Podvig, bi z eno besedo lahko označil predstavitev knjige Blodnik po Istri v Centru slovanskih kultur France Prešeren v Trnovem. Tiskovno konferenco z običajno predstavitvijo knjige je zamenjal kviz na temo njene vsebine, tako da se je dvorana porazdelila na dve tekmovalni strani, na Vzhodni in Zahodni del, kot da igramo košarko v ameriški NBA.
Teja Kleč, Agata Tomažič in Tamara Langus, foto Marijan Zlobec
Poslušali, gledali in ugibali smo na zelo težka vprašanja in potem lahko izbirali med tremi sugeriranimi odgovori. Ni bilo lahko. Od desetih vprašanj sta obe skupini uganili po trikrat, tako da je o zmagi odločalo dodatno vprašanje, o čemer pa sta odločala delegata tekmovalcev na odru z osebnim odgovorom. Mi smo zmagali 4:3. Nekdo pa je pod svojim sedežem opazil nek listič, potem ko smo bili obveščeni, da so nam ga podtaknili. Ta je dobil knjigo brezplačno.
Tamara Langus, Teja Kleč in Agata Tomažič, foto osebni arhiv
To je potemtakem že nekakšno gledališče z živimi nastopajočimi; kdor je bil za odgovor A je obsedel, kdor za B je vstal, kdor pa za C je vstal in še dvignil roko. Prireditev ali kviz je povezoval Boštjan Napotnik, pravilne odgovore z branjem odlomkov iz knjige utemeljeval Ivan Lotrič, glavne blodnice po Istri pa so bile vse tri soavtorice knjige Teja Kleč, Agata Tomažič in Tamara Langus.
Tokratni kviz je bil prva repriza KvISTROteke, ki so jo prvič uprizorili v začetku oktobra na Vodnikovi domačiji v Šiški. Tam je bilo nekoliko več ljudi, ker je bilo tudi vreme še toplejše in bolj primerno obiskovanju večernih prireditev, medtem ko je bilo Trnovo ovito v močan dež, poleg tega pa je bilo istočasno še več drugih prireditev (Galerija Equrna, Galerija Vžigalica). Nasploh je Trnovo težje dostopno in daleč.
Agata Tomažič zastavlja vprašanje
Blodnik po Istri je samozaložniški eksperiment. Kot nam je povedala kasneje Agata Tomažič, se je že nekaj časa spraševala, kako potekajo stvari v slovenskem založništvu, zanimalo jo je, ali se res ne bi dalo izdajati knjig brez podpore Javne agencije RS za knjigo, pa zakaj se v verigi slovenske knjige pritožujejo, da premalo zaslužijo, prav vsi, od avtorjev preko urednikov do oblikovalcev in knjigotržcev.
Ko je pred kakšnim letom dni srečala Tamaro Langus in Tejo Kleč, je beseda dala besedo in hitro so se zmenile, da so ravno pravšnja ekipa za tak podvig: ena piše, ena je strokovnjakinja za spletni marketing, ena oblikovalka. No, potem so pisale vse in tudi zdaj vse počnejo vse, kot smo videli v Trnovem: po dogodkih prodajajo svoje knjige in platnene vrečke za blodenje, vmes pa pakirajo knjige za naročnike po spletu.
Ilustracija Milanke Fabjančič
Blodnik po Istri je z izjemo treh manjših prodajnih mest, za katera so se domenili pozneje, od vsega začetka naprodaj samo na spletu, in sicer na www.blodnik.si. To pa zato – in to je doslej eden glavnih naukov njihovega samozaložniškega eksperimenta – so marže za prodajo v knjigarnah, sploh tistih v lastni Mladinske knjige, preprosto previsoke, da bi si jih lahko privoščili vsi, ki izdajajo knjige brez podpore JAK. Tako pa so že od napovedi o izidu prednaročila zbirale na spletni strani, pozneje pa so se domenile še za odprtje treh prodajnih mest, kjer so z maržami manj oderuški: Vodnikova domačija, Kinodvor in gostilna Pr’ Pepet’ v Škofji Loki.
Ivan Lotrič bere pravilne odgovore iz knjige
Seveda je tak eksperiment možen, ko nastopijo prave osebe v pravem skupnem projektu, ki je vse, od popotovanj do knjige in njene prodaje. Istra jih je prva radovednostno in popotniško vzdramila ter poklicala, vprašanje pa je, kaj sedaj; kličejo vse sloveske pokrajine, saj je tokratna Istra bila hrvaška, ne slovenska, ki jo razen nekaj obmorskih mest slabo poznamo?
Zanimivo pa je, da se je tokrat odprla javna debata, kako pravilno naglasujemo besedo blodnik ali blodnica; na o ali i. Bolj smo se odočali za blodnik in blodnica, z naglasom na i. Napaka je seveda avtoric, ker tega že v samem naslovu niso označile in se s tem opredelile.
“Od Blodnika ne pričakujte preveč stvarnih informacij, lahko pa se nadejate dobrega branja, slogovno izbrušenih besedil in obilice duhovitih dovtipov. Blodnik je nabor žanrsko zelo raznolikih tekstov, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike.
Zadnje vprašanje za zmago
Blodnik blodi ne le v prostoru, temveč tudi v času. Pogosto pa niti ne loči med resničnostjo in fikcijo – kar je njegov največji adut, saj se mu tako podaljša rok uporabe malone do neskončnosti.” (Iz predstavitve knjige).
Agata Tomažič – šepetalka pticam, ki ne skriva obžalovanja, da se ni rodila vsaj pred kakšnimi šestdesetimi leti ter doživela zlatih let neuvrščenih in kolonializma. Tolaži se s čim pogostejšimi izleti v države, kjer ima beli (rdečelasi) človek še določen ugled, kjer so domorodci ustrežljivi in je gin poceni.
Pisati je začela, še preden je znala brati, kar sicer tudi rada počne. Svoja besedila objavlja v knjigah, v tisku in na spletu. Manj znano dejstvo je, da ima mlajšega brata, ki je pes.
Boštjan Napotnik
Tamara Langus s spletnim imenom Centrifuzija – ko ji je AJPES pod okriljem njenega pravkar registriranega s. p. prepovedal lansirati satelite, se ji je sesul svet. Tako se je bila primorana usmeriti v troposfero, kjer je dejavna še danes: svetuje glede poslovnega komuniciranja na spletu, predvsem v povezavi z družbenimi omrežji. Z dobrimi pet tisoči sledilci na Twitterju edina prava vplivnica med avtoricami.
Manj znano dejstvo je, da bi, če bi mogla, najraje vse pretvorila v tabelo. Pa ji nismo dovolili!
Teja Kleč, bolj znana kot Teja Ideja – po domače »ženska z emajliranim srcem«. V nočeh s polno luno jo na ljubljanskih ulicah lahko srečate, kako na glavi prenaša bisage, polne piskrčkov in džezv, ki jih je poslikala. Čez dan so njeni izdelki naprodaj v suvenirnicah po stari Ljubljani.
Kviz je bil napet
V mladosti je prehodila skoraj vse kroge pekla knjigotrške branže in oblikovalskih studiev, zato da zdaj s ponosom lahko reče, da misli, riše in piše za druge. Manj znano dejstvo je, da je bila na faksu sošolka sedanjega predsednika vlade. Zato z njo res ni dobro češenj zobati – posvarili smo vas!
V knjigi nastopa še ilustratorka Milanka Fabjančič, zlata maturantka, ki se je namesto na študij psihologije vpisala na Akademijo za likovno umetnost (ALU). Ilustrira že od 15. leta, širša javnost jo je spoznala, ko je s podobo tragično izumrlega dodoja vdihnila novo življenje izumirajoči emajlirani posodi Emo.
Manj znano dejstvo je, da se ji bo kazalec na desnici kmalu preobrazil v grafitni svinčnik. To bo zadnja stopnja evolucije »risarske deklice za vse«, ki je ilustrirala vse od otroških knjig do prispevkov v tiskanih in spletnih revijah ter dela tudi kostumografske skice. Pravkar je končala risanje animiranega filma za odrasle, za katerega upa, da mu bodo sledili še mnogi.(Kakor se avtorice same predstavljajo)
Branje v dvoje kot v gledališču
Kot je razvidno iz strukture knjige, so tri popotnice prepotovale kar 49 krajev in napisale 74 zgodb. Pisanje ni kolektivno, ampak individualno. Vsaka avtorica napiše svojo zgodbo in je pod njo podpisana, tako da bo bralec natanko ločil med vsemi tremi. To ni tako, da bi ena napisala en stavek ali odstavek, nadaljevala druga, zaključila poglavje pa tretja. Avtonomija pisav je jasna.
Najtežje je menda priti na Brione, a ravno tu se je v preteklosti dogajalo največ “stvari”, tako kot v Opatiji. V knjigi sem prebral, da je tja na oddih hodil celo nemški skladatelj Richard Wagner (poleg ruskega pisatelja Antona Pavloviča Čehova). No, Wagner ni bil nikoli v Opatiji; imel je že svojo rezidenco v mogočni vili v Benetkah ob Velikem kanalu. Obstaja samo ena možnost, da je enkrat z vlakom z Dunaja preko Ljubljane potoval v Trst in od tam z ladjo v Benetke, a to še ni dokazano; (da je šel z vlakom ali preko Ljubjane ali preko Beljaka). Opatija je postala slavna ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, kamor so na morje in v toplice hodili vsi premožni Avstrijci, med njimi najslavnejši avstrijski glasbenik po materi Slovenec Herbert von Karajan, sin matere Marte Kosmač z očetom iz Mojstrane. Tega v knjigi ni, bo pa drugič.
Zelo zanimive so deloma fiktivne, v glavnem pa resnične zgodbe s Titovih Brionov, kamor so prihajali slavni gosti, med njimi predsednik Libije Gadafi, pa filmska igralca Elisabeth Taylor in Richard Burton… Kot se spominjate, je Burton nastopil v filmu Sutjeska. Okrog teh v knjigi omenjenih oseb je nekaj rahlo pikantnih odtenkov, a ne bom povedal kaj. Lahko pa slutite.
Priprava na pravilni odgovor
Veliko je kratkih poglavij s presenetljivimi minitemami, kot je prometna nesreča s smrtnim izidom in opazovanje ali slišanje okoliščin. Pokaže se občutljivost vseh treh popotnic ali blodnic. V enem poglavju kot take aludirajo na dogajanje in visoke cene sob v Istri. Jezik je sočen, če bi rekel da malo spominja na turistične vodnike bolj anekdotičnega in sproščenega tipa, bi še dodal, da je takih pristopov premalo. Tu smo daleč od “smrtne resnosti”, pa tudi stoodstotne verodostojnosti. Pomagal bi le zemljevid.
Blodnik po Istri nehote ali pa celo vede skriva eno past ali pričakovanje avtoric, da bralec Istro slabše pozna kot kakšno slovensko pokrajino, kjer bi bili domačini bolj kritični do vsake malenkosti, medtem ko so Istrani bolj daleč, razen če ne bo knjiga prevedena v hrvaščino.
Slišali smo, da je knjiga Blodnik po Istri že nominirana za knjigo leta na bližnjem 35. Slovenskem knjižnem sejmu. Bo pa konkurenca huda, saj je nominacij kar pet.
Marijan Zlobec