Celjska Mohoreva družba je v svoji knjigarni na Nazorjevi ulici predstavila vsakoletno Redno zbirko 2020. V njej je pet knjig, vključno s tradicionalnim koledarjem.
Živahnost po predstavitvi, foto Marijan Zlobec
Redna zbirka Mohorjeve družbe je nekaj edinstvenega v vsej Evropi. Že več kot 160 let prihaja med Slovence. Resda ne več v 100 000 izvodih, kot je bila njena naklada ob koncu prve svetovne vojne, res ne seže več povsod po svetu, kjer žive Slovenci. Anton Aškerc je npr. v potopisu Med Rusi in Turki načrtoval obisk pri naročnikih Mohorjeve zbirke v Zakavkazju … A vseeno!
V slovenske družine prihaja zbirka že več kot 160 let. Zato si vodstvo prizadeva z Mohorjevskim adventnim knjižnim darom obuditi izročilo in poskrbeti, da sleherna družina sprejme medse knjižni dar Mohorjeve. V njem je knjiga za vsak rod – od dedka do vnuka, tudi za starše in za vse skupaj. Redna zbirka postaja tudi Knjižni dar za družino; zato, da jo v razvedrilu poveže, da jo s priročniki vzgaja in poučuje, da jo s povestjo obogati.
Mohorjev koledar 2020
Tradicionalni, že 162. Mohorjev koledar najstarejše slovenske založbe za leto 2020 poleg koledarskih podatkov prinaša poučne, zgodovinske in portretne prispevke, širi domača in tuja obzorja ter se ozira po naravni in kulturni dediščini naše domovine.
Mohorjev koledar se kot vsakoletna knjižna izdaja ponaša z najdaljšim izročilom na Slovenskem, pa tudi v Evropi nima dosti tekmecev. Prvič je izšel leta 1857 kot Slovenska koleda za leto 1858, slovenskemu ljudstvu v poduk in razveselovanje, ter z istim naslovom leta 1858. Obe izdaji je uredil Anton Janežič (1828–1869), literarni zgodovinar, slavist, slovničar, slovaropisec in urednik.
Prispevki so ubrano urejeni v smiselne in zaključene sklope. Bralce med drugim spominjajo na pomembne dogodke iz domače in svetovne zgodovine kot tudi na aktualno kulturno-družbeno dogajanje preteklega leta, s spoštovanjem in hvaležnostjo pa se spominjajo tudi velikih imen, ki so s svojim življenjem in delom neizbrisno zaznamovali slovensko preteklost in sedanjost.
Avtorji Mohorjevega koledarja 2020 so: Jožko Kert, Ljudmila Bokal, Ignacij Voje, Branko Cestnik, Stane Granda, Gregor Antoličič, Ivan Štuhec, Damir Globočnik, Jožef Abram, Monika Deželak Trojar, Primož Kuret, Janez Bogataj, Aleš Šeligo, Blaž Dolinšek, Janez Suhadolc, Aljoša Rehar, Bogomir Novak, Anica Mikuš Kos, Sara Jerebic, Sara Črepinšek, Boža Herek, Rafko Valenčič, Dejan Pacek, Aleš Maver, Renato Podbersič ml., Peter Kovačič Peršin, Jože Strgar, Anton Arko, Andreja Legan Ravnikar, Matija Ogrin, Aleksandra Gartnar, Božo Rustja, Berta Golob, Marica Škorjanec, Tereza Mohar, Alenka Kokalj, Franc Ksaver Meško, Srečko Lampret, Igor Grdina, Tone Gorjup, Milan Jazbec, Janez Turk, Tanja Ozvatič, Karl Hren, Franc Kelih in Marko Tavčar.
Bernarda Mrak Kosel: Ujetnik svojega časa
Slovenske večernice 169 je knjiga Ujetnik svojega časa.
To je zgodba neke gorenjske družine in njenega gospodarja Janeza Žiberta. Svetovni dogodki ga kot mladeniča iztrgajo iz idiličnega podeželja in ga pahnejo v morijo prve svetovne vojne, ki pomembno zaznamuje njegovo življenje. Knjiga pripoveduje tudi o njegovi kasnejši osebni ljubezenski drami in prekletstvu, ki ga spremlja. Mogoče se je zoperstaviti zunanjim silam, ni pa mogoče preseči lastne usode.
Skorajšnja druga svetovna vojna Janezu Žibertu ne prinese drugega kot skrbi in izgube. Ko pride pričakovana svoboda, pride z njo nepričakovano neprijazna oblast. V petdesetih letih je ta že tretja po vrsti. Revolucionarna preobrazba v boljšega človeka narekuje brezobzirno prisilo, ki se ji je težko prilagoditi. Tudi kmetje, ki so podpirali narodno- -osvobodilni boj, morajo v zadruge. Janez Žibert se tem pritiskom samozavestno zoperstavi, a v nenaklonjenih časih se njegova kmetija manjša in manjša.
Navdih za to pisanje so spomini iz otroštva, ki se prepletajo z družinskimi pričevanji. Marsikaj se je v to pisanje dodatno prilepilo in marsikaj je izpuščeno, ker je zbledelo in se pomešalo. Osebe, ki nastopajo v tej knjigi, niso resnične osebe, večina opisanih dogodkov pa se je res zgodila, le da so literarno obdelani.
Bernarda Mrak Kosel se je rodila leta 1949 v Radovljici v kmečki družini kot osmi otrok. Nekdaj profesorica angleškega jezika na Fakulteti za strojništvo, sedaj upokojenka, preživlja prosti čas ob pisanju zgodb in pesmi. Njena kratka proza in pesmi so objavljene v zbornikih JSKD in zbornikih Pesem si (2014–2018). Je članica literarne skupine na Vrhniki in ljubljanskega literarnega društva Navdih. Pisanje ji pomeni videti svet osebno, je njiva, kamor lahko poseje lastna življenjska spoznanja. Knjiga Ujetnik svojega časa je njeno prvo daljše prozno delo.
Matija Ogrin: Slovensko slovstveno izročilo
Bogata slovenska rokopisna slovstvena dediščina
Kako se je glasil Karantanski ustoličevalni kirielejson, ki so ga naši slovenski predniki peli ob umeščanju koroških vojvod? Katere slovenske srednjeveške in poznejše pesmi so največkrat prepisali? Kako so Slovenci izoblikovali pesmi o svetem Rešnjem telesu kot blagoslovne pesmi za žitno poljé in vinske goré? Katero je najstarejše ohranjeno slovensko besedilo naših frančiškanov? Kaj nam hrani edini stari slovenski rokopis naših dominikancev? Kaj so prepevali in molili v baročnih bratovščinah desettisoči Slovencev?
V knjigi so zbrana pozabljena in neznana besedila iz rokopisne plasti slovstvenega izročila. Slovenska rokopisna kultura je živela v vmesnem svetu med tiskano knjigo in ustnim slovstvom ter ostala domala pozabljena. Toda ohranila nam je temeljna besedila, ob katerih smo Slovenci v stoletjih postajali to, kar smo.
Knjiga obsega troje delov slovenskega slovstvenega izročila: srednjeveško, protestantsko iz 16. stoletja in baročno iz 17. do 19. stoletja. Vsako besedilo izročila je predstavljeno najprej z osnovnimi podatki o času in po možnosti kraju nastanka, zelo kratko je orisan tudi slovstveni ali kulturni kontekst, ki je pripomogel k njegovemu nastanku. Sledi samo besedilo, podano v prepisu, ki s sestavom sodobnega slovenskega pravopisa ponuja besedilo v kolikor moč zvesti historični podobi, z vsemi starinskimi in narečnimi oblikami, prevzetimi besedami ipd. Glasovna podoba besedil je ohranjena takšna, kakor domnevamo, da so jih izgovarjali v času nastanka in kolikor to dopušča sodobni pisni sestav; zato jih je treba tudi brati kot zgodovinska in narečna besedila. Pri vsakem besedilu usmerja bralca kazalka »Več« k dodatnim strokovnim informacijam v komentarjih v drugem delu knjige, kjer najde tudi širša pojas-nila o njeni vsebinski in filološki zasnovi. Na koncu je dodan še Besednjak, kjer najdemo slovarsko razlago starih, narečnih, prevzetih in podobnih besed.
Dr. Matija Ogrin se je rodil v Ljubljani leta 1967. Študiral je primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral leta 2001. Od leta 1996 je kot raziskovalec zaposlen na ZRC SAZU, kjer preučuje starejšo slovensko literaturo od 17. do 19. stoletja. Posvečal se je posebej raziskavam starejših rokopisnih besedil, za nekatera med njimi je pripravil znanstvenokritično izdajo (Škofjeloški pasijon, Kapelski pasijon). Na spletu ureja repertorij z opisi in digitalnimi slikami Register rokopisov slovenskega slovstva. Ureja Zbrano delo Antona Martina Slomška, zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev in zbirko filozofske esejistike Sidro.
Françoise Claustres: Sveto pismo v 30 umetninah
Ključne svetopisemske zgodbe – od stvarjenja do binkošti – so v barvni knjigi velikega formata predstavljene s po dvema mojstrovinama največjih upodabljajočih umetnikov in umetnostno razlago. Sledi še ustrezni svetopisemski odlomek in njegova razlaga. Knjiga predstavlja čudovit uvod v svet umetnosti in Svetega pisma, primeren za vsako družinsko in šolsko knjižnico!
Svetopisemske zgodbe so navdihnile – in še vedno navdihujejo – številne umetnike. V knjigi je ob najznamenitejših svetopisemskih zgodbah predstavljenih 30 umetnin – od Michelangelove freske Stvarjenja človeka do Caravaggiovega platna Žrtvovanja Izaka, Berninijevega Davida, ki se spopade z Goljatom … Ob reprodukcijah so v razlagi izpostavljene podrobnosti mojstrovin, ki bralcu omogočajo boljše dojemanje umetniškega dela. Priredbe svetopisemskih odlomkov so napisane tudi otrokom razumljivo, spremljajoča pojasnila posameznih izrazov pa bralcem pomagajo k boljšemu razumevanju svetopisemskih zgodb. Ob predstavljenih umetninah so zapisana tudi napotila, kje je umetnina na ogled. Knjiga kot vabilo na umetnostno in svetopisemsko popotovanje!
Françoise Claustres je francoska pedagoginja in avtorica številnih knjig, s katerimi želi otrokom približati svet umet-nosti, preteklosti in prihodnosti. V pričujoči knjigi predstavlja umetnostnozgodovinske temelje naše kulture. In to na način, ki bo pritegnil ne le otroke, ampak tudi odrasle!
Izbrani spisi Frana Ksaverja Meška
Hkrati s projekcijo dokumentarno-igranega filma o Meškovih delih in zgledu njegovega življenja, ki temu velikemu domoljubu in plodnemu pisatelju postavlja spomenik za nove generacije, bralcem ponujajo knjižni izbor mojstra črtic, vgrajenega v temelje slovenskega naroda.
V letu 2019 mineva 145 let od rojstva Franca Ksaverja Meška (Gornji Kjučarovci, 28. 10. 1874 – Slovenj Gradec, 11. 1. 1964), 55 let od njegove smrti, 65 let od izida prve knjige njegovih Izbranih del (1954) in 25 let od zadnjega ponatisa njegovih leposlovnih del (Mladim srcem, Celjska Mohorjeva družba, 1994). V tem letu je produkcijska hiša Siposh posnela dokumentarno-igrani film o tem priljubljenem slovenskem pisatelju, duhovniku, domoljubu in veliki osebnosti slovenske zgodovine. Osvetlitvi enega vidnejših sopotnikov slovenske moderne, šestdeset let zvestega sodelavca Mohorjeve družbe, se tudi pri naši založbi pridružujemo s ponatisom izbranih Meškovih spisov, ki »žive postave premnogih njegovih oseb in zbrane /…/ podobe iz življenja tako značilnih pokrajin, kakor so Slovenske gorice in Koroška, ki ju Meško predvsem opisuje«, po poltretjem desetletju tako spet oživljajo in prinašajo med bralce.
V dvainšestdesetih letih pisateljevega literarnega ustvarjanja je nastalo ogromno del, raztresenih po raznih časnikih, časopisih, knjigah in zbirkah. V uredništvu profesorja Viktorja Smoleja (1910–1992) je pri Mohorjevi družbi v Celju v počastitev pisateljeve osemdesetletnice leta 1954 začelo izhajati Meškovo Izbrano delo v petih knjigah (do 1960). Na besedila Izbranih del se naslanjamo tudi v tej knjigi. Urednik Viktor Smolej jim je dodal obsežne in poglobljene komentarje ter opombe. S pisateljem Meškom je bil namreč v tesnem osebnem stiku in je z njim potrjeval redakcijo besedil, tako da so njegovi zapisi dragocen vir številnih informacij o življenju in delu pisatelja ter njegovega časa. Zato uredniške zapise Viktorja Smoleja v skrajšani ali povzeti obliki objavljamo tudi v tej izdaji in tako vez med Mohorjevo družbo in Francom Ksaverjem Meškom ohranjamo živo tudi v 21. stoletju.
V tokratni izbor so uvrstili naslednje Meškove spise: Moje življenje, Poljančev Cencek, Hrast, Zaradi mačke, Na Poljani (uvod), V koroških gorah, Slovo, Ob tihih večerih, Dizmova mati, Iz raja mojih dni (III. poglavje), V ormoški čitalnici, Naš literarni klub, Pri materi in Zapiski izza velikih dni; dodali pa smo še njegove pesmi iz zbirke Iz srca in sveta (Ob pismu, Na znanih potih, V tujini, Iz trpljenja, Pot, Samotar in Večerno slovo).
Franc Ksaver Meško se je rodil 28. 10. 1874 v Gornjih Ključarovcih v kmečko družino Antona Meška in Marije, rojene Obran, kot četrti izmed sedmih otrok. Ljudsko šolo je obiskoval pri Svetem Tomažu, četrti razred nemške šole na Ptuju, kjer je opravil tudi nižjo gimnazijo, višjo pa je dokončal v Celju, kjer je začel literarno sodelovati pri Domovini in dijaški Vesni. 1894 je vstopil v mariborsko bogoslovje in sodeloval pri listu Lipica. 1897 je bil sprejet v celovško bogoslovje, pisati je začel za Slovensko matico, nastopil v Domu in svetu ter pri Mohorjevi družbi. Posvečen je bil 19. julija 1898 v Celovcu, novo mašo je pel 7. avgusta 1898. Prvo duhovniško službo je nastopil v Škocijanu pri Klopinjskem jezeru; kot kaplan v Žabnicah je maja in junija 1900 oskrboval tudi Višarje. Od jeseni 1900 do februarja 1901 je bil župni upravitelj v Kneži (Gnesau) nad Trgom (Feldkirchen), nato v Grebinjskem Kloštru nad Velikovcem in od 1. maja 1901 pri Št. Danijelu nad Prevaljami, kjer je oskrboval tudi Strojno. Zaradi bolehnosti je 1906 dobil župnijo Marija na Zilji pri Beljaku. Med vojno je bil leta 1916 obdolžen veleizdaje in zaprt, 5. januarja 1919 je zbežal preko Karavank, nekaj časa živel pri frančiškanih na Brezjah, nato je bil za kaplana v Tinjah. Po plebiscitu je živel deloma v Leonišču v Ljubljani, deloma na Brezjah, nato je bil kaplan v Dravogradu. 1. avgusta 1921 je dobil župnijo Sele pri Slovenj Gradcu. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt in pregnan na Hrvaško, prek Bosne in Srbije se je vrnil v samostan v Stično. 15. junija 1945 se je vrnil v svojo župnijo na Sele. Umrl je 11. januarja 1864 v Slovenj Gradcu, pokopan je pri sv. Roku na Selah. Pisal je pesmi, črtice, novele, povesti, romane, drame in mladinske pripovedi. Šest desetletij je bil tudi zvest sodelavec Mohorjeve družbe. (Po tiskovnem sporočilu)
Marijan Zlobec