Milanska Scala je sklenila lansko sezono z zadnjo novembrsko premiero, to je redko izvajana Straussova opera Egiptovska Helena, ki so jo v Dresdnu krstno uprizorili leta 1928. Scala se sicer pripravlja na novo sezono, ki jo po tradiciji začenjajo 7. decembra na dan svetega Ambrozija ali Ambroža, milanskega patrona. V Milanu že pridno vadijo Puccinijevo Tosco, med nastopajočimi pa največ pozornosti in pričakovanj vzbuja slavna ruska sopranistka Ana Netrebko v naslovni vlogi Tosce. Dirigiral jo bo glasbeni umetniški vodja Scale Riccardo Chailly.
Ricarda Merbeth kot Egiptovska Helena, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano
Ni neopazno, da Scala zelo dolgo ni izdala celoletne programske knjižice, ampak le začasno brošuro. Kaj je bil vzrok, ni znano, verjetno pa je bilo odprto vprašanje, kdo bo ob Ani Netrebko pel Cavaradossija; ali njen mož ali kdo drug. Mož in žena v Tosci skupaj na odru ? Se vam to zdi primerno ? No, Salzburške slavnostne igre so že napovedale Tosco tudi pri njih prihodnje leto. Poleg Ane Netrebko pa bo tam vendarle pel še njen mož.
Prizor iz Egiptovske Helene, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano
Manj hrupno je bila sprejeta vest, da bo po koncu mandata sedanjega intendanta Scale Alexandra Pereire njegovo mesto prevzel Francoz Dominique Meyer, ki se tako z Dunaja, kjer je kot direkor Državne opere vladal dva mandata, seli še v Milano. Decembra 2016 sem med drugim zapisal:
“Francoz Dominique Meyer (r. 8. avgusta 1955) se sicer zelo zahvaljuje Republiki Avstriji, da mu je omogočila desetletno vodenje Državne opere, hkrati pa ne skriva grenkobe, da bo moral oditi. No, poznavalci vedo na njegov račun marsikaj povedati, denimo to, da je prav zaradi njega kot glasbeni umetniški vodja Državne opere hišo ob Ringu zapustil svetovno znani avstrijski dirigent Franz Welser – Möst in našel zatočišče pri orkestru v Clevelandu, medtem ko je Meyer prevzel še vlogo voditelja opernega programa. Že poprej se je nenehno vmešaval na primer v pevske zasedbe, kar je vodilo do sporov med njim kot direktorjem in umetniškem voditeljem opere, ki je izgubljal svojo avtonomijo. Očitali so mu še preveliko angažiranje slabih francoskih dirigentov, režiserjev in pevcev, pa še marsikaj, kar ni za objavo.
Avstrija je naredila dve napaki: najprej, da je Dominiqua Meyerja imenovala prvič, in drugič, da mu je mandat še podaljšala. Meyer Državne opere ne bi smel voditi…”
Dominique Meyer s svojo spremljevako poleti 2016 v Salzburgu, foto Marijan Zlobec
Tako se žalostna tradicija, ko Italija v svoji najslavnejši operi nima lastnega umetniškega vodje, potem ko so vrgli Riccarda Mutija, ki se je sprl z nesposobnim intendantom Scale Carlom Fontano, nadaljuje. Pereira mi je pred leti, ko je prišel v Milano, po neki predstavi, ko sem ga nagovoril, zatrdil, da se bo Muti v Scalo vrnil, saj da ima z njim že podpisano pogodbo. Muti bo v novi sezoni v Milano prišel le s svojim Chicago Symphony Orchestra.
Alexander Pereira je na odru Scale celo nastopil v Straussovi Ariadni na Naksosu kot dvorni upravitelj, foto Teatro alla Scala/Brescia /Amisano
Če je Dominique Meyer izhod v sili, je še toliko slabše za vse, ki ga poznajo že z Dunaja in bo svoje V.I.P. (“veze i poznanstva”) odnose skušal preseliti iz Avstrije v Italijo. Možno je, da bo tako Scala postala “depandansa” nekaterih na Dunaju že videnih in doživetih opernih programov, vključno z dirigenti in solisti. Že decembra 2016 sem objavil, da bo novi direktor dunanske Državne opere Srb Bogdan Roščević, ki bo novo funkcijo prevzel jeseni 2020.
Ovacije za Ano Netrebko v Scali po predstavi Verdijeve mladostne opere Devica Orleanska (Giovanna d’Arco), decembra 2015, foto Marijan Zlobec
Straussova opera Egiptovska Helena iz leta 1928 s premiero v Dresdnu je med najmanj znanimi in najmanj pogosto izvajanimi operami. Tako pač je, če napišeč več dobrih in nenehno aktuanih, hkrati pa zelo zahtevnih ali težkih oper. Opera ohranja ali poudarja Straussov stil z gosto in prepoznavno harmonijo že od vseg začetka, po svojem končnem optimizmu se morda nekoliko navezuje na Ženo brez sence, ki pa je vendarle še močnejša opera, ker je harmonsko še bogatejša, polnejša, na konce še bolj svečana, zmagoslavna, orgiastična. Egiptovska Helena je vedarle vezana na antične mite ter na politiko ali oblast, na izročilo, ne glede na to, kako ga sam libreto Huga von Hofmannsthala obravnava. Straussova največja sreča v ustvarjalnem smislu je, da je sodeloval s tem izjemnim piscem, dramatikom, libretistom, ki pri nas niti malo ni znan, priznan, prevajan, prebiran.
Alexander Pereira s svojo mlado brazilsko prijateljico Danielo Weisser De Sosa pred Scalo leta 2016, foto Marijan Zlobec
Hofmannsthal je imel smisel za psihologijo oseb, oblikovanje dramskih likov na izjemno občutljivi, poudarjeno etični in moralni podlagi, s senzibilnimi in hkrati poetičnimi dialogi, ki dramske oziroma operne osebe plemenitijo; bolj kot so prizori izpostavljeni, več je lirike, poezije, vzvišenosti, popolnoma zunaj banalnosti, vsakdanjosti, sprotnosti. Pri Hofmannsthalu mora biti celota povezana v posebno razpoloženjskost, ki pa izhaja iz same dramske situacije, naravno in logično razvojno, vzročno-posledično.
Eva Mei kot Aitra, hči egiptovskega kralja in čarovnica
Antična snov in zgodba govori o špartanskem kralju Menelaju, ki se z ladjo vrača iz Troje v Grčijo in s sabo vodi svojo lepo ženo Heleno. Njo je poprej ugrabil trojanski kraljevič Paris, a je užaljeni mož po desetletni vojni za kazen uničil Trojo. Svojo ženo si je v vojni privojskoval nazaj, a je kljub zmagi ostal omadeževan in jo namerava zaradi prizadejane sramote v Grčiji umoriti. Libretist Hofmannsthal hoče preseči zgodbeni okvir s svojim rešitvenim pogledom na nastali položaj, bi lahko rekli. Uvede funkcijo egiptovske princese in čarovnice Aitre, ki seveda ve, kaj namerava storiti Menelaj, ko se bo s Heleno zatekel na njen otok. Aitra Menelaju podtakne čudežni napitek pozabe in ga hkrati prepriča, da je Helena v resnici prebila vseh deset let v Egiptu, medtem ko so se Grki pred Trojo spopadali le za njeno senco. Ta efekt je prepričljiv in nekdanja zakonca sta pomirjena v novi ljubezenski povezavi.
Andreas Schager kot Menelaj (Menelas)
Vendar to še ni dovolj. Helena je prosila Aitro, da je njo in Menelaja preselila s svojega otoka v neki skriti kraj pod Atlasom, kjer bi lahko v miru in brez prisotnosti ljudi, ki bi kaj vedeli o njuni preteklosti, še naprej živela in se seveda ljubila. Tu pa v drugem dejanju nastane zasuk. Nastopita vojščak Altair in njegov sin Da Ud, ki si na vse načine prizadeva lepo Heleno osvojiti zase, a mu ljubosumni Menelaj to prepreči in ga ubije.
Eva Mei, Andreas Schager, Ricarda Merbeth (v sredini od zgoraj navzdol)
Helena se zaveda, da je pretvarjanje in laganje možu nesmiselno, zato se odloči, da mu z novim napitkom vrne spomin. Menelaj sprva namerava nadaljevati boj za svojo izgubjeno čast, a mu to spet prepreči Aitra in s svojo čarobno močjo reši najprej Heleno, ob njej pa še moža pred Altairjevim maščevanjem, tako da se opera konča slovesno s pobotanjem obeh zakoncev, porazom in sprejetjem dejstev samega Altaira in neke vrste apoteozo.
Andreas Schager in Ricarda Merbeth
Hofmannsthal je z uporabo čarobnega napitka za izgubo spomina in spet njegovega vračila v bistvu uporabil element čarobnega šlema ali pokrivala v Wagnerjevem Prstanu pri zapletu s Siegfriedom v Somraku bogov. No, da ne govorimo o ljubezenskem napoju v Tristanu in Izoldi, ki ga podtakne Brangäna. Pri antiki gre za prepletanje prizora iz četrtega speva Homerjeve Odiseje in Hofmannsthalovega preoblikovanja v vsebino, pri kateri pa pride do sprememb: Helena noče zadržati moža s prevaro s pomočjo napitka pozabe, ampak z močjo svoje osebnosti in seveda ljubezni kot največje elementarne moči v človeku, pri sebe pa še posebej z lepoto in pogojno rečeno demonično naravo.
Bogata scenografija Juliana Croucha aludira na art deco iz konca dvajsetih let
Hofmannsthal si je poleg Homerja pomagal še z Evripidom, in sicer z motivom nedotaknjene in neoskrunjene Helene kot Menelajev privid; Helena je bila v resnici umaknjena na varno ter bila nedotaknjena in neoskrunjena ter bi se po končani trojanski vojni lahko vrnila k možu. Gre za psihološki profil in element v operi, ki se še posebej tiče ženske kot take. Nasploh ima Strauss v svojih operah največjo paleto žensk in kot vlog oziroma njihovih interpretk sopranistke. Pri Straussu je bistvo opere v sopranu, v dominaciji feminizma. Ne nazadnje je bil poročen z operno pevko , sopranistko Pauline de Ahna in je vedel, da ne rečem občutil, koga mora ubogati oziroma je od blizu dojel žensko bistvo. Ženska, kot veste, najraje vidi, da je njen mož doma in da jo v vsem uboga.
Uvod v opero z nastopomn vsevedne školjke
V kontekstu art deco scenografije Juliana Croucha in kostumografije Marka Boumana, bi se dalo opaziti povezavo med antiko in nekakšno metaforično školjko ali mogočno škatlo, ki se odpira in zapira ter nudi scenski okvir za uvodni nastop vsevedne školjke, ki bo obvestila Aitro o položaju in razmerju med Menelajem in njegovo lepo Heleno. Tu se antična snov uspešno združuje z dojemanjem aktuanega umetniškega stila v času nastanka opere. Milansko predstavo je zato treba gledati večplastno in je s tem zahtevnejša kot kakšna druga Straussova opera predvsem pa je vizualno doživetje komplementarno zvočnemu in glasovnemu.
Dizajn je moderen, z elementi ure in radia ter sočasne sedežne garniture iz druge polovice dvajsetih let
Egiptovsko Heleno je režiral nemški režiser Sven-Eric Bechtolf, dolgoletni umetniški vodja gledališkega programa na Salzburških slavnostnih igrah, po odhodu Pereire v Milano je postal še vodja celotnega salzburšjega programa, hkrati pa režiral, še posebej opere, tako na Dunaju Wagnerjev Nibelungov prstan, pa Rusalko, Pepelko, Arabello, Ariadno na Naksosu, v Scali Verdijevo opero Ernani, v Salzburgu trilogijo Mozartovih oper z Da Pontejevimi libreti (Figarova svatba, Cosi fan tutte in Don Giovanni), pa spet Ariadno na Naksosu…
Nastop Altaira
Njegova režija je pedantno natančna, poudarja operne osebe kot občutljive in psihološko izrisane karakterje, dogajalno pa mu ni treba pretiravati, saj vse doseže z nekaterimi odpiralnimi momenti z omenjeno škatlo in določeno vertikalo, s čimer želi poudariti magičnost, če ne kar element pravljičnosti, dokler se v končnem prizoru ves svet ne pobota, bi lahko rekli. V drugem delu, z vojaško intervencijo Altaira, predstava doživi močnejši kontrast glede na spremembo lokacije in novih vsebinskih premikov.
Thomas Hampson, Andreas Schager in Attilio Glaser
Lepo Heleno je interpretirala dramska sopranistka Ricarda Merbeth, glasovno in igralsko odlična, večplastna ali celostna, dovolj demonična in dominantna, vodilna in dogajalno usmerjevalna, seveda pa ne sama. Na trenutke je simpatična njena šibkost ob dvorjenju mladega Da Uda, a se hitro zave, čigava je v resnici. Njen glas je prodoren in izenačen v vseh legah, v bogati kostumski opremi je še mogočnejša.
Da Ud osvaja lepo Heleno
Menelaja je interpretiral dramski tenorist Andreas Schager. S svojo dramsko vojaško držo, izpostavljen ženskim čarom in magičnim posegom, mora vseskozi obdržati verodostojnost in prepričljivost vsakega svojega trenutka na odru. Interpretirati spomin in njegov izbris ter spet vračanje v isto osebo za opernega pevca prav gotovo niso lahka naloga. Schager je ob odlični režiji svoj položaj dojemal in aktualiziral naravno, ne patetično, ampak sprotno dojemljivo, bojevito le tam, kjer mu je grozila nevarnost nenadnega mladega pretendenta na njegovo ženo. Strauss kaznuje konkurenco s smrtjo. Glasovno je bil v vsej operi najmočnejši in je nasploh dokazal moč dramskega izraza, ki je med sodobnimi tenoristi bolj redka.
Schager se je v desetih letih svojega nastopanja, sprva v lirskih vlogah in v manj znanih gledališčih zelo hitro razvil, postal dramski tenorist in sedaj že poje v najprestižnejših operah, kar je glede na pokazano v Scali upravičeno. Kot Nemec seveda najraje poje nemške vloge, še posebej v Wagnerjevih (Parsifal, Tristan, Lohengrin, Rienzi, Siegfried, Siegmund, Tannhäuser) in Straussovih operah, pa Beethovnovega Fidelia, Maksa v Čarostrelcu…
Lepa Helena bo vedno zmagala
Baritonist Thomas Hampson kot Altair ni dosegel kakšnega večjega efekta, razen da je postaven, a je že počasi v zatonu.
Tenorist Attilio Glaser kot Da Ud je v pevskem in igralskem vzponu. V nekaj letih je že toliko napredoval, da lahko poje v Scali, seveda pa ima nemško poreklo, kar je za Straussa več kot zaželjeno.
Helena s tremi služabnicami
Egiptopvska princesa in čarovnica Aitra je bila slavna sopranistka Eva Mei. Dosegla je zenit in se lahko spopada predvsem z vlogami dominantnega značaja in hkrati krajše odrske prezence, tako da ohranja integriteto, kot jo opera zahteva.
Vsevedna školjka je bila altistka Claudia Huckle, vzvišena in monumentalna v nekaj prizorih.
Schager, Merbeth, Mei
Med manjšimi vlogami naj omenim še nastop sopranistke Tajde Jovanovič, po rodu Slovenke, kot jo predstavljajo, ki je študirala na ljubljanski Akademiji za glasbo pri Matjažu Robavsu in se zatem izpopolnjevala še v Zagrebu pri Martini G. Šilić in v tujini na mojstrskih tečajih in tu naštevajo kar enajst profesorjev. Jovanovičeva je pela prvo spremljevalko ali služabnico – služkinjo, kot se uporablja izraz Dienerin ali ancella, Aitre. No, pred leti pa je na odru Scale pel sam Robavs.
Orkester milanske Scale je bil pod vodstvom dunajskega dirigenta Franza Welserja – Mösta odličen. Takoj je dojel harmonsko bogato zgradbo Straussovega glasbenega jezika, kot jo je sicer spoznaval že ob nekaterih prejšnjih izvedbah različnih oper (Kavalir z rožo, Elektra, Ariadna na Naksosu, Žena brez sence). Strauss je sicer po harmonsko še bogatejši in bolj dramatični operi, bolj filozofski pravljici Žena brez sence (prav tako na Hofmannsthalov libreto, Dunaj, 1919) ustvarjalno malo počival in bil bolj okupiran z izvedbami svojih oper ter vodenjem dunajske Dvorne opere in ustanovitvijo Salzburškega festivala 1920, skupaj s scenografom Alfredom Rollerjem, režiserjem Maxom Reinhardtom in dramatikom Hofmannsthalom z njegovim Slehernikom, ki je ostal simbol festivala ali slavnostnih iger vse do danes.
Finale opere
Franz Welser – Möst je odličen dirigent, a s precej smole v rodni Avstriji, kot da bi avstrijska glasbena kultura imela na voljo celo serijo odličnih dirigentov. Rojen v Linzu se je v glavnem uveljavil v tujini, bil na Dunaju v bistvu odstranjen in se preselil v simfonično ne več vodilni Cleveland, ki je danes po številu prebivalcev v ZDA šele na 35. ali 36. mestu. Po smrti Marissa Jansonsa se sprošča njegovo mesto pri Simfoničnem orkestru Bavarskega radia v Münchnu. Bomo videli, kako bo.
V predstavi je nastopil še operni zbor (zborovodja Bruno Casoni) v posameznih prizorih, vendar ni pel scensko, ampak je bil porazdeljen v parterne lože nad orkestrsko jamo, tako da se je glasovno zlil s celotno glasbeno podobo.
K uspehu predstave sta svoj odlični delež prispevala še oblikovalec luči Fabrice Kebour in videa Josh Higgason.
Pri operah z raznimi čarobnimi napitki se nehote in večkrat sprašujem, kaj pa, če bo vse to nekoč res ?
https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/05/29/riccardo-muti-se-vraca-v-scalo-vsaj-z-razstavo/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/12/21/srb-bogdan-roscic-novi-direktor-dunajske-drzavne-opere/
Marijan Zlobec