Z veliko zamudo (bil sem poprej še na dveh kulturnih dogodkih) sem zvečer padel v Galerijo Vžigalica na odprtje razstave Saeborg Klavnica 17, ki sem jo sicer že najavil, potem pa skoraj pozabil, če me ne bi fotograf Goran Bertok v Galeriji Equrna spomnil, da je razstavo vredno videti.
Kot rečeno, sem o razstavi že pisal ob napovedi, realnost pa je podobna, samo da manj učena in bolj spontana. Pujsa je glavna zvezda, še posebej ona, v kateri se skriva sama japonska umetnica Saeko.
Saeko je iznajdljiva, po svoje je kmetica, ki bolj pozna domače živali kot ljudi. Če bi rekel, da je sama nekako udomačena in sobivajoča, bi to veljalo bolj z vidika zavedanja, da so nam živali zelo blizu ali da so naš sosvet.
Strinjal bi se, da gre za nekakšno počlovečenje živali, za pravljičnost, ne vem, če bi se dalo iz tega potegniti še kakšno basen.
Gavna in največja pujsa je na varnem za rešetkami v svinjaku, medtem ko njeni mladiči v miru uživajo njeno mleko. Kot pa veste, so pujsi vedno lačni, bolj kot druge živali. Od tod svarilo:”Ne jej kot prašič!”.
Morda je nekaj aluzij na klavnice,
ali na koline.
Po svoje prevladuje komika s človeškim obrazom,
kmečka alegorija,
a bolj naivna,
kot kakšni nekdanji naivci,
ne da bi Japonka sploh vedela zanje.
Kmetija in svinjak se ujameta.
Dobrodošel na moji razstavi.
Kustos Jani Pirnat.
Marijan Zlobec