicionane vrednote klasicizma, soočene z antiko in sodobnostjo, tako da ima pregled dvojni karakter. Poleg seveda zlasti odličnih del Canove in Thorvaldsena, preseneča zelo veliko število slik, portretov obeh kipartjev drugih slikarjev, kar dokazuje, da sta bila zelo znana in čislana.
Bertel Thorvaldsen – Plesalka, 1817
V predstavitvi razstave berem, da so oba kiparja že tedaj v Rimu čislali kot sodobna ali “moderna klasika”, sposobna spremeniti samo idejo o kiparstvu in njegovi tehniki, ustvariti nesmrtne umetnine, ki so postale tudi zato, ker jih po svetu nenehno reproducirajo, znane in priljubljene.
Rudolph Suhrlandt – Antoni Canova, 1811
Zanimivo je, da istočasno poteka v Eimu samostojna razstava Canove, medtem ko v Milanu razstava kot rečeno predstavlja oba in še vrsto drugih umetnikov ter je tako (že če primerjam oba kataloga, ki sta dosegliva v Milanu) bogatejša.
Rudolph Suhrlandt – Bertel Thorvaldsen, 1810
Oba kiparja sta se plodno dopolnjevala, se izzivala, iskala novosti na iste ali sorodne motive, opazovala nove kiparske tehnike, še posebej v marmorju, kjer je bil Canova velemojster, Thorvaldsen pa seveda ni zaostakal, tako da bi v kompozicijah treh gracij zlahka zgrešili avtorstvo obeh kiparjev.
Jacob Edvard Munch – Bertel Thorvaldsen, 1815
Liki starodavne mitologije, kot so Milost, Ljubezen, Psiha, Venera, Kupido…predstavjajo v zahodni kolektivni domišljiji utelešenje velikih in univerzalnih tem o življenju in smrti, kot so kratka pot mladosti, čar lepote, vzhičenost ljubezni, ljubezensko razočaranje., kot predstavjajo razstavo za boljše razumevanje. Sicer pa je vendarle potrebno kupiti odličen katalog, kjer je vse razloženo in predstavlja ne le oba vodilna umetnika, ampak še nekaj deset drugih, o katerih vemo zelo malo ali nič.
Zadnjica kot spolni objekt
Milanska razstava se je odločila za bogato predstavitev, kot je verjetno doslej še ni bilo. Oba umetnika predstavlja kot simbola civilizacije, ki povezuje antiko s sodobnostjo. Canova je bil revolucionarni umetnik, ki je znal odkrivati novo in vzpostaviti dialog s starim. Thorvaldsen, ki je proučeval ustvarjalnost svojega mentorja in tekmeca, se je zgledoval po bolj strogi ideji klasicizma in s tem začel novo obdobje v celotni nordijski umetnosti.
Giovanni Ceccarini – Antoni Canova, ki objema Zeusova ramena, 1817 – 1820
Oba umetnika sta imela v Rimu vsak svoj ločeni veliki atelje, ki ni služil le za ustvarjanje, ampak še za promocijo svoje umetnosti v obliki odprtih vrat za obiskovalce in naročnike. Socializacija umetnosti je bila tedaj očitno potrebna in koristna. Katalog celo govori o nekakšnih “show rooms” v današnjem smislu. To je bilo namenjeno predvsem bogatim zbiralcem umetnosti, domačim in tujim, saj je bil Rim vedno romarsko mesto ali “večno mesto” in hrati najlepše italijansko mesto.
Impozantna bančna palača
Obiskovalec razstave bo občudoval sijajne skulpture, še posebej ženske, polne erotike in nasploh težnje po oblikovanju idealnega telesa, kot so opazne zadnjice popolnih skladnosti ali oblik, vse to pa je nastajalo iz slavnega carrarskega marmorja in s pomočjo posebne kiparske tehnike, ki jo sicer bolj kot na milanski razstavi lahko občudujemo v Muzeju Canova, kot smo si ga nekoč z agencijo Maona zelo natančno ogledali in je pravi kiparski biser.
Muzej in glipsoteka Antonia Canove, foto www.vvx.it
Vrhunec razstave s trojčki Antonia Canove in Bertela Thorvaldsena (levo)
Marmorni bloki so prihajali z ladjami po reki Tiberi in bili s pomočjo številnih sodelavcev prepeljani v ateljeja obeh umetnikov. Tu so bili že modeli iz gipsa v naravni velikosti, po katerih so zatem nastajale skulpture v marmorju. Ko so originale odpeljali, so v ateljeju še vedno ostali modeli ali prototipi za morebitne nove replike. Kasneje so jih prepeljali v gipsoteko ali muzej Canove v Possagno ter Thorvaldsenov muzej v Kopenhagen.
Dvorana s kupidi različnih kiparjev
Katalog razstave poudarja ljubezen občinstva do Canove, ki je bil slaven in je okrog njega nastal pravi kult umetniške osebnosti. To na milanski razstavi dokazujejo številni slikarski, manj kiparski portreti Canove, avtorjev kot so Angelica Kauffmann, Giuseppe Bossi, Giovanni Battista Lampi, Thomnas Lawrence, Giovanni Ceccarini, ki so očitno imeli dovolj ustvarjalne svobode in so hkrati pokazali razvoj osebnosti obeh umetnikov. Ceccarini je na primer oblikoval monumentalni kiparski portret Canove, kot da bi šlo za kakšno božanstvo ali kot je naslov portreta Giove di Otricoli.
Leopold Kiesling – Genij umetnosti razkriva naravo kot efeško Artemido, 1808 – 1810
Prav tako popularen je postal Thorvaldsen in je bil deležen številnih portretiranj. Nanj so gledali kot na severnjaškega umetnika, ki se je srečal s klasičnimi ideali in mediteransko lepoto ter toplino.
Adolf Senff – Portret Bertela Thorvaldsena, 1817-1818
Carl Christian Vogel von Vogelstein – Bertel Thorvaldsen v akademski uniformi San Luca, 1815
Bertel Thorvaldsen – Gracije s Kupidom, 1817 – 1819
Razstava naravnost kliče po ogledu, saj so trenutno v Milanu še nekatere druge, kar si lahko ogledate na internetni povezavi Mostre a Milano. Ta razstava bo na ogled vse do 15. marca 2020.
https://www.milanoguida.com/mostre-milano/
Marijan Zlobec