Na zadnjem, že četrtem koncertu iz že 27. cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana v Viteški dvorani Križank sta nastopili dve pihalki; najprej flavtistka Annemarie Glavič, v drugem delu koncerta pa saksofonistka Vida Vatovec.
Annemarie Glavič, fotografije Marijan Zlobec
Če bi rekel, da je bila flavtistka prav dobra, bi za saksofonistko veljala le ocena odlično.
Annemarie Glavič je nastopila ob spremljavi Mateje Hladnik. Njena spremljava bi se morala najbolj pokazati pri interpretaciji Introdukcije in variacij na temo Suhe rože v e-molu Franza Schuberta. Ta cikel ni nastal na podlagi Schubertove opere Lepa mlinarica, kot je z odra rekla flavtistka, ampak na izbrano pesem Trockne Blumen iz zbirke petindvajsetih poezij Wilhelma Müllerja s tem naslovom (Die schöne Müllerin, 1818 – 1821). Prvotni naslov skladbe z datumom “januar 1824” je bil “Variations pour le Pianoforte et Flûte”. Med legendarnimi interpreti cikla Lepa mlinarica je bil nemški tenorist Fritz Wunderlich.
Mateja Hladnik
Skladba traja okrog dvajset minut in je razdeljena na devet delov; uvod, temo in sedem variacij. Pri interpretaciji je bistveno, kako izvedbo začneš, ali uspeš vzpostaviti temo smrti ali ne. In kako zajameš melodijo samospeva, razumeš vsebino pesmi, ki pripoveduje o popotniku, ki se zaljubi v mlinarjevo hči, a mu jo prevzame lovec, oblečen v zeleno lovsko obleko. Razočaran popotnik postane obseden z zeleno barvo in se v potoku utopi.
Kot rečeno je interpretacija odvisna od razumevanja in poudarjanja baladnosti in tragike, lahko bi rekli mističnosti osebnih neuresničenih ljubezenskih pričakovanj. In to morata dojeti tako flavtist kot pianist.
Kolikor sem slišal različnih interpretacij, je tako globoko interpretacijo zmogla le Irena Grafenauer, ki je Schuberta prvič igrala že zelo mlada s pianistom Acijem Bertoncljem, klasneje pa v glavnem v tujini. V zadnjem času je vredno prisluhniti interpretaciji Emmanuela Pahuda.
Annemarie Glavič je še premlada za dojemanje Schubertovega odnosa s človeškim glasom, na čemer temelji ves njegov ustvarjalni opus. Vse si je najprej sam pel. Njena interpretacija je bila še precej gladka in so ji manjkale podrobnosti dojemanja sveta z osebno tragiko romantičnega pesniškega subjekta. Malokdo opazi, da je bil Schubet na nekaterih mestih pravi psihoanalitik. Podobno premalo poglobljena je bila pianistka.
Bolj iznajdljiva in sproščena je bila Glavič pri interpretaciji skladbe Lookout ameriškega skladatelja Roberta Dicka (1989), ki se bolj navezuje na ameriško popularno glasbo 60. in 70. let.
Še bolj drzen je bil na koncu naš mednarodno priznani skladatelj Vito Žuraj s skladbo Tango, ki jo je napisal še med študijem kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo leta 2000. Tu je solistka pokazala dobro koncertantno formo in pripravljenost.
Vida Vatovec
Saksofonistka Vida Vatovec je na oder takoj prinesla veliko samozavesti in zgovornosti (rekla je, da rada govori); no, seveda nismi prišli poslušati njeno govorenje, čeprav bi bilo zanimivo slišati še kaj več, a potem bi morala imeti sama svoj koncert.
Vatovec se je na koncertu takoj “spopadla” s skladbo Impetus slovenske skladateljice Nine Šenk, vsestransko nadarjene in uspešne glasbenice. Impetus jer formalno razdeljena na štiri stavke, ki pa jih bolj dojamemo kot celoto s kontrasti, pri katerih se interpret lahko izkaže s svojo iznajdljivostjo, znanjem, še posebej tehničnim, pa tudi osebnim temperamentom.
Pri Robertu Schumannu z izborom njegove kompozicije Adagio in Allegro op. 70 v prvotni verziji za rog in sedaj prirejeni za saksofon, sem bolj kritičen; izbor inštrumenta, ki ga Schumann ni poznal, je vedno vprašljiva. Lahko bi izbrala kaj drugega.
Pri zadnji kompoziciji Klonos (krč, ki nastopi v mišicah, ko saksofonist virtuozno, da ne rečem divje igra v jazzovski maniri) belgijskega skladatelja Pieta Swertsa (1960) smo dočakali koncertni dogodek večera. Metaforičnost krča, kot jo je z odra razložila Vatovčeva, je bila med samo izvedbo skladbe v celoti “potrjena” ali “dokazana”. Vida Vatovec vsekakor ni doživela nikakršnega “krča”, ampak smo bili bolj “v krču” mi, ko smo njeno vrhunsko interpretacijo poslušali.
Sae Lee
Ob klavirju je bila japonska pianistka Sae Lee z mednarodnimi pianističnimi in še posebej spremljevalnimi izkušnjami.
Od tu le še dalje, bi lahko sklenil.
Aplavz je bil huronski.
Zadovoljstvo očeta Marka Vatovca in profesorja Matjaža Drevenška
Marijan Zlobec