Založba Beletrina je že napovedala izid novih knjig v novembru in še pred 35. Slovenskim knjižnim sejmom, kjer bodo seveda imeli na voljo vse letošnje novosti, med katerimi so številne že vzbudile velik bralski interes. Kako bo s knjigo Luciferka Svetlane Makarovič, ki jo predstavljajo v kategoriji biografije, avtobiografije in dnevniki, kot soavtor je naveden še Matej Šurc, debela pa naj bi bila kar 330 strani, ni treba pojasnjevati ali ugibati. Bolj bo prisotno vprašanje, česa v knjigi ne bo.
Svetlana Makarovič na Kongresnem trgu, foto Marijan Zlobec
“Vrhunska umetnica pri osemdesetih letih dobi prvo biografijo, ki jo piše skupaj z Matejem Šurcem. Sledimo njeni življenjski in ustvarjalni poti, od najzgodnejših dni, kamor seže prvi spomin, do danes. Poznamo njena dela; poezijo, pravljice, šansone, nje pa ne. Bežanja v otroštvu, iskanja v odraščanju in zavestna odločitev o neizprosni samosti v zrelih letih. Knjiga izniči doslej znane stereotipe o Svetlani Makarovič. V resnici je še hujša!
Knjiga, ki jo je oblikoval Boštjan Pavletič, vsebuje tudi več kot 50 fotografij ter bibliografijo del Svetlane Makarovič, “ pravi založba.
Ali je Luciferka mišljena v dobrem ali slabem pomenu, bomo videli, ko bo knjiga izšla. Luciferka je najprej prinašalka luči, potem pa taka kot je: svobodna.
Svetlana Makarovič ni bila izvoljena v SAZU; menda so se akademiki zbali, da bi hodila na sestanke in prireditve z rdečo zvezdo. Zato je ni bilo niti med kandidati ali predlaganimi.
Beletrina je pred kratkim s svojo stojnico na Frankfurtskem knjižnem sejmu uspešno zastopala številne avtorje knjig, ki bodo pri uglednih založbah izšle v prihodnjih letih. Ob dodelitvi Nobelove nagrade za književnost Petru Handkeju je ravno Beletrina napovedala izid njegove nove knjige, ki pa so jo očitno pripravljali že poprej. Gre za prevod njegovega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu, ki ga je napisal leta 1994. Roman predstavlja prelomnico v njegovem življenju in pisanju. Knjigo, ki bo sicer izšla leta 2021 (ima 600 strani), prevaja dr. Amalia Maček.
Peter Handke, foto Wikipedija
O tem je sama pisala v AirBeletrina v zapisu Warum ich ? (Zakaj jaz ?)
“To vprašanje mi je ob naključnem srečanju na letališču Brnik zastavil Peter Handke sam. Nanašalo se je na moje dolgoletno prizadevanje, da bi prevedla njegov roman Moje leto v nikogaršnjem zalivu, ki ga je napisal leta 1994. Roman predstavlja prelomnico v njegovem življenju in pisanju. Po dolgoletnem popotovanju po svetu se je ustalil v predmestju Pariza, se osredotočil na vzdrževanje asketsko opremljene hiše in vrta, na sprehode po gozdu. Paul Jandl je zapisal, da Handke vzdržuje »empatično distanco do ljudi« in to velja tudi za ta roman, ki prehaja v neke vrste poetično transcendenco, ki je nekaterim všeč, spet drugim pa ne. Samotarski prvoosebni pripovedovalec virtualno potuje s prijatelji različnih poklicev, ki so razkropljeni po svetu.”
Tone Partljič, foto Marijan Zlobec
Pri Beletrini bodo tik pred 35. Slovenskim knjižnim sejmom (od 26. novembra do 1. decembra) iz tiska prišle težko pričakovane knjižne novosti: Tone Partljič nas bo obogatil z avtobiografskim romanom Pesnica (540 strani), izšel bo prevod Zbranih pesmi vrhunskega pesnika Paula Celana in roman priljubljene finsko-estonske pisateljice Sofki Oksanen Stalinove krave.
Dve knjigi slovenskih velikanov namenjajo mladim in večno mladostnim: izvrstna zgodba o odraščanju deklice Mahajanice v mlado dekle Mahajana Nika Grafenauerja ter kopenske in morske zgodbe v antologiji pravljične resničnosti Kako dolg je čas Mateta Dolenca. Težko pričakujejo monumentalno knjigo Svetlane Slapšak Volna in telo, veselijo pa se tudi knjige Observing Walls: 1989-2019, ki je nastala v sklopu projekta Observing Walls/Izza zidov.
Marijan Zlobec