V milanski knjigarni in antikvariatu Libreria Bocca so pripravili predstavitev knjige Fabia Giampietra Hyperplanes of simultaneity. To seveda ne bi bilo nič posebnega, če ne bi v izložbo postavili veliko umetnikovo sliko, v najbolj prehodni Pasaži Vittoria Emenuela II., ki jo dnevno prehodi četrt milijona ljudi in je poleg Scale in katedrale najbolj znan simbol Milana. Galerija, knjigarna in antikvariat vodi družina Lodetti in je pred kratkim praznovala štiridesetletnico.
Umetnik Fabio Giampietro s svojo sliko velemesta v izložbi Librerie Bocca, fotografije Marijan Zlobec
Umetniška slika prikazuje mesto oziroma nebotičnike. Skrivnost in izziv za obiskovalce pa je v tem, da avtor knjige in razstave mimoidoče radovedneže povabi in preizkuša, kako bodo reagirali na sliko v izložbi, ko si bodo nadeli posebna 3D očala. Z njimi dokaže, da slika nima več osrednjega jedra, ampak postane premični prostor.
Uuuuf, ne grem naprej
Tudi to samo po sebi ne bi bilo nič presenetljivega, saj so očala pač očala, vsakdo ve, kje se nahaja, kakšno je njegovo okolje, kako varen je, kako ga nič ne more presenetiti…In vendar vse to ni tako res, kot se zdi na prvi pogled ali pogled brez očal.
Ojej
Ko si nadeneš očala in se počasi približuješ sliki v izložbi, se ti zdi oziroma kar vidiš, da se približuješ robu prepada: si kot na vrhu neke ploščadi, kakih 300, 400 metrov visiko, globoko spodaj so ulice, pred seboj vidiš le strehe in zgradbe drugih nebotičnikov in na koncu prideš do roba, ki ga enostavno ne moreš preseči. Perspektiva je taka, da se te polašča vrtoglavica. Če bi storil le še korak naprej, bi zgrmel v prepad in se ubil.
Bistvo problema je: ali lahko padeš v sliko ?
“Daj, stopi naprej!” me je spodbujal lastnik Librerie Bocca Giorgio P. Lodetti, ko sem si nadel 3D očala in se počasi približeval izložbi z veliko sliko mesta. Ko sem prišel do roba, nisem mogel več naprej. Objektivno sem vedel, da stojim na trdnih tleh, da je pred mano le knjigarna, kakšna slika je v izložbi, a refleks me je zadržal in telo ni ubogalo. Če bi stopil le še korak naprej, bi padel v prepad in se ubil. To mi je povedala slika, kot sem jo videl, pravzaprav že kot prostorski video. Zaman je bilo prigovarjanje; razum tu odpove.
Slika mesta v realnosti gledalčev pogled skozi očala digitalizira v prostorsko doživetje
Potem sem opazoval, kako so reagirali drugi obiskovalci. Vsi enako, niti eden ni prestopil meje, da bi prostovoljno zgrmel v prepad. V resnici pa ne vem, kaj bi videl in kaj bi se zgodilo, če bi stopil še korak naprej; verjetno bi stopil v zrak meter stran od ploščadi in bi bil že v položaju, od koder ni več rešitve. To pa bi morda že lahko povzročilo vrtoglavico, da bi se onesvestil, saj samomora ne bi sprejel.
Giorgio P. Lodetti in lastnik Fabricce Eos Giancarlo Pedrazzini
Projekt podpira Giancarlo Pedrazini iz Fabricca Eos, ki je po dolgoletnem galerijskem delovanju sprejel izziv iskanja novih umetniških talentov in jih kot take podpira. Še posebej so mu pri srcu umetniki z najboj drznimi ali inivativnimi idejami, pri čemer njihova nacionalna pripadnost ni nobena ovira.
Zadnja izkušnja je Umetnost 360 stopinj, katere del je bil ravno opisani primer. To je iskanje četrte dimenzije, ki ni nič drugega kot vrtoglavica. Če stopiš samo korak naprej, izgubiš ravnotežje.
Fabio Giampietro je svoj umetniški projekt že leta 2016 predstavil v milanski Palazzo Reale.
Fabio Giampietro – Hyperplanes of simultaneity
http://www.fabbricaeos.it/chi-siamo/
http://www.fabbricaeos.it/fabbrica_eos/fabio-giampietro-scraping-the-surface/
http://fabiogiampietro.com/biography/
Marijan Zlobec