Nedvomna zmagovalka letošnjega pisateljskega, proznega leta je Eva Mahkovic, dobitnica priznanja 35. Slovenskega knjižnega sejma za knjigo leta in hkrati finalistka istega tekmovanja še z drugo svojo letošnjo knjigo.
Zmagovalna knjiga je bila vinjete straholjubca (Zavod VigeVageKnjige), finalistka pa še na tak dan najbolj trpi mastercard (Beletrina). Slednja je že razprodana in jo bo Beletrina ponatisnila, kot sem izvedel včeraj.
Pisateljica Eva Mahkovic je zaorala ledino na področju fejzbukovske literature na eni strani in antiideološke ter antiromaneskne literature na drugi. Piše, kot da bi padla z drugega sveta, še posebej, če obe knjigi primerjaš z nekaterimi letošnjimi “vrstniki”, za katere se zdi, da so miselno in literarno razvojno še v predbalzacovskih in predzolajevskih časih ali da so ostali na ravni ali pod njo kakega Miška Kranjca, Antona Ingoliča ali Ivana Potrča (Drago Jančar, Tone Partljič, pa tudi nekateri mlajši ali mlajše pisateljice, ki se zelo trudijo, da bi čim več povedali, naredili zgodbo in s svojim bralcem kramljali).
Mahkovic je kot z drugega sveta. Ko berem njeno kozmogonijo v vinjetah straholjubca (že uvodni odstavek je nekaj, kar si ne bi znala izmisliti niti Joyce in Prust skupaj) s serafinskim kolegijem (seznamom angelov) in demoničnim zborom (katalogom vseh demonov), potrebujem večkratni zalet in vedno se mi zdi, kot da mi piha premočan veter v prsi, ko se postavljam na konec zaletišča, da bi se prebil skozi te mogočne bojne vrste; najmočnejšo vojsko na svetu, kot so angeli in demoni skupaj.
Šele tu razumem, kaj je Prešeren hotel reči v svojih verzih Padala nebeška mana / Izraelcem je v puščavi, / zginila je, ak’ pobrana / ni bila ob uri pravi (Dekletom). Naša pisateljica seveda ve, kaj je evharistija in kaj mana kot podoba božjega daru ljudem. Mahkovic v svoji bogati pisateljski domišljiji transformira Biblijo in jo tako rekoč kataklizmatično prenaša v svoje občutke, vedenje, znanje, izkušnje, sleherno znano in prebrano literaturo, vzgojo, šolanje, izobrazbo, poklic…v instinkt osebne resnice.
To je pravi pisateljski subjekt končno modernega slovenskega pisateljskega sveta, tistega, v katerem se pisatelj ne trudi, da bi napisal zgodbo, kaj šele avtobiografijo, v kateri bo veliko laži, (Makarovič, Pregl, Jovanović, Partljič, Čander… iz letošnjega knjižnega leta), ampak se preprosto vleže na hrbet in gleda v nebo, od koder pada nebeška mana kot literatura v njegovo glavo (ne pa v srajco, kot srečnemu Slavku Preglu).
Vinjete straholjubca bi se pogojno znale navezati na knjigo Ivana Cankarja, še posebej pa na Epilog Vinjetam, v katerem pisatelj spregovori o zmagi subjektivnega umetniškega nazora: “K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, — moje duše in njene lepote, njenega sočustja, njene ljubezni in njenega sovraštva …”
Ta antiteorizacija pri Evi Mahkovic sega tako na področje vsakršnih ideologij in zgodovin, še posebej zgodovinopisja, kot na področje ikonografije, literarne teorije in literarne zgodovine, kot opredeljevalk vsega likovnega in literarnega življenja. Straholjubec seveda ni kakšen prestrašenec, ampak tisti, ki briše meje fizike in imaginacije, kombinatorik vsakršnih možnosti in nemožnosti, ne da bi igral Loto in čakal na dobitek 3 x 3.
Ko čakam na vrhu bralskega zaletišča, se lahko vprašam, kam letim in kam priletim ? Pri obeh knjigah Eve Mahkovic je občutek podoben. Ne skoči prehitro, ker ne veš, kam boš padel.
Marijan Zlobec