Zgodovinski arhiv Ljubljana je v knjigarni Konzorcij Mladinske knjige predstavil najnovejšo knjigo dr. Davida Petelina Živeti v socialistični Ljubljani: mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni. Knjigo so predstavili poleg avtorja še recenzenta Aleš Šafarič in Jurij Hadalin, dogodek pa je povezovala urednica knjige Dunja Mušič.
Predstavitev knjige, foto Marijan Zlobec
Pisati celostno o povojni Ljubljani, konkretneje med letoma 1945 in 1965, za nekoga, ki je bil rojen šele leta 1984, vsekakor ni lahko. Tako hitro kot se lahko opečeš z raznimi pomanjkljivimi opisi, netočnostmi, napakami, nerazumevanjem ali nepoznavanjem vsega, o čemer pišeš, se pri kakšni drugi raziskavi ne moreš. Knjiga namreč ne želi biti poljudna in subjektivna, ampak znanstvena ali znanstveni prikaz razvoja Ljubljane od konca vojne do sredine šestdesetih let, ko je nastopila velika jugoslovanska gospodarska reforma in je bil predsednik zvezne vlade Mitja Ribičič.
David Petelin
Problem knjige je, da se zaključi z letom ali obdobjem, ki je socializmu začelo dajati še močnejši zagon, Ljubljani pa še večjo ambicioznost mestnega razvoja. Zadošča, če omenim nastanek Kliničnega centra, še prej Poliklinike, Hale Tivoli s kar štirimi svetovnimi prvenstvi (namizni tenis, hokej, orodna telovadba ali gimnastika, košarka), o čemer Ljubljana danes ne more niti sanjati, gradnja novih fakultet, hotelov, študentskih domov, tako širitev v Rožni dolini kot za Bežigradom ob FSPN, ukinitev tramvaja in uvedba trolejbusov, nastanek veleblagovnic (Nama, Modna hiša, Metalka, Maksimarket, Lesnina), velikih samopostrežnih restavracij (Emona, kjer je sedaj v kleti Zara, zgoraj pa je bila pivnica z jedmi z žara, poleg pa še Daj dam s popularnim pasuljem ali kislimi vampi). Legendarni RIO je bil odprt do štirih zjutraj, potem pa se je odšlo v Kolodvorsko restavracijo in počakalo na jutranji vlak iz Beograda, če je prišel kak naš prijatelj, ki je služil vojsko na jugu.
Aleš Šafarič
Ljubljana se je v šestdesetih leti še bolj širila, tako v Šiško kot za Bežigrad, Savsko naselje do Žal in potem še naprej proti Žitu, podobno Moste, Trnovo, seveda Center, začela je nastajati ideja Fužin in veliki cestni obroč okoli Ljubljane, kar se je začelo izvajati v sedemdesetih letih in je ob sedanjem prometu že premajhen. Res da je cestni obroč nastajal počasi, a je bila njegova vizija za oni čas fenomenalna.
Jurij Hadalin
To so bila leta, o katerih današnja Ljubljana v samostojni državi razvojno lahko samo sanja. Mesto je od 60.000 naraslo na blizu 300.000 prebivalcev. Danes nam gnijejo hiše sredi mesta, železniška postaja oziroma njeni peroni so še vedno ostali isti kot so bili na začetku šestdesetih let, Avtobsna postaja Ljubljana pa je dobesedno ista kot je bila tedaj, ko je bil en avtomobil na 20, 30 in več prebivalcev, prevladovali pa so fički (600, 750), 850, 1100 ali 1300, (kor veste Fiat oziroma Zastava iz Kragujevca in je bila čakalna doba tudi leto dni in še več). Če si hotel z avtobusom poleti v Piran, je bila priporočljiva rezervacija nekaj dni poprej.
Gradnja ljudske skupščine je trajala pet let
Avtor se med drugim loteva problematike potovanj Ljubljančanov v tujino z rdečim potnim listom. Težko najdeš državo, ki je tako hitro odprla vrata svojim državljanom v toliko držav sveta, kot jih je Jugoslavija že v drugi polovici šestdesetih let in z razvojem svetovne politike neuvrščenih držav pod Titovim vodstvom še bolj na začetku sedemdesetih let. Z njim sem lahko odšel v ZDA in Kanado.
Začetek gradnje Hale Tivoli leta 1963
Simpatično je precej naivno ali anekdotično, ne pa znanstveno, ugotavljanje, po kaj so hodili Jugoslovani, seveda tudi Ljubljančani, po nakupih v Trst. Avtor je ob naštevanju superriflic, superg, zlatega nakita ali kave vsekakor pozabil na različne parfume, šminke, lake, bižuterijo in najlonke, ki jih v Ljubljani v taki izbiri in ceni vsekakor še ni bilo. Moški ali fantje pa so kupovali fotoaparate, kot Canon ali Nikon, kamere, prenosne pisalne stroje Olivetti Lettera 32 s slovensko tipkovnico, ki je po letu 1963 postal najbolj priljuben in zelo uporaben.
Ročno urejanje prometa
Posebnost je bilo kupovanje prvih gramofonov in LP, še posebej s stereo zvočniki. Kasneje so prišle na vrsto kasete, video kasete, kasetofoni. Radie, tudi z gramofoni, pa je že izdelovala Iskra.
Terasa Kavarne Nebotičnik leta 1965
Avtor omenja pravico do osebnih deviz oziroma zamenjavo dinarjev v devize, pozablja pa na pravico do deviznega računa in na menjavo dinarjev v devize čez mejo, na primer v Trstu pri Bolafiu sredi mesta, kjer so Jugoslovani poleg lir kupovali na primer češke krone ali ruske rublje po zelo ugodnem kurzu za svoja potovanja na Češko in v Rusijo, kot je v šestdesetih letih postalo zelo popularno, najbolj med Praško pomladjo, zato je bila reakcija Ljubljane ob ruski invaziji na Češko in še posebej Prago tako množična. Delo je takoj izdalo posebno številko časopisa.
Reklama za kozmetične izdelke leta 1958
Kaj ali kako je bilo ob množičnih selitvah Jugoslovanov v Trst ob dnevu republike 29. novembra in še drugem prazničnem dnevu, 30. novembra, avtor sicer omenja, a so njegove predstave še preskromne, če se spominjamo avtomobilskih kolon pri Fernetičih, ki so segale čez Sežano vse do Štorij. Potrošniška žeja je bila nepopisna; v dveh dneh je Trst obiskalo 150 tisoč in še več ljudi. A je razvojno Slovenija danes enakovredna ali enakopravna in potrebe potovanj po nakupih, kot je bila tedaj, v Sloveniji in Ljubjani ni več. Nastajati je začel, se razvijal in se še širi BTC.
Nebotičnik
David Petelin omenja ameriško kulturno invazijo, a je tu zelo skromen in s tem zavajajoč. Ljubljana je takoj, se pravi po letu 1963, dobila LP plošče s posnetki Beatlesov, bodisi so jih prinesli ljubitelji nove glasbe iz Londona ali iz zamejstva, zlasti iz Trsta. Beatlesi so bili popularni takoj, še pred njihovimi uspehi v ZDA. Beatlesi so takoj vplivali na fantovske dolge lase in sprožili psovko, ki je znana še danes.
Fičko je bil finančno dosegljiv
Jazz festival se je z Bleda leta 1967 preselil v Halo Tivoli, kjer je potekala še Slovenska popevka in številni drugi svetovni koncerti, kot slavnega trobentarja Luisa Armstronga s svojimi glasbeniki že dve leti poprej. Njegov prvi koncert v Ljubljani je bil še poprej na Gospodarskem razstavišču, kjer so bile še košarkarske tekme. Armstronga je v Ljubljano na koncert 4. aprila 1965 prišel snemat RAI iz Rima in pripravil reportažo za TG 1, ker Rim take dvorane, kot je bila Hala Tivoli, za koncerte ni imel. To je bila verjetno edina kulturna reportaža iz Ljubljane v zgodovini RAI, ali edina, ki sem jo sam videl. Jazz festival se je po zaslugi Aleksandra Skaleta kmalu preselil v Poletno gledališče v Križanke. Spominjam se, kako sem še v Tivoliju gledal tedaj najslavnejša trobentarja na svetu: Kanadčana Maynarda Fergusona, ki je na trobenti dosegel neslutene višine, in Američana Arta Farmerja, ki je potem igral v klubu do jutra.
Koliko je bilo novih klubov, ne čisto nočnih, kot pod Halo Tivoli, kot sta bila takoj po vojni razvpita nočna bara Nebotičnik in Slon ter malo zatem Lev ! Koliko je bilo novih diskotek… Začenjal se je uvoz tujih knjig in njihovo naročanje, pa uvoz gramofonskih plošč, še posebej iz Češke, Vzhodne Nemčije, Rusije, Madžarske, koprodukcijskih oziroma ponatisov preko Jugotona in RTB ipd.
Križišče na Ajdovščini s Figovcem in kavarno Evropa
Posebnost so seveda slovenski izvirni ansambli, od jazzovskih (Plesni orkester Radia Ljubljana – PORL) do pop in rock, kot so bili npr. Mladi levi. Pozabili smo že, da so leta 1979 v Hali Tivoli nastopili Queeni. Fantje so imeli kar tri odre, po katerih je med petjem in vreščanjem dirjal Freddie Mercury (1946–1991). Začeli so s komadom We will Rock You in končali s svojo priredbo angleške himne God Save the Queen.
Gospodarsko razstavišče je imelo odmevnejše sejme kot so danes
Še pred njimi so leta 1970 tam nastopili Blood Sweat and Tears, ko so bili na višku svoje slave.
Gradnja Tehnouniona 1971
Ljubljana je leta 1965 oziroma 1966 dobila mednarodno odmevno Kmečko ohcet s tisoči spremstva v svatovski povorki v slovenskih in tujih narodnih nošah.
Odmevna predstavitev v knjigarni Konzorcij
Že leta 1955 je bil v Ljubljani, v Moderni galeriji ustanovljen Mednarodni grafični bienale kot prvo veliko okno v svet za slovenske likovne umetnike, grafike, ki so najraje odhajali na študijska izpopolnjevanja v Pariz ali v Nemčijo. Zatem (1970) je bila ustanovljena mednarodna grupa Junij z velikimi razstavami.
V šestdesetih letih je nastala Stavba sindikatov
Leta 1955 je bil na Gospodarskem razstavišču sedmi kongres ZKJ, bil pa je še prej, leta 1952, tretji kongres Zveze književnikov Jugoslavije, med drugim z aktualnimi temami o svobodi književnega ustvarjanja in mišljenja, kot jih je predstavil Miroslav Krleža.
Stavba sodišča s sodnimi zapori s Trdinove ulice 4 leta 1952
V Moderni galeriji so bile velike retrospektivne razstave impresionistov, izzivalne skupine OHO, zaključevala se je razstavna dejavnost v Jakopičevem paviljonu, ko so ga pozimi 1961/1962 podrli.
Križišče Bavarski dvor
Najpomembnejši takratni slovenski literati in likovni umetniki v Ljubljani so omenjeni zgolj v opombi pod črto.
V Križankah je potekal Festival Ljubljana skupaj z Jugoslovanskim opernim in baletnim bienalom. Danes se nadaljuje kot Ljubljana Festival.
Veliko se ni spremenilo
Koncerti resne glasbe so potekali v Unionski dvorani (med drugim legendarna Arthur Rubinstein in Zubin Mehta) in Slovenski filharmoniji ter kasneje že v Cankarjevem domu, zgrajenem sicer za 10. kongres ZKS.
Avto limuzina pred trgovino Galeb na Miklošičevi
V revijalnem tisku so postali vodilni Problemi. Nastala je kolektivna knjiga ali zbornik Siti in lačni Slovenci (1969), ki analizira družbeno dogajanje tedaj in morda celo napoveduje socialni družbeni razkol, ki traja ali se še poglablja do danes.
Podiranje hiše na Gradišču leta 1963
Na Gospodarskem razstavišču so potekale velike aktualne razstave, med njimi legendarni Vinski sejem z vsejugoslovansko in mednarodno udeležbo ter bogato kulinariko ter glasbo. Na GR so bila tudi tekmovanja v gimnastiki, kjer je že kraljeval Miroslav Cerar.
Vrtni del Kozlerjeve hiše
Ljubljana je imela vse bolj obiskan Živalski vrt
Ljubljana je imela Plečnikov stadion za Bežigradom, kjer so potekali veliki jugoslovanski nogometni derbijo, kot Olimpija Crvena zvezda, Olimpija Hajduk, Olimpija Partizan, Olimpija Dinamo…, ko je prišlo 12, 15, 18, 20 in še več tisoč ljudi (tedaj ni bilo sedežev, ampak so vsi stali).
Posebna tema so ljubljanska javna silvestrovanja, še posebej na Gospodarskem razstavišču, medtem ko so v hotelih prevladovali “gastarbajtarji”. Največja medijska tema je bila koliko bo stal silvestrski menu in kje bo kdo pel ali kakšen ansambel (Avseniki) igral ter kakšen bo njegov honorar. Začenjal je nastajati prvi blažji rumeni tisk (Nedeljski dnevnik), zaupni pomenki (v TT ipd.), ženske teme (Jana), družbena satira in humor (Pavliha). Velik razvoj so dosegle tiskarne; od vlivanja svinca do ofseta in nazadnje uvajanja računalništva.
Ljubljana leta 1960, foto Viljem Zupanc
Socialistična Slovenja oziroma Ljubljana je doživela tako prvi štrajk kot proteste študentov, kot jih sedanja mlada generacija ob svojih aktualnih življenjskih problemih ni sposobna organizirati.
Širitev Gospodarskega raazstavišča
Stolpnice v Savskem naselju so imele posebne kanale za metanje smeti, tako da si enostavno odšel na stopnišče, odprl pokrov kanala in smeti vrgel noter, spodaj pa so jih smetarji pobirali in odvažali. Smeti so bile pač smeti. Ni bilo ne duha ne sluha o ločevanju odpadkov, kaj šele upoštevanje higienskih razmer.
Tramvaj na Titovi cesti
Začel se je organiziran načrt za uvajanje toplovoda, centralne kurjave in zmanjševanje individualnih kurjenj s premogom. Plinarna je bila leta 1961 v povojih, prav tako Toplarna, nastala leta 1968, leta 1979 je Ljubljana dobila zemeljski plin, Energetika pa je nastala leta 1981. Razvoj povojne energetske oskrbe Ljubljane še ni končan.
Malo ali premalo tega je v knjigi. Prav tako je potrebna večja lapidarnost ali natančnost pri vsakem poglavju. Tako ni razvidno zaporedje ljubljanskih županov in pregled ali ocena, kaj je kdo napravil koristnega za mesto. Na primer legendarni Marjan Drmastja ni niti omenjen.
GR
Manjka kronologija po letih in kaj je vsako leto prineslo novega. Časopisi so vsak dan o tem pisali, prav tako obstajajo fotografije. Te si žal lasti in s svojimi žigi skruni tisti, ki ni posnel niti ene, to je Muzej novejše zgodovine Slovenije. Pridobil je donacije, ne da bi kaj plačal. Sumljivo je, da so fotoreporterji Dela, ki so ves material dobili od samega časopisa, predali kar omenjenemu muzeju, ne pa Delu in njegovi bogati dokumentaciji.
Posebej občutljive so politične teme takoj po letu 1945 oziroma po partizanski zmagi 9. maja in s takojšnjo vzpostavitvijo nove oblasti.
Boris Kidrič govori zbrani množici z balkona Univerze
Posebna tema so visoki državniški obiski Ljubljane, ki niso prikazani v takšnem obsegu in podobi, kot so se dogajali. Ljubljana je hitro postala mednarodno pomembno mesto. Malokdo se še spominja, kako je Ljubljano obiskal na primer ruski predsednik Leonid Brežnjev in mu je rože izročil pionirček Jaša Zlobec. Ali pa severnokorejski predsednik Kim Il Sung skupaj s Titom.
Avtobusna postaja
Knjiga ima veliko prilog in tabel, kar je logično, a je glede na le dvajsetletni pregled, to je med 1945 in 1965 še premalo, oziroma bi tej knjigi moral takoj slediti drugi del: od 1965 do 1985 oziroma do “slovenske pomladi”.
Kongresni trg
Če bi rekli, da je imela Ljubljana v prvih dveh desetletjih po končani vojni in partizanski zmagi večji razvoj, kot ga beleži mesto v času samostojne države, bi dodali, da je bila vizija socializma večja in ustvarjalno močnejša, ljudje pa veliko bolj pošteni in socialno čuteči.
Proti cerkvi svetega Petra
Ljubljanska univerza je dihala novo življenje, čeprav je bilo število študentov na začetku sedemdesetih let 15.000, danes pa 35.000, a tega v družbi ni čutiti.
Wolfova v daljavi
Danes ni možno prepričati ljudi, da bi na primer še kaj gradili s pomočjo samoprispevkov, ki so bili iznajdba socializma, a so dali trajne rezultate, kot je bil Cankarjev dom. Mentaliteta ljudi ali meščanov je slabša in bati se je, da se ne bo izboljšala.
Pogled z gradu
Če pogledamo, da so nekatere podobe Ljubljane bistveno slabše, kot so bile sredi šestdesetih let (Bežigrajski stadion, Železniška postaja, Avtobusna postaja Ljubljana…), potem bi lahko sklenili, da ne države ne mesta Ljubljana ne zanima (dovolj) oziroma le tedaj in tako, kot je to v interesu najožjega kroga ljudi na položajih. Zgodovina Ljubljane pa tudi pokaže, da so bili mnogi na položajih nesposobni.
Vrtičkarji
Upajmo, da bo prvi knjigi sledilo nadaljevanje, vzrokov in spodbud ne manjka. Ne nazadnje je Ljubljana ena in edina. Ljubljena.
Marijan Zlobec