Slovenska matica v decembru nadaljuje z rednim prireditvenim programom. Še posebej so počaščeni, da so se ta mesec s svojo knjižno bero že predstavili Slovenci na avstrijskem Koroškem, načrtujejo pa še predstavitev publikacij Slovencev iz Trsta.
Jubilejno leto Valentina Vodnika se izteka
Priredili bodo tudi še dve tiskovni konferenci. V zadnjem mesecu so izšle knjige: Slovenski prelom 1918 (urednik dr. Aleš Gabrič), Jean Anouilh – Antigona (prevajalec Aleš Berger, pisec spremne besede Janez Pipan), Valentin Vodnik – Izbrani spisi (ponatis izdaje iz leta 1890 ob 200-letnici Vodnikove smrti, s spremno besedo dr. Miklavža Komelja), Aleksandar Gatalica – Nevidni (pikareskni roman v pismih, ki je v Srbiji izšel leta 2008 in ga je v slovenščino ob podpori fundacije Traduki prevedla Mateja Komel Snoj).
V tisku sta še deli Matevža Kosa – Leta nevarnega življenja (Pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni) ter Vse, kar je, ki je ob podpori Slovenske akademije znanosti in umetnosti izšlo v počastitev 85-letnice slikarja akademika prof. Andreja Jemca in v kateri je prikazan slikarjev opus v zadnjih dveh letih. V sklepni fazi priprav pred tiskom pa sta tudi prevod Heideggrovega spisa O stvari mišljenja, ki ga je pripravil akademik prof. dr. Tine Hribar, in prvi, naravoslovni zvezek Slovenske Istre, monografije, ki jo je več kot 40 strokovnjakov pod uredniškim vodstvom prof. dr. Jerneja Pavšiča, akademika prof. dr. Matije Gogale in mag. Andreja Seliškarja pripravljalo skoraj pol desetletja.
Tiskovna konferenca – predstavitev Matičinih knjižnih novosti
Slovenska matica vedno bolj širi svoj knjižni program še v tem letu. S tem dokazuje upravičenost posebnega statusa, ki ji ga je dodelila država, ko je bil kulturni minister pisatelj Anton Peršak. Tokrat bodo na tiskovni konferenci predstavili zbornik razprav Slovenski prelom 1918, natis Izbranih spisov Valentina Vodnika in prevod srbskega romana Nevidni Aleksandra Gatalice.
Manifestacija na Kongresnem trgu 29. oktobra 1918, Ilustrirani Slovenec
Zbornik Slovenski prelom 1918 je končni izdelek znanstvenega simpozija, ki so ga pripravili Slovenska matica, Inštitut za novejšo zgodovino in Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, potekal pa je 24. in 25. oktobra 2018 v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani. Kongresni trg je vsekakor svojevrsten pričevalec slovenske zgodovine zadnjih stoletij, saj so na njem ali v njegovi neposredni bližini v prejšnjem stoletju potekali dogodki, ki so oblikovali tedanjo in posledično našo sedanjo slovensko podobo. S primerjavo starega, v globinah vojne izginjajočega sveta, in z iskanjem novega, drugačnega, ki naj bi odpravil s tistimi osebnostmi in družbenimi razmerami, ki so povzročile katastrofo, so poskušali ustvarjalci te monografije dodati nov pogled na prelom leta 1918, ki je pretresel velik del našega planeta. Zbornik bo predstavil njegov urednik, predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič.
Slovenska matica je precej počistila svoje skladišče in obiskovalcem prireditev precej starejših knjig podarila
Letos se spominjamo 200-letnice smrti Valentina Vodnika. Obletnico je počastila tudi Slovenska matice, pri kateri so že leta 1869 izšle Vodnikove izbrane pesmi, ki jih je uredil Fran Levstik. Slovenska matica je bila pred skoraj sto tridesetimi leti tudi zaslužna, da niso utonili v pozabo Vodnikovi priložnostni spisi, ki jih je pripravljal in pisal za svoj časnik Lublanske novice. Pred kratkim je namreč ponatisnila Vodnikove Izbrane spise, kakor jih je leta 1890 uredil Fran Wiesthaler. Ponatis Izbranih spisov je izjemno dragocen, ker omogoča vpogled v tisti del Vodnikovega opusa, ki je bil zaradi neliterarnosti ali premalo literarne vsebine izpuščen tudi iz njegovega Zbranega dela. »Wiesthalerjev izbor ima vse odlike sijajno opravljenega dela; združuje preglednost, reprezentativnost in zanimivost … Wiesthalerjeva knjiga je že sama po sebi izjemen dokument, obenem pa opozorilo, da bi se bilo treba na novo lotiti raziskovanja Vodnikove proze in morda narediti tudi novo, še obširnejšo izdajo, pospremljeno s kritičnim aparatom.
Valentin Vodnik
Ta knjiga prinaša dragoceno gradivo za preučevanje preteklosti, a njena posebna odlika je v tem, da lahko v njej preteklost doživimo kot sedanjost; bolj od vseh drugih literarnih opusov v slovenskem jeziku iz tistega časa nam prav Vodnikova proza omoči neposreden vstop v vsakdanje življenje tistega časa; ko jo beremo, imamo lahko občutek, da slišimo ljudi, kako so govorili, vidimo, kaj so jedli, kako so se obnašali; obenem pa preko časovne distance skozi bežnost vsakdanjih novic razbiramo tudi pripoved o prelomnih dogajanjih evropske zgodovine, kot so odmevali v krajih, ki so bili še tik pred tem zatišni, a jih je vseeno zajel vihar, ki ga je povzročil Napoleon,« zapiše ob vnovični izdaji Vodnikovih izbranih zapisov dr. Miklavž Komelj, ki je ponatis spodbudil in ga opremil s spremnim besedilom.
Aleksander Gatalica je prejel Ninovo nagrado za Veliko vojno (o prvi svetovni vojni)
Aleksandar Gatalica (rojen 1964) je eden najbolj priznanih sodobnih srbskih pisateljev, tudi eden najbolj branih in prevajanih. Literarna zgodovina ga označuje za »klasičnega modernista«. Številna njegova dela, tudi roman Nevidni, temeljijo na zgodovinskih dokumentih in psevdozgodovinskih dejstvih, ki jih avtor spretno prepleta s fikcijo. Roman je napisan v obliki pisem, ki jih dr. Dimitrij Gerasimović Gerasim iz bolniške postelje pošilja svojemu prijatelju. S podporo fundacije Traduki je roman Nevidni v prevodu Mateje Komel Snoj izdala Slovenska matica. Avtor je bil tudi gost Slovenske matice na 35. Slovenskem knjižnem sejmu.
Znamenite Slovenke – Luisa Pesjak
V sodelovanjem z Ženskim odborom Mira pri Slovenskem centru PEN nadaljujejo s predstavitvijo znamenitih Slovenk. Tokrat bo Urška Perenič, ki je poskrbela za faksimiliran ponatis Beatinega dnevnika, prvega slovenskega družinskega romana, predstavila Luizo Pesjak.
Luiza Pesjak je prva na Slovenskem prevajala pravljice bratov Grimm, med njena pomembnejša dela pa spada še libreto za opero Gorenjski slavček. Prvo slovensko pesem je objavila leta 1864 in poslej začela v pesniških in proznih objavah kot tudi v osebni korespondenci pogosteje uporabljati slovenščino. Velja tudi za prvo slovensko dramatičarko, v rokopisu je ostala njena žaloigra France Prešeren. Leta 1877 je pri novomeškem založniku Janezu Krajcu izšel njen roman Beatin dnevnik. Po bolj kot ne odklonilnih ocenah Janka Kersnika, Franceta Koblarja, Antona Slodnjaka in drugih starejših literarnih zgodovinarjev so šele prof. dr. Miran Hladnik, prof. dr. Katja Mihurko Poniž in dr. Urška Perenič romanu priznali njegovo vrednost v zgodovini slovenske književnosti. Prav Luiza Pesjakova je Slovenski Matici ob njeni ustanovitvi zložila tudi himno, ki je izšla v Koledarju slovenskem za navadno leto 1865.
Mihael Stroj – Luiza Pesjak, 1855
Predstavitev knjig Krožka Virgil Šček iz Trsta
Pri Krožku za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta sta v zadnjih mesecih izšli novi knjigi, ki govorita o tržaški zamejski polpretekli zgodovini. Ivo Jevnikar je uredil zbornik prispevkov o znameniti družini Župan iz Lonjerja pri Trstu, ki ga je društvo izdalo v sodelovanju z založbo Mladika. Kot 50. zvezek Krožka Virgil Šček pa je v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič izšel zbornik Boj za narodne pravice in demokracijo o povojnem obnavljanju političnega življenja Slovencev v sedanjih mejah Italije, ki ga je prav tako uredil Ivo Jevnikar. Knjigi in izsledke raziskav, ki jih popisujeta, bodo predstavili dr. Nevenka Troha, dr. Gorazd Bajc, prof. Peter Černic, prof. Tomaž Simčič, Ondina Pečar in Ivo Jevnikar.
Virgil Šček, foto Wikipedija
Predstavitev še zadnjih letošnjih Matičinih knjižnih novosti
Na zadnji tiskovni konferenci Slovenske matice v letu 2019 bo posebna pozornost posvečena predstavitvi slovenskega prevoda Anouilhove drame Antigona. Slovenska matica je v svojih žlahtnih založniških letih izdajala zbirko Vezana beseda, v kateri so izšli na primer Župančičevi prevodi Shakespearovih del. Danes se izdajanju dramskih del skoraj vse založbe izogibajo, zato ni presenetljivo, da Slovenci doslej nismo imeli knjižnega natisa tako pomembnega dramskega besedila, kot je Anouilheva Antigona, ki je eno najbolj kontraverznih in interpretiranih dramskih besedil 20. stoletja.
Jean Anouilh leta 1940, foto Wikipedija
Drama je bila prvič uprizorjena leta 1944 v času nacistične okupacije Francije, zato je v okupiranem Parizu doživela povsem nasprotujoče interpretacije. Vendar je poleg političnih in družbeno angažiranih vprašanj eden vidnejših francoskih dramatikov 20. stoletja pomemben predvsem zaradi njegovih spraševanj o zlu in ohranjanju čistosti, o brezsmislu vsakršnega upora posameznika. Le malokdo pa ve, da je Dominik Smole, preden je napisal svojo lastno, znamenito slovensko Antigono, prebral slovenski prevod te Anouilhove igre, ki ga je Bogomil Fatur pripravil za akademijsko predstavo konec petdesetih let. Zato je knjižna izdaja Anouilheve Antigone v slovenščini pomembna tudi za raziskovanje vplivov in sorodnosti med obema besediloma. Anouilhovo dramo je v slovenščino prevedel Aleš Berger, obsežno spremno besedo pa je napisal Janez Pipan.
Nada in Aleš Berger s češnjami, foto Marijan Zlobec
Predvidoma bodo predstavili še literarno-zgodovinske študije prof. dr. Matevža Kosa Leta nevarnega življenja. Pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni. »Matevž Kos v knjigi Leta nevarnega življenja stavi na literarnozgodovinsko poetiko fragmenta, na to, da lahko fragment, ki celote ne poskuša zajeti po dolgem in počez, o njej vendarle pove več kot izčrpna sinteza. Poleg tega daje bralcu jasno vedeti, da s svojo literarnozgodovinsko pripovedjo, ki literarni kaj in kako dopolnjuje zlasti z zgodovinskim kontekstom, plete zgodbo, zgodbo o zgodbah. Podoba celote, ki se izpisuje na straneh Kosove knjige, nikakor ni enoznačna, zaznamovana z vnaprejšnjo avtorjevo sodbo. Zgodovina je »temna snov«. Zgodovinsko dogajanje na Slovenskem med drugo svetovno vojno se Kosu kaže kot veriženje navzkrižnih procesov – »okupacija, upor, revolucija, protirevolucija, državljanska vojna, kolaboracija« –, s tem da so legitimnost upora načeli revolucionarno nasilje med vojno in množični pomori po njej, legitimnost odpora proti revolucionarnemu nasilju pa sodelovanje z okupatorjem. V tej zapleteni konstelaciji »preostanek« rešuje literatura, pričevanjska in izmišljijska. Literatura ta presežni preostanek lovi bodisi iz perspektive jaza v avtobiografski dnevniški prozi ali romanu bodisi z večperspektivično pripovedjo v polifonem romanu: s svojim vsakokratnim tako resniči to, kar se je, in tisto, kar bi se lahko zgodilo. V Kosovih fragmentih se kot najboljša slovenska literatura o drugi svetovni vojni navsezadnje izkristalizira pisanje, ki ga odlikujejo piščeva brezobzirna iskrenost do sebe oziroma drža brez predsodkov do drugih, čutnonazorno priklicevanje človeške izkušnje in slogovna ekonomija, ki nedoumljivost in strašljivost človeške usode prikazuje asketsko, z ‘manj je več’,« je o najnovejši Matičini literarno-zgodovinski monografiji zapisal prof. dr. Vid Snoj.
Tako prevod Anouilhove Antigone kot Kosova literarno-zgodovinska študija sta izšla s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.
Andrej Jemec, foto Youtube
Do tiskovne konference pričakujejo še izid monografije Vse, kar je akademika Andreja Jemca, ki zajema izjemen, navdihujoč opus likovnih del iz slikarjevega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Knjigi je dodana bravurozna spremna beseda akademika prof. dr. Milčka Komelja, ki o Jemčevi ustvarjalnosti zadnjih let zapiše: »Prefinjeni slikarski kolorist Andrej Jemec se v svojem poudarjeno barvitem ustvarjalnem prostranstvu izraža zlasti z rahločutno potezo. Ta je v osnovi rahla, krhka, a energična in sunkovito natrgana, da v poletu skozi barvno osnovo vse prešinja in oživlja; lahko pa je tudi krepka in masivna, da zakoliči arhitektonske temelje, nad katerimi in med katerimi se odvija barvito življenje. V svojem spoju z barvo je videti kot pesniška beseda ali rojevajoč se in minevajoč zvok očarljivo sugestivne vizualne glasbe. Slikarjeva barvna planjava je za umetnika ocean ali kozmos, v katerem se ritem oblik v svoji mnogoglasnosti ali z nosilnim linijskim zvokom preliva v nadzemsko ali zeleno zemeljsko prostranstvo, ga s svetlobo prižiga ali zatemnjuje in s spleti svojega črtovja in barvnih razmerij v zvenenje prosojnih ali snovno poudarjenih površin vrisuje ali slikarsko vpisuje vse, kar je. Zato je umetnik že v preteklosti svoje delo dojel kot Utrip vsega, kar je, »tematiko« svoje doslej najnovejše razstave v ljubljanski AS galeriji, na kateri je leta 2019 del v tej knjigi zajetih novih slik prvič predstavil, pa je naslovil kar z besedami Vse, kar je … in to »vse« izenačil še s prostranstvi svoje duhovne domovine v sintagmi Moja domovina – Vse, kar je … Vse, kar je, pa je kar najbolj naravno zgostil tudi v naslov pričujoče knjige.«
Marijan Zlobec