Filozofska fakulteta je ob stoletnici Ljubljanske univerze oziroma Univerze v Ljubljani izdala prav posebno knjigo: Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski Filozofski fakulteti (1872 – 1918). Knjigo je uredil dr. Tone Smolej.
Pogovor o disertacijah na dunajski Filozofski fakulteti, fotografije Marijan Zlobec
Smolej je v uvodnem nagovoru orisal splošno podobo slovenskih študentov in diplomantov oziroma doktorandov v Gradcu, na Dunaju in v Pragi ter Krakovu in hkrati poudaril, da takega študija Slovencev v tujini ne bo nikoli več. Ta drzna teza predpostavlja, da so slovenski študenti danes omejeni zgolj na študij doma, kot da ne bi bilo na tisoče naših študentov na velikem številu fakultet in akadedmij po vsem svetu. Tedaj je bila skupna država in je bilo logično, da so študenti študirali v Gradci in še bolj na Dunaju, manj v Pragi. Danes je nam skupen ves svet. Samo glasbo danes študira v Avstriji (Salzburg, Gradec, Dunaj) več slovenskih študentov kot je bilo nekoč vseh naših študentov na vseh področjih.
Tone Smolej piše o disertacijah s področja slovenske literarne zgodovine
Ne nazadnje govori številka 105 doktorskih disertacij za kar dolgo obdobje 46 let in na vseh področih. Seveda ostaja odprto vprašanje, kaj je pomenila ali bila tedaj doktorska disertacija; ali je bila to disertacija v današnjem smislu, ali pa sedanja diploma ?
Martina Ožbot je raziskovala slovenske doktorande iz romanistike
Število raziskovalcev in posameznih avtorjev študij po raziskovalnih ali obravnavanih področjih disertacij v tej knjigi kaže na to, da je bil interes že pred sto petdesetimi in sto leti zelo impresiven. Slovenci so sebe dojemali kot evropske intelektualce, ambiciozne ljudi, primerljive s svojimi mednarodnimi profesorji, najbolj aktualnimi dosežki znanosti, k čemur so sami dodajali svoje raziskave, velikokrat v obliki revialnih ali knjižnih objav. Čeprav so mnogi imeli vabila, naj ostanejo na Dunaju, so se zelo radi vrnili domov in tu orali ledino univerzitetnega študija. Nekateri so vrnitev obžalovali.
Matej Hriberšek piše o doktorjih s področja klasične filologije
Pri statistiki, kot jo je podal dr. Smolej, gre najprej za opredelitev slovenskosti avtorjev. To so bili vsi, ki so za svoj materin jezik navedli slovenščino. Po pestrosti disertacij gre za pričakovana razmerja po strokah, od slovanske filologije s 16 doktorskimi disertacijami, zgodovino 16, romansko filologijo 11, klasično filologijo 9, matematiko 8, zoologijo 8, filozofijo 6, fiziko 6, kemijo 5, geografijo 5, botaniko 4, umetnostno zgodovino 4, germansko filologijo 2, geofiziko in meteorologijo 1, mineralogijo in petrografijo 1, muzikologijo 1, antropologijo in etnologijo 2 in orientalistiko 1. K tem 105 disertacijam so prišteli še 24 doslej evidentiranih teoloških in dve na Tehnični univerzi, potem se pokaže, da je v štiridesetih letih doktoriralo 130 doktorandov in ena doktorica oziroma doktorandka, to je bila Angela Piskernik.
Lidija Rezoničnik piše o slovenskih doktorskih študentih matematike
V istem obdobju so na Filozofski fakulteti Univerze Karla in Franca v Gradcu slovenski kandidati zagovarjali 54 disertacij, na Teološki pa 19. Na Filozofski fakulteti češke Univerze Karla in Ferdinanda štiri, na Filozofski fakulteti Jagelonske univerze v Krakovu pa le eden. Skupno število doslej znanih disertacij je bilo 205.
Irena Samide je raziskovala doktorande iz germanistike
Bralca morda danes preseneti, kaj vse je spadalo pod Filozofsko fakulteto. Oba doktoranda Tehnične univerze sta še danes zelo znana. To sta bila Maks Fabiani in Milan Vidmar. Ta kontinuiteta, ki ji danes ne sledimo več in v bitvu nihče natanko ne ve, koliko tisoč slovenskih študentov študira na tujih univerzah, koliko jih študira na podiplomskem ali doktorskem študiju, koliko je asistentov, docentov, profesorjev, doktorjev znanosti, znanstvenikov ipd. Verjetno je številka nekaj deset tisoč.
Žiga Zwitter je obdelal doktorande iz geografije
Bistveno pa seveda je, da ob ustanovitvi Ljubljanske univerze leta 1919 Ljubljana ni bila brez kadrov. Še več, vnel se je boj za primat ali oblast, česar pa seveda na predstavitvi nismo slišali, saj to ni bil predmet raziskav v knjigi.
Igor Žunkovič piše o doktorjih filozofije in fizike
Kjiga se osredotoča na same disertacije, kar pa je bil v večini primerov ali avtorjev zgolj en ali začetni del njihove dolge ustvarjalnosti ali raziskovalne dejavnosti, zato morda preseneča pri nekaterih zelo znanih imenih zgolj hiter sprehod po njihovi biografiji in bibliografiji, ki ostaja skromna, nepopolna in s tem zavaja, saj gre praviloma za še precej več, kot izvemo iz knjige.
Franc Perdih piše o slovenskih doktoratih iz kemije
Bralec se bo po vsej verjetnosti osredotočil na panoge, ki jih bolje pozna ali so njegove sedanje ali polpretekle. Tak bi bil dialog z zgodovino s posebne perspektive. Preseneča pa ugotovitev, da za skoraj polovico (50) znanih doktorskih disertacij niso našli originalov. To bi pomenilo, da je prišlo do mnogih zgodovinskih dogodkov (prva in druga svetovna vojna, selitve, spremembe, umiranja, različni statusi arhivov ipd.). Tako na primer niso našli originala disertacije dr. Izidorja Cankarja, a o njej v knjigi vse vedo, saj se je ohranila razširjena objava njene teme v Domu in svetu (o slikarju Giuliu Quagliu). Zelo pomanjkljivo pa je obdelan Josip Mantuani, saj niso niti našteta njegova poglavitna dela predvsem z glasbeno – zgodovinskega področja, kot so samostojne knjige in razprave v nemščini (npr. o glasbeni zgodovini Dunaja ali prva celovita kritična izdaja Opus musicum Jacobusa Gallusa v šestih zvezkih, s čimer je naš renesančni skladatelj postal svetovno znan). Samo omenjena pa je študija Beethoven und Max Klingers Beethovenstatue, 1902. Dr. Luka Vidmar pa ne ve, da je bila to prva večja študija o tedaj najslavnejšem kiparju, o kateri danes slovenska muzikologija in umetnostna zgodovina ne vesta nič. (So pa študijo sedaj skenirali in izdali v ZDA). Vidmar prav tako zamolči Mantuanijevo delo v Narodnem muzeju in še posebej zbiranje likovnih umetnin (okrog 1600) za bodočo stalno zbirko, kar pa so s politično odločitvijo prenesli v novo Narodno galerijo. Mantuani je ostal zapostavljen vse do danes, preberem, a avtor te krivice ne popravi.
Je ta raziskava šele začetek ?
Kot rečeno, je knjiga zelo odprta, k čemur pripomore kar dvajset avtorjev, nekateri nastopajo dvakrat.
Germanistika je tedaj obsegala le nemščino s književnostjo, o angleščini ni ne duha ne sluha.
Ob robu te kjige, ki obravnava le Avstro-Ogrsko monarhijo, je odprto vprašanje, kje vse so še študirali Slovenci v onem času, to je pred ustanovitvijo Ljubljanske univerze.
Knjiga pokaže veliko ambicioznost Slovencev, vprašanje pa spet je, kaj vse je bilo pred letom 1876 na Dunaju ? Kje je predaval Jernej Kopitar in kje je študiral France Prešeren, oziroma doktor France Prešeren, da se ne vprašamo, kje se je Matija Čop naučil devetnajst jezikov?
Marijan Zlobec