Slovenska matica je v zadnjem obdobju, zlasti po sprejetju posebnega, neposrednega državnega financiranja njene dejavnosti, na novo oživela in deluje kot prerojena. Poleg številnih znanstvenih simpozijev, predavanj, obeleževanj jubilejev prireja razne tiskovne konference s predstavitvami svojih knjig in knjig drugih, gostujočih založb. Nazadnje so predstavili tri svoje knjige, med njimi monografijo Severin Šali: popotnik, zaljubljen v življenje, literarnega zgodovinarja, publicista in pesnika Franceta Pibernika, ki je kljub doseženim devetdesetim letom ravno v zadnjem desetletju ali dveh še posebej aktiven.
France Pibernik je bil Šalijev osebni prijatelj, k pisanju biografije o pesniku Severinu Šaliju pa sta ga spodbudila duša Kulturnega društva Severin Šali Franci Koncilija in literarni zgodovinar ter jezikoslovec, nekoč tudi kulturni minister dr. Janez Dular.
France Pibernik, foto Marijan Zlobec
Knjižni prikaz življenja in dela Severina Šalija, ki sta jo izdala Kulturno društvo Severin Šali in Slovenska matica, je prva monografija o pesniku, rojenem v Podliscu pri Dobrniču. Pred in med vojno je veljal za enega obetavnejših slovenskih pesnikov, vendar je njegov glas po letu 1945 postal vse manj slišen, zato se je posvečal prevajanju in v slovenščino prevedel literarna dela Andrića, Bulgakova, Cervantesa, Dostojevskega, Gida, Gogolja, Gorkega, Šolohova, Tolstoja, Turgenjeva in mnoga druga. H knjigi je obsežno bibliografijo iz let med 1930 in 2019 prispeval Martin Grum.
Prof. France Pibernik in urednik dr. Marijan Dović, foto Marijan Zlobec
Več o Severinu Šaliju in njegovi knjižni predstavitvi sta na tiskovni konferenci povedala avtor monografije Severin Šali: popotnik, zaljubljen v življenje prof. France Pibernik in njen urednik dr. Marijan Dović, ki je napisal uvod Pesem srečnega popotnika in pripravil izbor slikovnega gradiva. Predstavitev je povezovala tajnica SM dr. Ignacija Fridl Jarc.
Franci Koncilija, podpredsednik KD Severin Šali v Novem mestu, foto Marijan Zlobec
Šalijev problem je, da je kršil kulturni molk OF in kot je povedal Pibernik, bil ves čas zelo aktiven, saj je urejal Slovenčevo knjižnico, ki je med vojno izdala sto knjig. Objavil je kot rečeno svoje pesniške zbirke in sodeloval v zborniku Zimske pomoči, ki je bil nekakšen test za to, kdo je naš (partizanski) in kdo njihov (domobranski). Šali je po vojni padel v prostor nove poezije partizanskih pesnikov in kmalu še nove generacije, tako da je v novih okoliščinah družbenega in kulturnega življenja še dobro zvozil. Šali je bil predstavnik intimno izpovedne poezije, pri njem sta se šolala na primner France Balantič in Mitja Šarabon. Edvard Kocbek je Šaliju v Dejanju leta 1938 objavil kar devet pesmi, s čimer je bil že kot sorazmerno mlad pesnik vzbudil pozornost, da ga je tedanji urednik Doma in sveta dr. Jože Debevec povabil k sodelovanju še v DiS.
Predstavitev knjige o Severinu Šaliju
No, sedaj je že nastopil čas kritične predstavitve onega turbulentnega časa, v katerem se ni bilo lahko odločati in je vsakdo imel svojo usodo in težavo že golega preživetja. Pibernik je o tem času pisal že v več knjigah in je svoje široko poznavanje časa in dogajanja spretno izrisal še v monografiji o Severinu Šaliju. Izvemo marsikaj.
Nagovor Ignacije Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec
Monografija je zelo koristna, ker prinaša ogromno gradiva, zbranega iz vseh mogočih virov, od družinskih do javnih. Kot je poudaril Pibernik, Severin Šali s svojimi pesniškimi zbirkami ni bil “prepovedan avtor”, ni bil čisto zamolčan ali preganjan. Odkrili so, da je zlasti kasneje začel simpatizirati z Osvobodilno fronto. Pibernik je zbral odmeve na Šalijeve pesniške zbirke in hkrati opozoril na nekatera danes bolj pozabljena imena, kot je na primer pesnik France Onič, še bolj pa Leopold Stanek. Šalijeva prva zbirka Sap tišine je doživela zelo lep sprejem, kar dokazuje ponatis vseh kritik. Posebej zanimive so okoliščine in opisi Šalijevega srečevanja z nekaterimi mladimi pesniki, kot je bil tedaj France Balantič. Šali je po pesnikovi smrti sodeloval na spominskem večeru, ki ga je dr. Tine Debeljak pripravil v ljubljanski Drami 9. junija 1944 in Francetu Balantiču napisal posvetilno pesem. Ta je bila natisnjena v posebni zgibanki, ki so jo prejeli vsi udeleženci večera. Šali leta 1944 ni hotel napisati neke hvalne pesmi za generala Leona Rupnika, češ da po naročilu ne zna pisati, zato so ga domobranci (Kociper, Jeločnik) kaznovali in je moral v nemškem taborišču v Postojni kopati jarke. Pibernik ne odpira vprašanja, kakšen je bil odnos tedanjih slovenskih intelektualcev (na domobranski strani) do Rupnika; očitno ga niso marali.
Pesnik s hčerko
Še danes je vredno prebrati Šalijevo kritiko Podbevškove antologije Slovenska lirika, najlepše pesmi od Prešerna do današnjega časa (1944), v kateri med drugim pravi:”Najlepše slovenske pesmi…Človek bi se zjokal nad to izdajo, ki bi morala imeti pravi naslov: Za Podbevška najlepše slovenske pesmi…” Severin Šali očita Podbevšku, da je Ketteju in Murnu v svojem uvodu namenil le dve vrstici, Srečku Kosovelu pa nič, nasprotno pa je povzdignil pesnika Frana Ellerja.
Pesnik za pisalnim strojem, foto iz knjige
Severin Šali se je rodil 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču. Med letoma 1918 in 1924 je obiskoval osnovno šolo v Nemški vasi pri Trebnjem. Po končani osnovni šoli je med letoma 1924 in 1928 obiskoval gimnazijo v Varaždinu. Dve leti je služil kot vojak. Leta 1934 se je vrnil v Ljubljano. V času med 1938-1945 je služboval pri Jugoslovanski knjigarni kot prodajalec, urednik, lektor in knjižni svetovalec, med letoma 1941 in 1945 je bil urednik Slovenčeve knjižnice. Po letu 1945 je bil svobodni umetnik. Od leta 1956 je bil lektor ljubljanske založbe Mladinska knjiga, leta 1972 je postal njen urednik, kar je ostal do upokojitve leta 1984. Po upokojitvi je živel v Novem mestu, kjer je 24. oktobra 1992 umrl.
Severin Šali z rožami med kolegi
Svoje prve pesmi je objavil leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje, do leta 1945 je sodeloval še v različnih revijah in objavil okoli 65 pesmi. Leta 1940 je pod okriljem literarnega kluba pri Jugoslovanski knjigarni izdal svojo prvo pesniško zbirko Slap tišine. Prevajal je dela iz češčine,francosščine, makedonščine, nemščine, poljščine, ruščine in srbohrvaščine. Prevajal je dela Iva Andrića, Vladimírja Babule, Mihaila Afanasjeviča Bulgakova, Miguela de Cervantesa, Maka Dizdarja, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, Maksima Gorkega, Sima Matavulja, Mladena Oljačo, Konstantina Georgijeviča Paustovskega, Mihaila Aleksandroviča Šolohova, Bericka Travna idr. Izdal je prevod (izbor) Ševčenkove lirike, zbral in uredil je izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja (1943).
Pesnik pred svojim domom, nekdanjo Perovo gostilno leta 1957
Šalijeve pesniške zbirke:
Slap tišine (Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1940)
Srečevanja s smrtjo (Ljudska knjigarna, Ljubljana 1943)
Spev v rodni zemlji (Zimska pomoč, Ljubljana 1944)
Pesem o začaranem poetu (Študijska knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto 1957)
Pesek in zelenice (Samorastniške besede, Ljubljana 1982)
Sijoče mračine (Mladinska knjiga, Ljubljana 1985)
Pesnik na večerni poti (Dolenjska založba, Novo mesto 1991).
Pisal je tudi za otroke: Teče to in teče ono (Mladinska knjiga, Ljubljana 1983) in V deveto deželo (Mladika, Ljubljana 1995).
Marijan Zlobec