Trojček zamejskih slovenskih založb s Tržaškega in Goriškega je s predstavitvijo letošnjih knjig sklenila Goriška Mohorjeva družba. Njihov program je iz leta v leto, iz desetletja v desetletje rezultat neizmerno predanega dela vseh, ki se zavedajo pomena knjig v določenem, še posebej izpostavljenem slovenskem kulturnem, intelektualnem in javnem prostoru. Vse knjige je predstavila profesorica Majda Cibic.
Majda Cibic, foto Marijan Zlobec
Goriška dobiva nenehne portrete svojih ljudi, pokrajine, vsakršnih dogajanj, zgodovinskih orisov, prikaze ustvarjanosti na literarnem področju, dokazuje skrb za konkretne ljudi, ki jih pozna tako rekoč poimensko, za mlade in najmlajše bralce, dijake, za vse, ki se zavedajo svojih slovenskih korenin in so nanje ponosni.
Kot sem že zapisal, so v matični Sloveniji pokrajine, ki nimajo take založniške aktivnosti, na primer Gorenjska, skrajno vase zagledana, prebogata, a ne premore ene same založbe (Kranj, Škofja Loka, Tržič, Bled, Jesenice…). Nobena debata na 35. Slovenskem knjižnem sejmu ne odpira pravih problemov. Eno in isto že leta in leta na sejmu govorita le dva patentirana strokovnjaka s Filozofske fakultete. V Gorici pa delujejo v založništvu predano, molče in ne solijo pameti vsem naokrog.
Goriška se zaveda svoje zgodovine in ji nikoli ne bo zmanjkalo tem, vrednih knjižnih obdelav in publiciranj. Imela je toliko ljudi, na katere so vsi še danes ponosni, da hkrati postavljajo zavezujoče kriterije javnega delovanja za vse, ki se po strokovni izobrazbi in srcu čutijo nadaljevalci bogate zgodovine in tradicije.
Goriška Mohorjeva družba ohranja svoj vsakoletni Koledar in s tem prikaz najpomembnejšega javnega življenja in dela Goriške pokrajine. Je med koledarji (še Celjska Mohorjeva družba in Celovška Mohorjeva družba) najboljši, predvsem pa čutiš voljo po osvetlitvi vrednosti slovenskega dogajanja, po refleksiji samih sebe, po priznanju ljudem, ki so veliko dali, a malo prejeli.
V centralni Sloveniji, kot bi dejal Boris Pahor, take “koledarske” prisotnosti s propadom Prešernove družbe ni več.
Ljubljana je v samostojni slovenski državi slabša od koledarskih razmer v času sicer kulturnega molka OF med italijansko okupacijo, ko smo dobili pet letnikov Slovenčevega koledarja 1941 – 1945.
Zamejski založniški uredniški trojček: Martina Kafol, Nadia Roncelli in Majca Cibic
Slovenija je okupirana od nas samih na protislovenski način in na politični podlagi vlade ter parlamenta in s podporo ter usmeritvijo občin. Da ne govorim o vseh ostalih “faktorjih”.
O tem na tiskovni konferenci sicer ni bilo govora, a je nekaj vendarle treba reči.
Ko vzamem v roke 350 strani obsegajoči Koledar za leto 2020, kot ga je s pomočjo desetine sodelavcev uredila Erika Jazbar, je razlika med zamejstvom in matico očitna. Ljubljana spi.
V Ljubljani sicer ni nastopil Renato Podbersič, niti ne Marija Češčut, ki je sicer prišla na 35. Slovenski knjižni sejem, ampak neutrudna Majda Cibic.
Veliko zanimanje za knjige Goriške Mohorjeve družbe
Koledar Goriške Mohorjeve družbe je z vrsto prispevkov, ki govore o naši stvarnosti ter o naši bogati družbeno-kulturni dejavnosti, ter vrsto strokovnih člankov verske, kulturnozgodovinske, naravoslovne vsebine tudi za leto 2020 zvest svojemu tradicionalnemu konceptu. Posebno pozornost posveča letos Koroški ob 100-letnici plebiscita (1920). Pri tem gre omeniti uvodni esej zgodovinarja dr. Staneta Grande o dveh pomembnih obletnicah, tj. rapalski pogodbi in koroškem plebiscitu. V skladu s tema obletnicama je opremljen tudi koledarski del, ki ga krasijo izredni posnetki koroškega fotografa in urednika tednika Nedelja Vincenca Gotthardta. Iz njegovih fotografij izžareva živeta Koroška s svojo ganljivo lepo pokrajino, svojimi ljudmi, kulturniki, domovi, običaji in dogodki.
Majda Cibic je podrobneje predstavila vsebino Koledarja, med drugim zapis Iva Keržeta o Antonu Mahniču (ob stoletnici smrti) in zgodovinarja Renata Podbersiča ml. Grobišča na Primorskem – kraji žalostnega spomina. Veliko je tematskih prispevkov s področja kulturne dediščine, gospodarstva, zgodovine, dejavnosti posameznikov ob jubilejih (stoletnica rojstva Milka Matičetovega), žal je tudi precej nekrologov, a se Koledar vseh teh osebnosti vsaj s hvaležnostjo spominja, medtem ko osrednjo Slovenijo ne gane nobena izguba pomembnih ljudi, ki so sooblikovali našo skupnost in državo. Naj omenim še Marginalije k tragediji Narodnega doma Iva Jevnikarja. Med drugim objavlja nekaj doslej neznanih fotografij požganega Narodnega doma v Trstu leta 1920.
Cibic sicer ni izrecno poudarila, a Koledar objavlja vso Slovensko bibliografijo v Italiji za leto 2018. Obsega kar 231 knjig in publikacij.
Vzponi iz brezna stiske
Knjižno delo Kristine Martelanc Vzponi iz brezna stiske v sklopu devetih zgodb razgrinja široko paleto problemov družbeno zapostavljenih posameznikov, obremenjenih s psihološkimi težavami, ki jih povzročajo posilstvo, droge, alkohol, družinski konflikti in nerazumevanje okolja. V posameznih zgodbah gre za dinamično prepletanje problemov, ki pestijo današnjo družbo in s katerimi se avtorica kot socialna delavka srečuje na svoji službeni poti. V razgibanem realističnem in ekspresivno obarvanem jeziku zaživijo prizadeti junaki, ki v pogovoru z avtorico razkrivajo svojo najglobljo čustveno bolečino.
Majda Cibic predstavlja knjigo Mrzlica najmlajših avtoric
Knjiga Spomini na Istro prinaša spomine slovenskega duhovnika Štefana Ceka, ki je služboval je v različnih krajih slovenske in hrvaške Istre. Rojen je bil v Brkinih leta 1913, bogoslovne študije pa je opravil v goriškem semenišču in bil leta 1937 posvečen. Leta 1947 je bil nameščen v Lanišću, kjer je po srečnem naključju ušel napadu komunistične oblasti ob birmi 24. avgusta, med katero je bil pretepen msgr. Ukmar, njegov spremljevalec Miroslav Bulešić pa umorjen. Veliko let svojega nadaljnjega službovanja je Cek preživel med hrvaškimi verniki. Svoje spomine je v strnjeni obliki pisal v hrvaščini. Za to izdajo jih je v slovenščino prevedel msgr. Renato Podbersič. Knjižno izdajo je uredil Tomaž Simčič in predstavlja 28. zvezek zbirke Naše korenine.
Zajčje dogodivščine Mire Susić
Glavni junak petih zgodbic v knjigi Zajčje dogodivščine , ki jih je tržaška avtorica Mira Susić napisala za mlade bralce, je mali zajček, ki s pomočjo drugih prebivalcev gozda, z ježki, s srnicami, čebelicami, polžki in še z marsikatero drugo, odkriva svet okrog sebe. Ta svet je lep in poln zanimivosti, a včasih skriva tudi nevarne zanke. V tem sobivanju pa se mali zajček uči pomembnih življenjskih pravil, kako si morajo vsi med seboj pomagati, da se izognejo nevarnostim, ki nanje pretijo, pa tudi ne vedno najbolj prijaznih sosedov, kot so medved ali hude mravljice. Knjigo je s prikupnimi živalskimi liki ilustrirala in jo tudi oblikovala Danila Komjanc.
Zahtevnejša knjiga o Mahničevi estetiki in kritiki
Avtor Ivo Kerže, doma iz Trsta, doktor filozofije in profesor na škofijski gimnaziji v Mariboru, analizira filozofske osnove estetike katoliškega misleca in krškega škofa Antona Mahniča (1850-1920) v luči njegovega spoznavoslovja in njegove kritike novoveške misli ter prikaže, kako je omenjena miselna izhodišča Mahnič apliciral pri vrednotenju literarnih del sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev, zlasti Prešerna, Stritarja in Gregorčiča, obrobno pa tudi Tavčarja, Aškerca, Jurčiča, Kersnika, Vošnjaka, Trdine, Levstika, Scheinigga in Cankarja. Mahnič je imel svoje kriterije glede umetnine, ki jih je jasno navedel po točkah. Zanimiv in na Slovenskem manj znan je tudi pristop do sodobne hrvaške literature, ki je Mahniča zaposlovala v njegovem krškem obdobju. Urednik knjige in avtor eseja o Mestu Antona Mahniča v slovenski kulturni zgodovini je Tomaž Simčič. Ta knjiga bi morala imeti vseslovenski odmev, pa ne zaradi njegovega kritičnega odnosa do Simona Gregorčiča.
Naš koledar 2020
V sodelovanju s Tržaško duhovsko zvezo je izšel tradicionali stenski Naš koledar za leto 2020, ki ga krasijo fotografije Vincenca Gotthardta, koroškega fotografa in urednika tednika Nedelja. Tudi stenski koledar se navezuje na stoletnico koroškega plebiscita. Ob navedbi praznovanj po naših župnijah prinaša tudi izbor stihov slovenskih pesnikov, ki opevajo koroško zemljo, navade in ljudi.
Dvajsetletna pisateljica Jasna Reščič
Naslovnica knjige Mrzlica
Mrzlica je knjižni prvenec dvajsetletne avtorice Jasne Reščič iz Solkana. Gre za mladinski fantazijski roman, v katerem nam glavne junakinje, vile Potonika, Vijolica, Melisa in Vrtnica, zelo hitro prirastejo k srcu, da trepetamo za njihove usode. Pripoved o vilinskem svetu avtorica spretno prepleta z dogajanjem v svetu ljudi, ob tem pa spoznamo, da ni velikih razlik med obema svetovoma – tako ljudje kot vile občutijo strah, srečo, veselje in ljubezen. Mrzlica je napeta zgodba o izbruhu virusa na Goriškem, ki poveže vile, živali in ljudi, ob iskanju zdravila v Ljubljani pa se skozi zgodbo pletejo tudi ljubezenske nitke. Bralca preseneti avtoričino poznavanje živalskega in rastlinskega sveta ter bogato besedišče in zelo lepi opisi narave. Knjigo je z barvnimi ilustracijami opremila avtoričina vrstnica Valentina Lazar.
Ilustratorka Valentina Lazar
Naslovnica jezikoslovne knjige Vlada Klemšeta
Publikacija Med Biršo, Vrbačno in Prevalo s področja toponomastike v Brdih zelo natančno opisuje prostor, ki ga avtor že vrsto let raziskuje. Gre za naselja in zaselke v območju Gornjega in Dolnjega Cerovega, ki se danes nahajajo v Sloveniji, ter tistega dela Števerjana, na italijanski strani meje, ki geografsko gravitira proti dolini Vrbačne. Omenjene tri skupnosti so dolga stoletja delile skupno usodo tako na političnoupravnem področju kot na cerkvenem. Kar dolgo obdobje so sestavljale tudi skupno upravno občino, zato se tudi v knjigi skupaj obravnavajo.
Avtor, ki je že leta 2015 izdal sorodno monografijo z naslovom Na medanskem griču o ledinskih imenih Medane, nekdaj najbolj zahodne slovenske občine v Brdih, je tudi za to novo publikacijo glavnino imen in drugih podatkov izluščil iz arhivskih virov, predvsem katastrskih listin, s topografskih kart iz novejšega obdobja in iz številnih drugih virov. V sodelovanju s krajani je bila izvedena terenska raziskava, pri kateri je sodelovalo nad trideset oseb.
Obsežno gradivo je v knjigi objavljeno v več sklopih. Začetna poglavja prinašajo obilico podatkov o prebivalstvu, političnoupravni porazdelitvi, zlasti z ozirom na zadnje ljudsko štetje v Avstro-Ogrski, ter strokovno študijo o cerovskem govoru. V slovarsko urejenem delu so objavljena ledinska, hišna, vodna in gorska imena, tista aktualna in še zmeraj v rabi, kakor tudi imena, ki so navedena samo v arhivskih virih. Dopolnilo zgodovinskemu pregledu predstavlja toponomastična karta v merilu 1:7500, na kateri je zabeleženih 380 imen. Izdelal jo je Matjaž Klemše, zajema pa širše območje, kajti, kot pravi avtor, nobenega kraja, nobene skupnosti ni mogoče obravnavati ločeno od drugih. Knjiga je opremljena s približno 60 fotografijami, ki jih je poleg avtorja večino posnel fotograf Silvan Pittoli. Arhivske fotografije so posredovali krajani in Branko Morenčič.
Monografija je izšla s podporo Občine Brda in Občine Števerjan, nastajala pa je pod mentorstvom dr. Danile Zuljan Kumar z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Raziskovalne postaje Nova Gorica, ki je tudi avtorica prispevka o cerovskem govoru in urednica knjige.
Drobtinice življenja
Avtorica pesniške zbirke Drobtinice življenja Srečka Černe Artač, kulturna delavka in učiteljica v pokoju, je svoje pesniško ustvarjanje znala oplemenititi z izrednim čutom za lepoto jezika in slovenske pisane besede. Njene pesmi se vsebinsko razpenjajo od domovinske do življenjskoizpovedne in religiozne tematike in so v knjigi razvrščene v šest sklopov. V svoje verze vpleta različne motive, od upodobitve narave do stvarno poučnih nazorov, vezanih na pedagoško izkušnjo, take, ki odražajo pogled na aktualno družbeno stvarnost in socialno motiviko, vse do religioznih motivov, iskanja svetega in vdanosti višjemu življenjskemu načrtu. Tudi oblikovno se pesmi razlikujejo in zaobjemajo tako sonete kot krajše lirske utrinke v prostem verzu. Zgoščenost izraza govori o dragocenosti jezika, o skrbi za zvočnost in zaokroženost rime in obenem omogoča preprostost in čudenje ob videnju tistega, česar sodobni človek marsikdaj ne utegne zaznati ali opaziti. Naslov priklicuje v spomin Slomškove Drobtinice, ki so tedanje bralce s preprostimi pesmimi in zgodbami nahranjale z zvočnostjo slovenske besede in ohranjale ljubezen do slovenskega jezika. Zbirko je uredila in napisala uvodni sestavek z naslovom Nasititi se s kruhom poezije avtoričina hčerka in literarna ustvarjalka Majda Artač Sturman.
Marijan Zlobec