Simfonični orkester Fakultete za glasbo iz Beograda otoplil Ljubljano


Na 5. koncertu mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana je v polni Slovenski filharmoniji nastopil Simfonični orkester Fakultete za glasbo v Beogradu pod dirigentskim vodstvom Bojana Suđića, solist pa je bil violinist Dragan Sredojević.

Beo DSCN2191.jpg

Orkestrova in dirigentova zahvala za zelo topel aplavz občinstva, vse fotografije Marijan Zlobec

Beograjski gostje so na krajši turneji, ki se je začela doma s koncertom v dvorani Kolarčeve univerze, nadaljevala v Italiji in sklenila v Ljubjani. “Kratko, a sladko,” sem slišal gostujoči komentar, kar pomeni, da so bili mladi glasbeniki na štiridnevnem gostovanju v naših krajih zelo zadovoljni. Kot veste, mladi radi nastopajo, še bolj pa potujejo in spoznavajo nove kraje, kot tokrat Slovenijo in Ljubljano. K nam je prišla generacija, rojena ob koncu prejšnjega stoletja ali pa že v našem, daleč stran od preteklosti. Zanimivo pa je, da Srbi mislijo, da je bolje pri nas govoriti angleško kot srbsko, če slučajno kaj spregovorijo z domačini. Kontekst sosedskega srbohrvaškega jezika se je v zadnjih desetletjih poslabšal,a je še vedno ogromno Slovencev, ki “njihov jezik” obvlada.

Beo DSCN2226.jpg

Prvi stavek Dragana Sredojevića

Mladi glasbeniki, na pot so odšli z dvema avtobusoma s skupno 91 potniki; med njimi je 79 članov orkestra, so na koncertu pokazali dve podobi; v prvem delu še malo boječo, zadržano, ne najbolj koncertno intenzivno in pripravljeno podobo, v drugem pa v celoti sproščeno, poletno, navdihujočo, samozavestno in v celoti veliko bolj prepričljivo, s čimer so popravili nekoliko slabši vtis prvega dela koncerta.

Beo DSCN2242.jpg

Tretji stavek

Izbor Stevana Hristića z odlomki iz baleta Ohridska legenda kot uvod v koncert ni pokazal neke srečne programske poteze, čeprav je skladatelj zaznamoval srbsko nacionalno glasbeno dediščino. Bolje bi bilo uvrstiti v program neko celovitejšo in samo v sebi zaokroženo kompozicijo bolj izrazitega simfoničnega karakterja.

Beo DSCN2258.jpg

Odrešljiv konec

Veliko zanimanje je seveda vzbudil violinist Dragan Sredojević kot interpret Violinskega koncerta v D-duru, op. 35 Petra Iljiča Čajkovskega, še posebej, ker ga je ne tako dolgo nazaj v Cankarjevem domu igral naš mladi violinistični up Nikola Pajanović, ki je medtem že začel svoj študij v Berlinu, kjer je opravil avdicijo.

Beo DSCN2261.jpg

Objem dirigenta in solista

Sredojević je starejši in že ima precejšnjo kilometrino mednarodnega nastopanja, ki se je sicer začela že med študijem na slovitem moskovskem konservatoriju Čajkovskega. Vendar pa bi ugotovil, da je njegovo igranje precej šolsko, pravilno, vse tehnično odlično, vendar pa mu manjka več duše, sproščene svobode, romantičnega karakterja, vtisa prave solistične samozavesti in s tem glasbenega živca, kot ga kažejo nekateri solisti (kot smo slišali poleti Sergeja Krilova, pa Vadima Repina). Čajkovski je bil strasten romantik in tak je tudi njegov Violinski koncert.

Beo DSCN2264.jpg

Zahvala orkestru

Orkester je pri Čajkovskem bil zelo “previden”; v njem ni bilo povezovalne samozavesti, ki bi poslušalca prepričala, da interpretativno razpoloženjsko obvadajo tako posamezne dele koncerta kot njegovo celoto. Nekateri deli so bili komajda preigrani, rahlo razvlečeni, premalo muzikalni, s slabimi rogovi, trobentami, violine niso kaj dosti pazile na muzikalni izraz, kot da bi se bale, da bodo solista preglasile, solist pa prav tako, da bo kaj narobe, če se bo bolj preprustil glasbenemu občutku in pokaza notranjo strast Čajkovskega.
Najbrž je bila to zahteva dirigenta Bojana Suđića, ki je ves korpus bolj držal nazaj kot mu prepustil svobodo in s tem uveljavitev občutja glasbe v slehernem posamezniku na odru. To se je še najbolj pokazalo v dolgem prvem stavku, ki pa ga je solist sklenil tako efektno, da se je usul kar dolg spontan aplavz. Nasploh bi v nadaljevanju solistične kariere Sredojević potreboval razvoj v smislu uveljavitve samostojnega koncertantnega sloga in zorenja osebnosti v izrezan profil, (kot ga na odru pokaže Stefan Milenković).

BeoDSCN2269.jpg

Zahvala občinstvu

Spričo opisanega glasbenega dogajanja v prvem delu koncerta sem bil nekoliko v skrbeh, kako se bodo beograjski glasbeniki izkazali v zelo zahtevni Peti simfoniji v d-molu, op. 47 Dmitrija Šostakoviča. Poznamo jo v različnih interpretacijah, na primer prav na Festivalu Ljubljana dirigenta Valerija Gergijeva in simfoničnega orkestra Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga.

Beo DSCN2353.jpg

Ohridska legenda

Morebitni dvom je bil v hipu odveč. Beograjčani so takoj pokazali, da imajo simfonijo naštudirano, poznajo vse njene skrivnosti in komaj čakajo, da se pred občinstvom pokažejo. Razlika med prvim in drugim delom koncerta se je še najbolj pokazala v intenzivnosti vseh godalcev, oziroma še bolj godalk, saj so bile v večini, tako kot so ženske v orkestru zastopane “večinsko” in kaže na podoben razvoj kot v Ljubljani; ženske so bolj pridne in ohranjajo (dlje časa) romantično vizijo poklicnega glasbenika kot enkratno življenjsko poslanstvo in doživetje. S takim miselnim prepričanjem je možno vzdržati vse pritiske digitalne dobe, ki mladim odkriva še kakšno drugo dimenzijo, zlasti informativnega, pa tudi zabavnega in družabnega sveta, a hkrati, če imeš dobre predispozicije, ne posega v človeško bistvo, sicer glasbe ne bi mogel študirati in še manj odločiti se zanjo kot doživljenjski poklic.

Beo DSCN2312.jpg

Odlična oboistka

Glasba bo vedno poslanstvo, od tod vedno več koncertnih dvoran – samo Kitajci jih sedaj gradiji sto -, vedno višji nivo in nabor odličnih orkestrov, vedno večje število vsakršnih glasbenikov, vse do uveljavljanja novih zvrsti, kombinacij, sestavov ansamblov… Seveda pri akademijskem orkestru mora prevladovati klasika, tako v podagoškem kot koncertantskem smislu. Tu pa je bistveno, kdo mlade glasbenike uči in kaj sam zna v praktičnem, vzgojnem, dirigentskem poklicu.

Beo DSCN2315.jpg

Topel zvok flavt

Pri Bojanu Suđiću je bilo pri simfoniji takoj jasno, da jo interpretativno obvlada in da zna svoj interpretativni koncept prenesti na svoje glasbenike. Tu ni bilo zadreg, v nobenem izmed štirih stavkov; izrazne podobe so se kontrastno zvrstile, kot da bi imelo mladi že desetletne izkušnje skupnega koncertiranja. To pa pomeni, da vendarle imajo globok občutek za bodoče, pogojno rečeno, delo v orkestru.

Beo DSCN2334.jpg

Činelistka

Godalni korpus je bil v celoti odličen. Že če pomislim, kako sijajno so vstopili kontrabasi in za njimi violončeli v drugem stavku Allegretto, pa kakšni so bili pozzicati violin, kako intenziven in barvno bogat je bil zvok…Tu je bilo vse natančno in hkrati sproščeno, odprto; ne tako kot pri Čajkovskem, kjer se je vse zdelo kot “na uzdah” in zvočno precej bledo.

Beo DSCN2336.jpg

Pianist

Šostakovič je zelo zahteven, danes morda miselno ne več tako kot včasih, ko vse njegove notranje stiske niso bile tako jasne, kot smo jih preko razlag spoznavali v novejšem času,  ko se je Šostakovič prebil v globalno spoznanje o največjem simfoniku dvajsetega stoletja. Še za dirigenta Karajana ali Bernsteina je bil Šostakovič skrivnosten skladatelj, potem pa so na sceno udarili Rusi…

Beo DSCN2355.jpg

Vehementen konec simfonije pod dirigentskim vodstvom Bojana Suđića

Beograjski simfonični efekt je bil sinoči na moč prepričljiv in je pokazal celovito glasbeno prezenco navdušujoče sproščenosti in radosti skupnega muziciranja.

Beo DSCN2368.jpg

Kaj je dirigent dobil po koncertu ?

Zadovoljni smo bili vsi; nastopajoči in njihovi poslušalci.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja