Osrednji spor ob Liciferki je očitno zakuhal urednik Aleš Šteger s svojim dodanim tekstom v knjigo Svetlane Makarovič, Mateja Šurca in muca Korika. Nikoli se namreč ne zgodi, da urednik knjige podtakne avtorju ali avtorjem, brez njihove vednosti in še bolj brez njihove izrecne privolitve, še svoj tekst, v katerem njihovo in hkrati svojo knjigo, javno napade. Za to ne obstajata ne morala ne avtorsko pravo.
Aleš Šteger je svojemu dodanemu teksti dal naslov Za konec pa še opomba, no, v bistvu predenje urednika.
Dodajam nekaj fotografij, kot ilustracijo vsiljenega dodatka, saj celote nima smisla citirati.
Nedvomno pa so knjige sveta stvar. Pričakujem strelski dvoboj na Kongresnem trgu. Ne nazadnje je eden najlepših odlomkov v knjigi opis avdicije Svetlane Makarovič na Akademiji leta 1963, ko je bila pred njo stroga komisija: Filip Kumbatovič Kalan, Vida Juvan, Pino Mlakar, Vera Adlešič. Začetek avdicije je bil odlomek iz Tatjaninega pisma Onjeginu.
“Ko vsa drgetajoča od treme stopiš na odrček in začneš recitirati, se spomniš zavrnjenega pisma, odišavljenega z zelenim milom, ki si ga namenila svoji ljubezni. Tvoj glas postane še bolj trpek in otožen:
Zdaj pišem vam, saj to je mnogo,
in hkrati vse, kar zmorem jaz,
na voljo vam je, da me strogo
kaznuje prezirljiv obraz.
A vendar vem, če za ubogo
usodo mojo vam je mar,
ne zapustite me nikdar.
Molčati sprva sem hotela,
verujte, svojega sramu
bi vam ne razodela tu,
če v meni bi vsaj nada tlela…
Ko oddeklamiraš te verze, moraš recitirati še odlomek iz Shakespearove drame Romeo in Julija, tisti prizor, preden ona zaužije strup. A pri besedah krvavi Tybalt te zmanjka. Ne znaš več naprej, zgrabiš za stransko zaveso – in umolkneš…”
(Tu gre opis naprej, še bolj zanimivo, pravi dramski zasuk na avdiciji).
Marijan Zlobec